ZAKON O KAZENSKEM POSTOPKU
PRVI DEL
SPLOŠNE DOLOČBE
I. p o g l a v j e
TEMELJNA NAČELA
1. člen
(1) Ta zakon določa
pravila, ki naj zagotovijo, da se nihče, ki je nedolžen, ne obsodi, storilcu
kaznivega dejanja pa izreče kazenska sankcija ob pogojih, ki jih določa
kazenski zakon, in na podlagi zakonitega postopka.
(2) Preden se izda
pravnomočna sodba, sme biti obdolženec omejen v svoji prostosti in v svojih pravicah
samo ob pogojih, ki jih določa ta zakon.
2. člen
Kazensko sankcijo sme
izreči storilcu kaznivega dejanja samo z zakonom ustanovljeno pristojno sodišče
v postopku, ki se uvede in izvede po tem zakonu.
3. člen
Kdor je obdolžen
kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s
pravnomočno sodbo.
4. člen
(1) Oseba, ki ji je vzeta
prostost, mora biti v materinem jeziku ali jeziku, ki ga razume, takoj
obveščena o razlogih za odvzem prostosti. Takoj mora biti poučena, da ni dolžna
ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si
ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njeno zahtevo dolžan o
odvzemu prostosti obvestiti njene najbližje.
(2) Osumljenec ima
pravico do zagovornika od odvzema prostosti dalje.
(3) Za odvzem prostosti
osumljencu se šteje vsaka omejitev prostosti, ki pomeni prisilno zadržanje.
(4) Če si osumljenec,
kateremu je odvzeta prostost, glede na svoje gmotne razmere, ne more zagotoviti
zagovornika sam, mu ga na njegovo zahtevo in stroške države postavi organ za
notranje zadeve, če je to v interesu pravičnosti.
5. člen
(1) Obdolžencu se mora že
pri prvem zaslišanju povedati, katerega dejanja je obdolžen in kaj je podlaga
za obdolžitev.
(2) Obdolžencu se mora
omogočiti, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, in da
navede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist.
(3) Obdolženec se ni
dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, ni dolžan
izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde.
6. člen
(1) Kazenski postopek
teče v slovenskem jeziku.
(2) Če je pri sodišču v
skladu z ustavo v uradni rabi tudi jezik italijanske ali madžarske narodne
skupnosti, lahko na način, določen z zakonom, kazenski postopek teče tudi v
jeziku te narodne skupnosti.
7. člen
(1) Tožbe, pritožbe in
druge vloge se podajajo sodišču v slovenskem jeziku.
(2) Na
območjih, kjer živijo pripadniki italijanske ali madžarske narodne skupnosti,
lahko pripadniki teh narodnih skupnosti podajajo vloge v italijanskem oziroma
madžarskem jeziku, če je pri sodišču jezik te narodne skupnosti v uradni rabi.
(3) Tujec, ki mu je vzeta
prostost, ima pravico podajati sodišču vloge v svojem jeziku, v drugih primerih
pa tuji državljani lahko podajajo vloge v svojem jeziku samo ob pogoju
vzajemnosti.
8. člen
(1) Stranke, priče in
drugi udeleženci v postopku imajo pravico uporabljati pri preiskovalnih in
drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi svoj jezik. Če sodno dejanje
oziroma glavna obravnava ne teče v jeziku teh oseb, je treba zagotoviti ustno
prevajanje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo, ter listin in drugega
pisnega dokaznega gradiva.
(2) O pravici do
prevajanja je treba osebe iz prejšnjega odstavka poučiti; te se lahko odpovedo
prevajanju, če znajo jezik, v katerem teče postopek. V zapisnik je treba
zapisati, da so bile poučene in kaj so izjavile.
(3) Prevaja sodni tolmač.
9. člen
(1) Vabila, odločbe in
druga pisanja pošilja sodišče v slovenskem jeziku.
(2) Sodišče, pri katerem
je v uradni rabi tudi italijanski oziroma madžarski jezik, vroča vabila tudi v
tem jeziku, odločbe in druga pisanja pa v tem jeziku le, kadar sodišče vodi
postopek v obeh uradnih jezikih. Udeleženci v postopku se lahko odpovejo
pravici do vročanja odločb in drugih pisanj v madžarskem in italijanskem
jeziku. Odpoved je treba zapisati v zapisnik.
(3) Osebi, ki ji je vzeta
prostost, se vroči tudi prevod pisanj iz prvega odstavka tega člena v jeziku,
ki ga uporablja v postopku, če se po drugem odstavku prejšnjega člena tega
zakona ni odpovedala pravici do prevajanja.
10. člen
(1) Nihče ne sme biti
preganjan in kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil s pravnomočno
sodno odločbo oproščen ali obsojen ali je bil kazenski postopek zoper njega
pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena.
(2) Pravnomočna sodna
odločba se sme spremeniti v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi samo v
obsojenčevo korist.
11. člen
Prepovedano je
izsiljevati od obdolženca ali kakšnega drugega udeleženca v postopku priznanje
oziroma kakšno drugo izjavo.
12. člen
(1) Obdolženec ima
pravico, da se brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, ki si ga izbere
sam izmed odvetnikov.
(2) Če si obdolženec ne
vzame zagovornika sam, mu ga postavi sodišče, kadar je to določeno s tem
zakonom, da se zagotovi njegova obramba.
(3) Če si obdolženec,
glede na svoje gmotne razmere, ne more zagotoviti zagovornika sam, mu ga mora
na njegovo zahtevo in stroške države zagotoviti država ob pogojih, ki jih
določa ta zakon.
(4) Obdolžencu se mora
zagotoviti primeren čas in možnosti za pripravo obrambe.
13. člen
Kdor je bil neupravičeno
obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila neutemeljeno vzeta prostost, ima
pravico biti rehabilitiran, pravico do povrnitve škode in druge pravice, ki jih
določa zakon.
14. člen
Obdolženca ali drugega
udeleženca v postopku, ki bi iz nevednosti lahko opustil kakšno dejanje v
postopku ali zaradi tega ne bi izkoristil svojih pravic, pouči sodišče o
pravicah, ki mu gredo po tem zakonu, in o posledicah, če bi dejanje opustil.
15. člen
Sodišče si mora
prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči
kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku.
16. člen
(1) V kazenskem postopku
imata obdolženec in tožilec položaj enakopravnih strank, kolikor ta zakon ne
določa drugače.
(2) Tožilec mora navesti
dejstva, na katera opira svoj zahtevek, in predlagati dokaze, s katerimi ta
dejstva dokazuje.
(3) Obdolženec ima
pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist.
17. člen
(1) Sodišče in državni
organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, morajo po resnici in popolnoma
ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe.
(2) Enako pazljivo morajo
preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi
dejstva, ki so mu v korist.
18. člen
(1) Pravica sodišča in
državnih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da presojajo, ali je
podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna
pravila in ne z njimi omejena.
(2) Sodišče ne sme opreti
sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih
človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne
na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je
zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki
so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza.
19. člen
(1) Kazenski postopek se
uvede na zahtevo upravičenega tožilca.
(2) Za dejanja, za katera
se storilec preganja po uradni dolžnosti, je upravičeni tožilec državni
tožilec, za dejanja, za katera se preganja na zasebno tožbo, pa je upravičeni
tožilec zasebni tožilec.
(3) Če državni tožilec
spozna, da ni razlogov za uvedbo ali za nadaljevanje kazenskega postopka, lahko
stopi na njegovo mesto oškodovanec kot tožilec ob
pogojih, ki so določeni s tem zakonom.
20. člen
Državni tožilec je dolžan
začeti kazenski pregon, če je podan utemeljen sum, da je storjeno kaznivo
dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kolikor ta zakon
ne določa drugače.
21. člen
(1) V kazenskem postopku
sodijo sodišča zborno.
(2) Pri okrajnem sodišču
sodi sodnik posameznik.
22. člen
Če je predpisano, da ima
uvedba kazenskega postopka za posledico omejitev posameznih pravic, in zakon ne
določa česa drugega, nastanejo te posledice s pravnomočnostjo obtožnice; pri
kaznivih dejanjih, za katera je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali
zapor do treh let, pa z dnem, ko je izdana obsodilna sodba, ne glede na to ali
je postala pravnomočna ali ne.
23. člen
(1) Če je uporaba
kazenskega zakona odvisna od predhodne odločitve o kakšnem pravnem vprašanju,
za katero je pristojno sodišče v kakšnem drugem postopku ali kakšen drug
državni organ, lahko sodišče, ki sodi v kazenski zadevi, samo odloči tudi o tem
vprašanju po določbah, ki veljajo za dokazovanje v kazenskem postopku.
Odločitev kazenskega sodišča o takem pravnem vprašanju pa ima učinek samo za
kazensko zadevo, ki jo to sodišče obravnava.
(2) Če je o takem
predhodnem vprašanju že odločilo sodišče v kakšnem drugem postopku ali je o
njem odločil kakšen drug državni organ, taka odločba ne veže kazenskega sodišča
glede presoje vprašanja, ali je bilo določeno kaznivo dejanje storjeno ali ne.
II. p o g l a v j e
PRISTOJNOST SODIŠČ
1. Stvarna pristojnost in sestava sodišč
24. člen
Sodišča sodijo v
kazenskih zadevah v mejah svoje stvarne pristojnosti, ki jo določa zakon.
25. člen
(1) Na
prvi stopnji:
1) sodijo okrožna sodišča
o kaznivih dejanjih, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora petnajstih ali
več let, v senatih, ki jih sestavljajo dva sodnika in trije sodniki porotniki,
o kaznivih dejanjih, za katera je predpisana milejša kazen in o kaznivih
dejanjih zoper čast in dobro ime, storjenih s tiskom, po radiu, televiziji ali
z drugim sredstvom javnega obveščanja, pa v senatih, ki jih sestavljajo en
sodnik in dva sodnika porotnika;
2) sodi sodnik posameznik
pri okrajnem sodišču o kaznivih dejanjih, za katera je kot glavna kazen
predpisana denarna kazen ali kazen zapora do treh let;
3) je sodnik posameznik
pri okrajnem sodišču v postopku o izrednih pravnih sredstvih ter v posebnih
postopkih pristojen tudi za naslednja procesna dejanja, za katera je sicer po
določbah tega zakona pristojen predsednik senata ali senat iz šestega odstavka
tega člena:
a) da odloči o zahtevi za
obnovo kazenskega postopka (prvi odstavek 412. člena);
b) da zavrže zahtevo za
izredno omilitev oziroma poda predlog vrhovnemu sodišču (tretji in četrti
odstavek 419. člena);
c) da zavrže zahtevo za
varstvo zakonitosti (drugi odstavek 422. člena);
č) da odloči o spremembi varnostnih ukrepov (drugi
odstavek 496. člena);
d) da odloči o preklicu
pogojne obsodbe (tretji in četrti odstavek 506. člena);
e) da odloči o izbrisu obsodbe (peti odstavek 511. člena);
f) da odloči o prenehanju
varnostnih ukrepov (četrti odstavek 513. člena).
(2) Na
drugi stopnji sodijo višja sodišča v senatih, ki jih sestavljajo trije sodniki.
(3) Na
tretji stopnji sodi vrhovno sodišče v senatu, ki ga sestavlja pet sodnikov.
(4) Dejanja v preiskavi opravlja
preiskovalni sodnik okrožnega sodišča, preiskovalna dejanja v postopku pred
okrajnim sodiščem pa opravlja sodnik posameznik tega sodišča.
(5) Predsednik sodišča in
predsednik senata odločata v primerih, ki so določeni v tem zakonu.
(6) V
senatu, ki ga sestavljajo trije sodniki, odločajo okrožna sodišča o pritožbah
zoper sklepe preiskovalnega sodnika okrožnega in sodnika posameznika okrajnega
sodišča, kadar opravlja preiskovalna dejanja, in zoper druge sklepe, če je tako
določeno v tem zakonu, odločajo na prvi stopnji zunaj glavne obravnave,
izvajajo postopek in izdajajo sodbe po določbah 517. člena tega zakona ter
dajejo predloge v primerih, ki so določeni v tem ali v kakšnem drugem zakonu.
(7) O zahtevi za izredno
omilitev kazni odloča vrhovno sodišče v senatu, ki ga sestavljajo trije
sodniki.
(8) O zahtevi za varstvo
zakonitosti odloča vrhovno sodišče v senatu, ki ga sestavlja pet sodnikov, če
pa je zahteva vložena zoper odločbo senata vrhovnega sodišča, pa odloča o tem
senat, ki ga sestavlja sedem sodnikov.
2. Krajevna pristojnost
26. člen
(1) Krajevno pristojno je
praviloma sodišče, na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno ali
poskušeno.
(2) Zasebna tožba se
lahko vloži tudi pri sodišču, na katerega območju ima obdolženec stalno ali
začasno prebivališče.
(3) Če je bilo kaznivo
dejanje storjeno ali poskušeno na območjih raznih sodišč ali na meji teh
območij ali če je negotovo, na katerem območju je bilo storjeno ali poskušeno,
je pristojno tisto sodišče, ki je na zahtevo upravičenega tožilca prvo začelo
postopek; če se postopek še ni začel, pa sodišče, pri katerem je bila najprej
zahtevana uvedba postopka.
27. člen
Če je bilo kaznivo
dejanje storjeno na domači ladji ali na domačem letalu medtem, ko je bila ladja
v domačem pristanišču oziroma ko je bilo letalo na domačem letališču, je
pristojno sodišče, na katerega območju je pristanišče oziroma letališče. V
drugih primerih, ko je bilo kaznivo storjeno na domači ladji ali na domačem
letalu, pa je pristojno sodišče, na katerega območju je domovno pristanišče
ladje oziroma domovno letališče letala, ali sodišče, na katerega območju je
domače pristanišče oziroma letališče, kjer se ladja oziroma letalo prvič
ustavi.
28. člen
(1) Če je bilo kaznivo
dejanje storjeno s tiskom, je pristojno sodišče, na katerega območju je bil
spis natisnjen. Če ta kraj ni znan ali če je bil spis natisnjen v tujini, je
pristojno sodišče, na katerega območju se tiskani spis razširja.
(2) Če je po zakonu
odgovoren pisec spisa, je pristojno tudi sodišče kraja, v katerem ima pisec
stalno prebivališče, ali sodišče kraja, v katerem se je pripetil dogodek, na
katerega se spis nanaša.
(3) Določbe prejšnjih
dveh odstavkov se smiselno uporabljajo tudi v primeru, če sta bila spis ali
izjava objavljena po radiu ali televiziji.
29. člen
(1) Če kraj storitve
kaznivega dejanja ni znan ali če je ta kraj zunaj ozemlja Republike Slovenije,
je pristojno sodišče, na katerega območju ima obdolženec stalno ali začasno
prebivališče.
(2) Če je sodišče, na
katerega območju ima obdolženec stalno ali začasno prebivališče že začelo
postopek, ostane pristojno, čeprav se je zvedelo za kraj storitve kaznivega
dejanja.
(3) Če ni znan kraj
storitve kaznivega dejanja in tudi ne stalno ali začasno prebivališče
obdolženca ali če sta oba zunaj ozemlja Republike Slovenije, je pristojno
sodišče, na katerega območju je bil obdolženec prijet ali se je sam naznanil.
30. člen
Če je kdo storil kazniva
dejanja v Republiki Sloveniji in v tujini, je pristojno sodišče, ki je
pristojno za kaznivo dejanje, storjeno v Republiki Sloveniji.
31. člen
Če se po določbah tega
zakona ne da dognati, katero sodišče je krajevno pristojno, določi vrhovno
sodišče eno od stvarno pristojnih sodišč, pred katerim naj se izvede postopek.
3. Združitev in izločitev postopka
32. člen
(1) Če je ista oseba
obdolžena več kaznivih dejanj in je za nekatera od njih pristojno okrajno
sodišče, za druga pa okrožno sodišče, je pristojno okrožno sodišče; če so
pristojna sodišča iste vrste, je pristojno tisto sodišče, ki je na zahtevo
upravičenega tožilca prvo začelo postopek, če se postopek še ni začel, pa
sodišče, pri katerem je bila najprej zahtevana uvedba postopka.
(2) Po prejšnjem odstavku
se določi pristojnost tudi v primeru, če je obenem tudi oškodovanec storil
kaznivo dejanje proti obdolžencu.
(3) Za sostorilce je
praviloma pristojno sodišče, ki je kot pristojno za enega od njih prvo začelo
postopek.
(4) Sodišče, ki je
pristojno za storilce kaznivega dejanja, je praviloma pristojno tudi za
udeležence, prikrivalce, tiste, ki so pomagali storilcu po kaznivem dejanju in
za tiste, ki niso naznanili da se pripravlja kaznivo dejanje, oziroma niso
naznanili kaznivega dejanja ali storilca.
(5) V vseh primerih iz
prejšnjih odstavkov se izvede praviloma enoten postopek in se izda ena sama
sodba.
(6) Sodišče lahko odloči,
naj se izvede enoten postopek in izda ena sama sodba tudi v primeru, če je več
oseb obdolženih za več kaznivih dejanj, vendar samo tedaj, če je med storjenimi
kaznivimi dejanji medsebojna zveza in če so podani isti dokazi. Če je za
nekatera od teh kaznivih dejanj pristojno okrožno sodišče, za druga pa okrajno
sodišče, se sme izvesti enoten postopek samo pred okrožnim sodiščem.
(7) Sodišče lahko odloči,
naj se izvede enoten postopek in izda ena sama sodba, če pred istim sodiščem
tečejo ločeno postopki zoper isto osebo za več kaznivih dejanj ali zoper več
oseb za isto kaznivo dejanje.
(8) O združitvi postopka
odloča sodišče, ki je pristojno za enoten postopek. Zoper sklep, s katerim je
sodišče odredilo združitev postopka, ali zavrnilo predlog za združitev
postopka, ni pritožbe.
33. člen
(1) Sodišče, ki je
pristojno po prejšnjem členu, lahko do konca glavne obravnave iz tehtnih
razlogov ali zaradi smotrnosti odloči, da se postopek o posameznih kaznivih
dejanjih ali zoper posamezne obdolžence izloči in dokonča posebej, ali pa
odstopi drugemu pristojnemu sodišču.
(2) Zoper sklep, s
katerim je sodišče odredilo izločitev postopka ali zavrnilo predlog za
izločitev postopka, ni pritožbe.
4. Prenos krajevne pristojnosti
34. člen
(1) Če pristojno sodišče
iz pravnih ali stvarnih razlogov ne more postopati, mora to sporočiti
neposredno višjemu sodišču, ki določi drugo pristojno sodišče na svojem
območju.
(2) Zoper sklep iz
prejšnjega odstavka ni pritožbe.
35. člen
(1) Skupno neposredno
višje sodišče, lahko določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na
svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so
za to drugi tehtni razlogi.
(2) Sklep po prejšnjem
odstavku člena lahko izda sodišče na predlog preiskovalnega sodnika, sodnika
posameznika ali predsednika senata ali pa na predlog obdolženca, oškodovanca,
zasebnega tožilca ali državnega tožilca, ki je pristojen za postopek pred
sodiščem, ki odloča o prenosu krajevne pristojnosti, če teče kazenski postopek
na zahtevo državnega tožilca.
5. Posledice nepristojnosti in spor o pristojnosti
36. člen
(1) Sodišče mora paziti
na svojo stvarno in krajevno pristojnost. Brž ko zapazi, da ni pristojno, se
izreče za nepristojno in pošlje po pravnomočnosti sklepa zadevo pristojnemu
sodišču.
(2) Če okrožno sodišče
ugotovi med glavno obravnavo, da je za sojenje pristojno okrajno sodišče, ne
pošlje zadeve temu sodišču, temveč izvede postopek samo in izda odločbo.
(3) Ko postane obtožnica
pravnomočna, se sodišče ne more več izreči za krajevno nepristojno in tudi
stranke ne morejo več uveljavljati ugovora krajevne nepristojnosti.
(4) Nepristojno sodišče
mora opraviti tista procesna dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati.
37. člen
(1) Če sodišče, kateremu
je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, misli, da je pristojno
sodišče, ki mu je zadevo odstopilo, ali kakšno drugo sodišče, sproži postopek,
da se odloči o sporu o pristojnosti.
(2) Če je na pritožbo
zoper odločbo sodišča prve stopnje, s katero se je to izreklo za nepristojno,
odločilo sodišče druge stopnje, je glede pristojnosti vezano na to odločbo tudi
sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena, če je sodišče druge stopnje
pristojno za odločanje o sporu o pristojnosti med temi sodišči.
38. člen
(1) O sporu o
pristojnosti med sodišči odloča skupno neposredno višje sodišče.
(2) Pri odločanju o sporu
o pristojnosti lahko sodišče hkrati po uradni dolžnosti odloči o prenosu
krajevne pristojnosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 35. člena
tega zakona.
(3) Zoper sklep, s
katerim sodišče odloči o sporu o pristojnosti ali o prenosu krajevne pristojnosti,
ni pritožbe.
(4) Dokler se ne odloči o
sporu o pristojnosti med sodišči, mora vsako od njih opravljati tista procesna
dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati.
III. p o g l a v j e
IZLOČITEV
39. člen
Sodnik
oziroma sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti:
1) če je s kaznivim
dejanjem oškodovan;
2) če je z obdolžencem,
njegovim zagovornikom, tožilcem, oškodovancem, njihovim zakonskim zastopnikom
ali pooblaščencem v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti ali krvnem
sorodstvu v ravni vrsti do kateregakoli kolena, v stranski vrsti do četrtega
kolena ali v svaštvu do drugega kolena;
3) če je z obdolžencem,
njegovim zagovornikom, tožilcem ali oškodovancem v razmerju skrbnika,
oskrbovanca, posvojitelja, posvojenca, rejnika ali rejenca;
4) če je v isti kazenski
zadevi opravljal preiskovalna dejanja, ali je sodeloval pri odločanju o ugovoru
zoper obtožnico oziroma o zahtevi predsednika senata po 271. ali 284. členu
tega zakona, ali če je kot sodnik za mladoletnike vodil pripravljalni postopek,
ali če je sodeloval v postopku kot tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik ali
pooblaščenec oškodovanca oziroma tožilca, ali če je bil zaslišan kot priča ali
kot izvedenec;
5) če je v isti zadevi
sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča ali je pri istem sodišču sodeloval
pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali z zahtevo za varstvo
zakonitosti;
6) če so podane okoliščine, ki
vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti.
40. člen
(1) Brž ko sodnik ali
sodnik porotnik zve za kakšen razlog svoje izločitve iz 1. do 5. točke
prejšnjega člena, mora prenehati z vsakim delom v tej zadevi in to sporočiti
predsedniku sodišča, ki mu določi namestnika. Če gre za izločitev predsednika
sodišča, si ta določi namestnika sam izmed sodnikov tega sodišča, če to ni
mogoče, pa zahteva od predsednika neposredno višjega sodišča, naj mu določi
namestnika.
(2) Če sodnik ali sodnik
porotnik misli, da so podane kakšne druge okoliščine, ki opravičujejo njegovo
izločitev (6. točka prejšnjega člena), sporoči to predsedniku sodišča, ki
odloči o izločitvi. Do odločitve o izločitvi sme opravljati samo tista dejanja,
ki bi jih bilo nevarno odlašati.
41. člen
(1) Izločitev lahko
zahtevajo tudi stranke.
(2) Stranka mora
zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika, brž ko zve za razlog
izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave.
(3) Izločitev sodnika
višjega sodišča lahko zahteva stranka v pritožbi ali v odgovoru na pritožbo.
(4) Stranka more
zahtevati izločitev le poimensko določenega sodnika ali sodnika porotnika, ki
postopa v zadevi, oziroma sodnika višjega sodišča.
(5) Stranka mora v
zahtevi navesti okoliščine, zaradi katerih misli, da je podana kakšna zakonska
podlaga za izločitev. V zahtevi za izločitev ne more znova navajati razlogov,
ki jih je uveljavljala že v prejšnji zahtevi, ki pa je bila zavrnjena.
42. člen
(1) O zahtevi za
izločitev iz prejšnjega člena odloči predsednik sodišča.
(2) Če je zahtevana
izločitev predsednika sodišča ali predsednika sodišča in sodnika ali sodnika
porotnika, odloči o izločitvi predsednik neposredno višjega sodišča; če pa je zahtevana
izločitev predsednika vrhovnega sodišča, odloči o izločitvi občna seja tega
sodišča.
(3) Preden se izda sklep
o izločitvi, je treba dobiti izjavo sodnika, sodnika porotnika oziroma
predsednika sodišča, po potrebi pa se opravijo tudi druge poizvedbe.
(4) Zoper sklep, s
katerim se ugodi zahtevi za izločitev, ni pritožbe. Sklep, s katerim se zahteva
za izločitev zavrne, se lahko izpodbija s posebno pritožbo; če je bil tak sklep
izdan po vložitvi obtožbe, pa samo v pritožbi zoper sodbo.
(5) Če je stranka ravnala
v nasprotju s četrtim ali petim odstavkom prejšnjega člena, se zahteva v celoti
oziroma delno zavrže. Zoper sklep, s katerim se zahteva zavrže, ni pritožbe.
Sklep, s katerim se zahteva zavrže, izda predsednik sodišča, na glavni
obravnavi pa senat, in pri odločanju o njem lahko sodeluje sodnik, katerega
izločitev je zahtevana.
43. člen
Ko sodnik ali sodnik
porotnik zve, da je zahtevana njegova izločitev, mora takoj prenehati z vsakim
nadaljnjim delom v tisti zadevi; če gre za izločitev iz 6. točke 39. člena tega
zakona, pa sme do odločitve o zahtevi opravljati samo tista dejanja, ki bi jih
bilo nevarno odlašati.
44. člen
(1) Določbe o izločitvi
sodnikov in sodnikov porotnikov se uporabljajo smiselno tudi za državne tožilce
in osebe ki so po zakonu o državnem tožilstvu upravičene zastopati državnega
tožilca v postopku, zapisnikarje, tolmače in strokovnjake in pa izvedence, če
ni zanje določeno kaj drugega (251. člen).
(2) O izločitvi državnega
tožilca in pomočnika državnega tožilca odloči vodja državnega tožilstva. O
izločitvi vodje državnega tožilstva odloči vodja neposredno višjega državnega
tožilstva. O izločitvi generalnega državnega tožilca Republike Slovenije odloči
minister za pravosodje.
(3) O izločitvi
zapisnikarjev, tolmačev, strokovnjakov in izvedencev odloča senat, predsednik
senata ali sodnik.
(4) Kadar opravljajo
pooblaščene uradne osebe organa za notranje zadeve preiskovalna dejanja na
podlagi tega zakona, odloča o njihovi izločitvi preiskovalni sodnik. Če
sodeluje pri njih zapisnikar, pa odloča o njegovi izločitvi uradna oseba, ki
opravlja dejanja.
IV. p o g l a v j e
DRŽAVNI TOŽILEC
45. člen
(1) Glavna pravica in
glavna dolžnost državnega tožilca je preganjanje storilcev kaznivih dejanj.
(2)
Glede kaznivih dejanj, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, je
državni tožilec pristojen:
1) da ukrene, kar je
potrebno v zvezi z odkrivanjem kaznivih dejanj in izsleditvijo storilcev ter za
usmerjanje predkazenskega postopka;
2) da zahteva preiskavo;
3) da vloži in zastopa
obtožnico oziroma obtožni predlog pred pristojnim sodiščem;
4) da vlaga pritožbe
zoper nepravnomočne sodne odločbe in izredna pravna sredstva zoper pravnomočne
sodne odločbe.
(3) Državni tožilec
opravlja tudi druga dejanja, ki so določena v tem zakonu.
(4) Državni tožilec ima v
kazenskem postopku kot stranka enake pravice kot obdolženec, razen tistih, ki
jih ima kot državni organ.
46. člen
Državni tožilec je
pristojen za postopek pred ustreznim sodiščem v skladu z zakonom o državnem
tožilstvu.
47. člen
Krajevna pristojnost
državnega tožilca se določa po določbah, ki veljajo za pristojnost sodišča
tistega območja, za katero je tožilec postavljen.
48. člen
Če bi bilo nevarno
odlašati, opravi procesna dejanja tudi nepristojen državni tožilec, mora pa to
takoj sporočiti pristojnemu državnemu tožilcu.
49. člen
Državni tožilec opravlja
vsa procesna dejanja, za katera je po zakonu upravičen, sam ali po osebah, ki
so po zakonu o državnem tožilstvu upravičene, da ga zastopajo v kazenskem
postopku.
50. člen
O sporih o pristojnosti
med državnimi tožilci odloča skupni neposredno višji državni tožilec.
51. člen
Državni tožilec lahko
odstopi od pregona do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, pred
višjim sodiščem pa v primerih, ki so določeni v tem zakonu.
V. p o g l a v j e
OŠKODOVANEC IN ZASEBNI TOŽILEC
52. člen
(1) Za kaznivo dejanje,
za katero se storilec preganja na predlog ali na zasebno tožbo, je treba
predlog podati oziroma zasebno tožbo vložiti v treh mesecih od dneva, ko je
upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca.
(2) Če je tožilec vložil
zasebno tožbo zaradi kaznivega dejanja razžalitve, sme obdolženec do konca
glavne obravnave tudi po preteku roka iz prejšnjega odstavka vložiti tožbo
zoper tožilca, ki je razžalitev vrnil (nasprotno tožbo). V takem primeru izda
sodišče eno samo sodbo.
53. člen
(1) Predlog se poda pri
državnem organu, ki je upravičen sprejeti kazensko ovadbo (147. člen), zasebna
tožba pa se vloži pri pristojnem sodišču.
(2) Če je oškodovanec sam
podal kazensko ovadbo, ali predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka
v kazenskem postopku, se šteje, da je s tem podal tudi predlog za pregon.
(3) Če je oškodovanec
podal kazensko ovadbo ali predlog za pregon, med postopkom pa se ugotovi, da
gre za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na zasebno tožbo, se
šteje ovadba oziroma predlog za pravočasno zasebno tožbo, če je podana v roku,
ki je predpisan za zasebno tožbo. Pravočasno vložena zasebna tožba pa se šteje
za pravočasen predlog oškodovanca, če se med postopkom ugotovi, da gre za
kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na predlog.
54. člen
(1) Za mladoletnike in
osebe, ki jim je popolnoma vzeta poslovna sposobnost, poda predlog oziroma
vloži zasebno tožbo njihov zakoniti zastopnik.
(2) Mladoletnik, ki je
dopolnil šestnajst let, lahko sam poda predlog ali vloži zasebno tožbo.
55. člen
Če oškodovanec ali
zasebni tožilec umre medtem, ko teče rok za predlog ali zasebno tožbo, ali umre
med postopkom, lahko njegov zakonec, ali oseba, s katero je živel v
zunajzakonski skupnosti, otroci, starši, posvojenci, posvojitelji, bratje in
sestre v treh mesecih po njegovi smrti podajo predlog, vložijo zasebno tožbo
oziroma izjavijo, da nadaljujejo postopek.
56. člen
Če je s kaznivim dejanjem
oškodovanih več oseb, se pregon začne oziroma nadaljuje na predlog oziroma
zasebno tožbo katerekoli od njih.
57. člen
Oškodovanec in zasebni
tožilec lahko z izjavo, ki jo podata sodišču, pred katerim teče postopek,
umakneta predlog oziroma zasebno tožbo do konca glavne obravnave. V takem
primeru izgubita pravico, da vnovič podata predlog oziroma vložita tožbo.
58. člen
(1) Če zasebni tožilec ne
pride na glavno obravnavo, čeprav je bil v redu povabljen, ali mu vabila ni
bilo mogoče vročiti, ker sodišču ni prijavil spremembe naslova ali
prebivališča, se šteje, da je tožbo umaknil.
(2) Predsednik senata
dovoli vrnitev v prejšnje stanje zasebnemu tožilcu, ki iz upravičenega vzroka
ni mogel priti na glavno obravnavo ali pravočasno obvestiti sodišča o spremembi
naslova ali prebivališča, če v osmih dneh po prenehanju ovire poda prošnjo za
vrnitev v prejšnje stanje.
(3) Po preteku treh
mesecev od dneva zamude se ne more več zahtevati vrnitev v prejšnje stanje.
(4) Zoper sklep, s
katerim se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, ni pritožbe.
59. člen
(1) Oškodovanec in
zasebni tožilec imata pravico opozoriti med preiskavo na vsa dejstva in
predlagati dokaze, ki so pomembni za to, da se ugotovi kaznivo dejanje, izsledi
storilec kaznivega dejanja in ugotovijo njuni premoženjskopravni zahtevki.
(2) Na
glavni obravnavi imata pravico predlagati dokaze, postavljati obdolžencu,
pričam in izvedencem vprašanja, dajati pripombe in pojasnila glede njihovih
izpovedb ter dajati druge izjave in postavljati druge predloge.
(3) Oškodovanec,
oškodovanec kot tožilec in zasebni tožilec imajo pravico pregledovati spise in
si ogledati dokazne predmete. Oškodovancu pa se sme odreči pregled spisov,
dokler ni zaslišan kot priča.
(4) Preiskovalni sodnik
in predsednik senata morata seznaniti oškodovanca in zasebnega tožilca s
pravicami, ki jih imata po prvem, drugem in tretjem odstavku tega člena.
60. člen
(1) Če državni tožilec
spozna, da ni podlage za pregon za kaznivo dejanje, za katero se storilec
preganja po uradni dolžnosti, ali če spozna, da ni podlage za pregon katerega
izmed ovadenih udeležencev, mora to v osmih dneh sporočiti oškodovancu in ga
poučiti, da lahko začne pregon sam. Tako ravna tudi sodišče, če je državni
tožilec odstopil od pregona.
(2) Oškodovanec ima
pravico začeti oziroma nadaljevati pregon v osmih dneh, odkar je prejel
sporočilo iz prejšnjega odstavka.
(3) Če državni tožilec
umakne obtožnico, sme oškodovanec, ki prevzame pregon, vztrajati pri vloženi
obtožnici ali pa vložiti novo.
(4) Oškodovanec, ki ni bil obveščen, da državni tožilec ni začel pregona, sme
dati svojo izjavo za nadaljevanje postopka pred pristojnim sodiščem v treh
mesecih od dneva, ko je državni tožilec zavrgel ovadbo.
(5) Ko državni tožilec
oziroma sodišče sporoči oškodovancu, da lahko začne pregon, ga v sporočilu
pouči tudi, kaj lahko ukrene za uresničenje te pravice.
(6) Če oškodovanec kot
tožilec umre medtem, ko teče rok za začetek pregona, ali umre med postopkom,
lahko njegov zakonec oziroma oseba s katero je živel v zunajzakonski skupnosti,
otroci, starši, posvojenci, posvojitelji, bratje in sestre v treh mesecih po
njegovi smrti začnejo pregon oziroma izjavijo, da nadaljujejo postopek.
61. člen
(1) Če državni tožilec
umakne obtožnico na glavni obravnavi, mora oškodovanec takoj izjaviti, ali
namerava nadaljevati pregon ali ne. Če oškodovanec ni navzoč na glavni
obravnavi, čeprav je bil v redu povabljen, ali mu vabila ni bilo mogoče
vročiti, ker sodišču ni prijavil spremembe naslova ali prebivališča, se šteje,
da ne namerava nadaljevati pregona.
(2)
Predsednik senata sodišča prve stopnje dovoli vrnitev v prejšnje stanje
oškodovancu, ki ni bil v redu povabljen ali je bil v redu povabljen, vendar iz
opravičenih razlogov ni mogel priti na glavno obravnavo, na kateri je bila
zaradi umika obtožnice državnega tožilca izdana sodba, s katero je bila obtožba
zavrnjena, če oškodovanec v osmih dneh po prejemu sodbe prosi za vrnitev v
prejšnje stanje in če v tej prošnji izjavi da nadaljuje pregon. V tem primeru se razpiše nova
glavna obravnava in s sodbo, izdano na podlagi nove glavne obravnave,
razveljavi prejšnja sodba. Če v redu povabljeni oškodovanec ne pride na novo
glavno obravnavo, ostane prejšnja sodba v veljavi.
(3) V primerih iz
prejšnjega odstavka se uporabijo določbe tretjega in četrtega odstavka 58.
člena tega zakona.
62. člen
(1) Če oškodovanec v
zakonskem roku ne začne ali ne nadaljuje pregona ali če oškodovanec kot tožilec
ne pride na glavno obravnavo, čeprav je bil v redu povabljen, ali mu vabila ni
bilo mogoče vročiti, ker sodišču ni prijavil spremembe naslova ali
prebivališča, se šteje, da je odstopil od pregona.
(2) Če oškodovanec kot
tožilec ne pride na glavno obravnavo, čeprav je bil v redu povabljen, se
uporabijo določbe drugega do četrtega odstavka 58. člena tega zakona.
63. člen
(1) Oškodovanec kot
tožilec ima iste pravice kot državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni
tožilec kot državni organ.
(2) V postopku, ki teče na zahtevo oškodovanca kot tožilca, ima državni tožilec
pravico, da do konca glavne obravnave sam prevzame pregon in zastopanje
obtožbe.
64. člen
(1) Če je oškodovanec
mladoletnik ali oseba, ki ji je popolnoma odvzeta poslovna sposobnost, je
njegov zakoniti zastopnik upravičen podajati vse izjave in opravljati vsa
dejanja, ki jih je po tem zakonu upravičen podajati oziroma opravljati
oškodovanec.
(2) Oškodovanec, ki je
dopolnil šestnajst let, je upravičen sam podajati izjave in opravljati procesna
dejanja.
65. člen
(1) Zasebni tožilec,
oškodovanec in oškodovanec kot tožilec ter njihovi zakoniti zastopniki smejo
izvrševati svoje pravice v postopku tudi po pooblaščencu.
(2) Če teče postopek za
kaznivo dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen zapora nad tri leta,
lahko postavi sodišče oškodovancu kot tožilcu na njegovo zahtevo pooblaščenca,
če je to koristno za postopek in če oškodovanec kot tožilec po svojih gmotnih
razmerah ne more plačati stroškov zastopanja. O zahtevi odloči preiskovalni
sodnik oziroma predsednik senata, pooblaščenca pa postavi predsednik sodišča
izmed odvetnikov.
66. člen
Zasebni tožilec,
oškodovanec kot tožilec in oškodovanec ter njihovi zakoniti zastopniki in
pooblaščenci morajo sporočiti sodišču vsako spremembo naslova ali prebivališča.
VI. p o g l a v j e
ZAGOVORNIK
67. člen
(1) Obdolženec sme imeti
zagovornika ves čas, ko teče kazenski postopek.
(2) Obdolženca je treba
pred prvim zaslišanjem poučiti, da ima pravico vzeti si zagovornika in da je
zagovornik lahko navzoč pri njegovem zaslišanju.
(3) Zagovornika smejo
najeti obdolžencu tudi njegov zakoniti zastopnik, zakonec oziroma oseba, s
katero živi v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti,
posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rejnik.
(4) Za zagovornika se sme
vzeti samo odvetnik, njega pa lahko nadomestuje odvetniški kandidat. Pred
vrhovnim sodiščem sme biti zagovornik samo odvetnik.
(5) Zagovornik mora
predložiti organu, pred katerim teče postopek, pooblastilo. Obdolženec lahko da
zagovorniku pooblastilo tudi ustno na zapisnik pri organu, pred katerim teče
postopek.
68. člen
(1) V isti kazenski
zadevi zagovornik ne more zagovarjati dveh ali več obdolžencev.
(2) Posamezen obdolženec
ima lahko več zagovornikov, šteje pa se, da je obramba zagotovljena, če v
postopku sodeluje eden izmed zagovornikov.
69. člen
(1) Zagovornik ne sme
biti oškodovanec, zakonec oškodovanca ali tožilca oziroma oseba, s katero
oškodovanec ali tožilec živi v zunajzakonski skupnosti, in ne njihov krvni
sorodnik v ravni vrsti do kateregakoli kolena, v stranski vrsti do četrtega
kolena ali sorodnik po svaštvu do drugega kolena.
(2) Zagovornik tudi ne
sme biti, kdor je povabljen kot priča, razen če je po tem zakonu oproščen
dolžnosti pričevanja in če izjavi, da ne bo pričal, ali če se zagovornik
zaslišuje kot priča v primeru iz 2. točke 235. člena tega zakona.
(3) Zagovornik tudi ne
sme biti, kdor je bil v isti zadevi sodnik ali državni tožilec.
70. člen
(1) Če je obdolženec nem,
gluh ali sicer nezmožen, da se sam uspešno brani, ali če teče zoper njega
kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, za katero je v zakonu predpisana
kazen dvajsetih let zapora, mora imeti zagovornika že pri prvem zaslišanju.
(2) Obdolženec mora imeti
zagovornika takoj, ko je zoper njega odrejen pripor in ves čas, dokler traja
pripor.
(3) Obdolženec mora imeti
zagovornika ob vročitvi obtožnice oziroma zasebne tožbe, če gre za kaznivo
dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča.
(4) Če si obdolženec v
primerih obvezne obrambe iz prejšnjih odstavkov ne vzame zagovornika sam, mu ga
predsednik sodišča postavi po uradni dolžnosti za nadaljnji potek kazenskega
postopka do pravnomočnosti sodbe; če pa mu je bila izrečena kazen zapora
dvajsetih let - tudi za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi. Če se
obdolžencu po uradni dolžnosti postavi zagovornik po vložitvi obtožnice, se mu
to sporoči takrat, ko se mu vroči obtožnica. Če ostane obdolženec v primeru
obvezne obrambe v postopku brez zagovornika, sam pa si ne vzame drugega
zagovornika, mu ga predsednik sodišča, pred katerim teče postopek, postavi po
uradni dolžnosti.
(5) Za zagovornika se
lahko postavi samo odvetnik.
71. člen
O zahtevi za postavitev
zagovornika iz tretjega odstavka 12. člena odloča preiskovalni sodnik,
zagovornika pa postavi predsednik sodišča. Glede določitve zagovornika se
uporabi določba petega odstavka prejšnjega člena.
72. člen
(1) Namesto postavljenega
zagovornika si obdolženec lahko sam vzame drugega zagovornika. V takem primeru
se postavljeni zagovornik razreši.
(2) Postavljeni
zagovornik sme samo iz opravičenih razlogov zahtevati razrešitev.
(3) O razrešitvi
zagovornika v primerih iz prvega in drugega odstavka tega člena odloča pred
glavno obravnavo preiskovalni sodnik oziroma predsednik senata, na glavni
obravnavi senat, v pritožbenem postopku pa predsednik senata sodišča prve
stopnje oziroma senat, pristojen za odločanje v postopku o pritožbi. Zoper ta
sklep ni pritožbe.
(4) Predsednik sodišča
sme na zahtevo obdolženca ali z njegovo privolitvijo razrešiti postavljenega
zagovornika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Namesto razrešenega
zagovornika mu postavi drugega. O razrešitvi zagovornika se obvesti odvetniška
zbornica.
73. člen
Ko je podana zahteva
upravičenega tožilca za kazenski pregon oziroma ko preiskovalni sodnik pred
izdajo sklepa o preiskavi opravi posamezna preiskovalna dejanja, ima zagovornik
pravico pregledati in prepisati spise in si ogledati zbrane dokazne predmete.
74. člen
Če je obdolženec v
priporu, si zagovornik lahko z njim prosto in brez nadzorstva dopisuje in
govori.
75. člen
(1) Zagovornik je
upravičen storiti v korist obdolženca vse, kar sme storiti obdolženec sam.
(2) Pravice in dolžnosti
zagovornika prenehajo, če obdolženec prekliče pooblastilo.
VII. p o g l a v j e
VLOGE IN ZAPISNIKI
76. člen
(1) Zasebne tožbe,
obtožnice in obtožni predlogi oškodovanca kot tožilca, predlogi, pravna
sredstva ter druge izjave ter sporočila se vlagajo pisno ali dajejo ustno na
zapisnik. (2) Vloge iz prejšnjega odstavka morajo biti razumljive in obsegati
vse, kar je treba da se dajo obravnavati, ter podpisane.
(3) Če ni v tem zakonu
drugače določeno, zahteva sodišče od vložnika vloge, ki je nerazumljiva ali ne
obsega vsega, kar je treba, da bi se dala obravnavati, naj jo popravi oziroma
dopolni; če tega v danem roku ne stori, sodišče vlogo zavrže.
(4) V zahtevi za popravek
oziroma dopolnitev vloge opozori sodišče vložnika na posledice, če tega ne bi
storil.
77. člen
(1) Vloge, ki se po tem
zakonu vročajo nasprotni stranki, se morajo izročiti sodišču v toliko izvodih,
kolikor jih je treba za sodišče in drugo stranko.
(2) Če take vloge niso
izročene sodišču v zadostnem številu izvodov, zahteva sodišče od vložnika, naj
v določenem roku izroči zadosti izvodov. Če vložnik ne ravna po naročilu
sodišča, preskrbi sodišče potrebno število izvodov na vložnikove stroške.
78. člen
(1) Sodišče kaznuje z
denarno kaznijo zagovornika, pooblaščenca, zakonitega zastopnika, oškodovanca,
zasebnega tožilca ali oškodovanca kot tožilca, če v vlogi ali govoru žali
sodišče ali koga, ki sodeluje v postopku. Denarna kazen znaša najmanj eno petino
zadnje uradno objavljene povprečne mesečne čiste plače v gospodarstvu v
Republiki Sloveniji in največ trikratni znesek te plače. Sklep o kaznovanju
izda preiskovalni sodnik oziroma senat, pred katerim je bila dana žaljiva
izjava, če je žalitev zapisana v vlogi, pa sodišče, ki naj o njej odloči. Zoper
ta sklep je dovoljena pritožba. Če državni tožilec ali tisti, ki ga zastopa,
koga žali, se o tem obvesti pristojni državni tožilec. O kaznovanju odvetnika
oziroma odvetniškega kandidata se obvesti odvetniška zbornica.
(2) Kaznovanje po
prejšnjem odstavku ne vpliva na pregon in izrek kazni za kaznivo dejanje, ki je
bilo storjeno z žalitvijo.
79. člen
(1) O vsakem dejanju, ki
se opravi v kazenskem postopku, se sestavi zapisnik sproti, ko se dejanje
opravlja; če to ni mogoče, pa neposredno po tem.
(2) Zapisnik piše
zapisnikar. Le tedaj, če se opravlja hišna ali osebna preiskava ali če se
opravlja dejanje zunaj uradnih prostorov organa in ni mogoče dobiti
zapisnikarja, lahko piše zapisnik tudi tisti, ki opravlja dejanje.
(3) Zapisnik, ki ga piše
zapisnikar, se napravi tako, da tisti, ki dejanje opravlja, glasno narekuje
zapisnikarju, kaj naj zapiše v zapisnik.
(4) Zaslišancu se dovoli,
da narekuje odgovore v zapisnik sam. Ta pravica se mu lahko odreče, če jo
zlorablja.
80. člen
(1) V zapisnik se vpiše:
naslov državnega organa, pred katerim se opravlja dejanje, kraj, kjer se
opravlja dejanje, dan in ura, ko se je dejanje začelo in končalo, imena in
priimki navzočih z navedbo, v kakšni lastnosti so navzoči, in kazenska zadeva,
v kateri se opravlja dejanje.
(2) Zapisnik mora
obsegati bistvene podatke o poteku in vsebini opravljenega dejanja. Vanj se
vpisuje v obliki pripovedovanja le bistvena vsebina danih izpovedb in izjav.
Vprašanja se vpišejo v zapisnik samo, če je potrebno, da bi se razumel odgovor,
ali če to zahteva tisti, ki je postavil vprašanje. Iz zapisnika mora biti
razvidno, kdo je postavil vprašanje. Če je treba, se v zapisnik dobesedno
zapišeta vprašanje, ki je bilo postavljeno, in odgovor nanj. Če so bili pri
dejanju zaseženi predmeti ali spisi, je treba to pripomniti v zapisniku,
zasežene stvari pa priključiti zapisniku ali navesti kdo jih hrani.
(3) Pri
dejanjih, kot je ogled, hišna ali osebna preiskava ali pa prepoznava osebe ali
predmetov (242. člen), je treba vpisati v zapisnik tudi podatke, ki so pomembni
glede na naravo takega dejanja ali so pomembni za ugotovitev istovetnosti
posameznih predmetov (opis, mere in velikost predmetov ali sledov, označbe na
predmetih in drugo); če so bile napravljene skice, risbe, načrti, zvočni ali
slikovni posnetki in podobno, je treba to navesti v zapisniku in jih priložiti
zapisniku.
81. člen
(1) Zapisnik se mora
pisati v redu; v njem se ne sme nič izbrisati, dodati ali spreminjati.
Prečrtana mesta morajo ostati čitljiva.
(2) Vse spremembe,
popravki in dodatki se vpišejo na koncu zapisnika in jih morajo potrditi tisti,
ki zapisnik podpišejo.
82. člen
(1) Zaslišanec in tisti,
ki morajo biti navzoči pri procesnih dejanjih, ter stranke, zagovornik in
oškodovanec, če so navzoči, imajo pravico prebrati zapisnik ali zahtevati, da
se jim prebere. Na to jih mora opozoriti tisti, ki opravlja dejanje, v zapisniku
pa se pripomni, ali so bili opozorjeni in ali je bil zapisnik prebran. Zapisnik
se prebere vselej, če ni bilo zapisnikarja; to se pripomni v zapisniku.
(2) Zapisnik podpiše
zaslišanec. Če obsega zapisnik več strani, podpiše zaslišanec vsako stran.
(3) Na
koncu zapisnika se podpišejo morebitni tolmač in priče, katerih navzočnost je
obvezna pri preiskovalnih dejanjih, pri osebni ali hišni preiskavi pa tudi
tisti, ki je bil preiskan oziroma čigar stanovanje je bilo preiskano. Če
zapisnika ne piše zapisnikar (drugi odstavek 79. člena), podpišejo zapisnik
tisti, ki so bili pri dejanju navzoči. Če takih ni ali če ne morejo razumeti
vsebine zapisnika, pa ga podpišeta dve priči, razen če ni mogoče zagotoviti, da
bi bili navzoči.
(4) Nepismeni odtisne na
mestu podpisa kazalec desne roke, zapisnikar pa zapiše pod odtisom njegovo ime
in priimek. Če se zaradi tega, ker ni mogoče odtisniti desnega kazalca, odtisne
kakšen drug prst ali prst z leve roke, se v zapisniku pripomni, s katerega
prsta in s katere roke je bil vzet odtis.
(5) Če je zaslišanec brez
obeh rok, prebere zapisnik, če je nepismen, pa se mu prebere zapisnik in se to
vanj vpiše. Če zaslišanec noče podpisati zapisnika ali dati prstnega odtisa, se
to zapiše v zapisnik in navede razlog odklonitve.
(6) Če se dejanje ni
moglo opraviti zdržema, se v zapisnik zapišeta dan in ura, kdaj je bilo
prekinjeno, ter dan in ura kdaj se je nadaljevalo.
(7) Če kdo ugovarja
vsebini zapisnika, se zapišejo v zapisnik tudi ti ugovori.
(8) Zapisnik podpišeta na
koncu tisti, ki je opravil dejanje, in zapisnikar.
83. člen
(1) Če je v tem zakonu
določeno, da se sodna odločba ne more opirati na izpovedbo obdolženca, priče
ali izvedenca, izda preiskovalni sodnik po uradni dolžnosti ali na predlog
strank sklep, s katerim izloči zapisnike o teh izpovedbah iz spisov takoj, ko
ugotovi, da gre za take izpovedbe. Zoper ta sklep je dovoljena posebna
pritožba.
(2) Po pravnomočnosti
sklepa se izločeni zapisniki zaprejo v poseben ovitek in shranijo pri
preiskovalnem sodniku ločeno od drugih spisov, ter jih ni mogoče pregledovati
in ne uporabiti v postopku.
(3) Ko
je končana preiskava, kot tudi ko da preiskovalni sodnik soglasje, da se sme
obtožnica vložiti brez preiskave (prvi odstavek 170. člena), ravna preiskovalni
sodnik po prvem in drugem odstavku tega člena tudi glede vseh obvestil, ki so
jih po 148. členu tega zakona dali organom za notranje zadeve obdolženec in
osebe, ki ne smejo biti zaslišane kot priče (235. člen), ki so se v skladu s
tem zakonom odrekle pričevanju (236. člen) ali ki po tem zakonu ne bi smele
biti postavljene za izvedence (prvi odstavek 251. člena). Če vloži državni tožilec
obtožnico brez preiskave (šesti odstavek 170. člena) pošlje spise, v katerih so
taka obvestila, preiskovalnemu sodniku, ta pa ravna po določbah tega člena.
(4) Določbe prvega
odstavka tega člena, četrtega odstavka 276. člena, tretjega odstavka 286.
člena, tretjega odstavka 340. člena in petega odstavka 377. člena, se ustrezno
uporabljajo tudi glede zapisnikov o hišni in osebni preiskavi ter glede
predmetov, posnetkov, sporočil in drugih dokazil, ki so bili pridobljeni v
nasprotju z določbami 155. in 219. člena tega zakona.
(5) Sodna odločba se ne
sme opreti na obvestila, ki bi morala biti po tretjem odstavku tega člena
izločena iz spisov.
84. člen
(1) Preiskovalni sodnik
lahko odredi, da se preiskovalno dejanje posname z napravo za zvočno ali
slikovno snemanje. O tem mora poprej obvestiti zaslišanca.
(2) Posnetek mora
vsebovati podatke iz prvega odstavka 80. člena tega zakona, podatke, potrebne
za identifikacijo tistega, čigar izjava se snema, in podatek, v kakšni
lastnosti daje ta izjavo. Če se snemajo izjave več oseb, mora biti poskrbljeno,
da se da iz posnetka jasno razpoznati, kdo je dal izjavo.
(3) Na
zahtevo zaslišanca se posnetek takoj reproducira, njegovi popravki ali
pojasnila pa se prav tako posnamejo.
(4) V zapisniku o
preiskovalnem dejanju je treba zapisati, da je bilo dejanje posneto z napravo
za zvočno ali slikovno snemanje in kdo je to napravil, da je bil zaslišanec
vnaprej obveščen o snemanju, da je bil posnetek reproduciran in kje je shranjen
posnetek, če ni priložen spisom.
(5) Preiskovalni sodnik
lahko odredi, naj se zvočni posnetek v celoti ali deloma prepiše. Prepis mora
preiskovalni sodnik pregledati, potrditi in priključiti zapisniku o opravljenem
dejanju.
(6) Zvočne in slikovne
posnetke hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis.
(7) Preiskovalni sodnik
sme dovoliti tistim, ki imajo opravičen interes, da z napravo za zvočno ali
slikovno snemanje snemajo preiskovalno dejanje.
(8) Določbe prvega do
sedmega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo tudi, če je kakšno drugo
preiskovalno dejanje, razen zaslišanja, snemano z napravo za zvočno ali
slikovno snemanje, ali če preiskovalno dejanje opravlja organ za notranje
zadeve.
85. člen
Za zapisnik o glavni
obravnavi veljajo tudi določbe členov 314 do 317 tega zakona.
86. člen
(1) O posvetovanju in
glasovanju se sestavi poseben zapisnik.
(2) Zapisnik o
posvetovanju in glasovanju obsega potek glasovanja in sprejeto odločbo.
(3) Ta zapisnik podpišejo
vsi člani senata in zapisnikar. Posebna mnenja se priložijo zapisniku o
posvetovanju in glasovanju, če niso vpisana v sam zapisnik.
(4) Zapisnik o
posvetovanju in glasovanju se zapre v poseben ovitek. Ta zapisnik sme
pregledati samo višje sodišče, ko odloča o pravnem sredstvu. V tem primeru mora
višje sodišče zapisnik spet zapreti v poseben ovitek in na ovitku naznačiti, da
je zapisnik pregledalo.
VIII. p o g l a v j e
ROKI
87. člen
(1) Roki, ki so določeni
v tem zakonu, se ne smejo podaljšati, razen če to zakon izrecno dovoljuje. Če
gre za rok, ki je s tem zakonom določen zaradi varstva pravic obrambe in drugih
obdolženčevih procesnih pravic, se ta lahko skrajša, če obdolženec to zahteva pisno
ali pred sodiščem ustno na zapisnik.
(2) Če je izjava vezana
na rok, velja za pravočasno, če se tistemu, ki jo je upravičen sprejeti, izroči
še pred pretekom roka.
(3) Če se izjava pošlje
po pošti priporočeno ali brzojavno, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve
tistemu, kateremu je poslana.
(4) Obdolženec, ki je v
priporu, lahko poda izjavo, vezano na rok, tudi na zapisnik pri sodišču, ki
vodi postopek, ali jo izroči upravi zaporov; tisti ki prestaja kazen ali je v
kakšnem zavodu, ker mu je bil izrečen varnostni ali vzgojni ukrep, pa lahko
izroči tako izjavo upravi zavoda, v katerem je. Dan, ko se sestavi tak zapisnik
oziroma ko se izjava izroči upravi zavoda, velja za dan izročitve organu, ki je
pristojen da jo sprejme.
(5) Če je vloga, ki je
vezana na rok, zaradi nevednosti ali očitne pomote vložnika izročena ali
poslana nepristojnemu sodišču pred pretekom roka, k pristojnemu sodišču pa
prispe po preteku roka, se šteje, da je pravočasna.
88. člen
(1) Roki se računajo na
ure, dneve, mesece in leta.
(2) Ura ali dan, ko je
bila opravljena vročitev ali naznanitev oziroma ko se je pripetil dogodek, od
katerega je treba računati rok, se ne šteje v rok, temveč se za začetek roka
vzame prva naslednja ura oziroma prvi naslednji dan. Za en dan se šteje
štiriindvajset ur, mesec in leto pa se računata po koledarju.
(3) Roki, ki so določeni
po mesecih oziro a letih, se iztečejo s pretekom tistega dne v zadnjem mesecu
oziroma letu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je rok začel teči po drugem
odstavku tega člena. Če tega dneva v zadnjem mesecu ni, se izteče rok zadnji
dan v tem mesecu.
(4) Če je zadnji dan roka
državni praznik, sobota ali nedelja ali kakšen drug dan, ko se pri državnem
organu ne dela, se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika.
89. člen
(1) Obdolžencu, ki iz
opravičenih razlogov zamudi rok za pritožbo zoper sodbo ali zoper sklep o
varnostnem ali vzgojnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi, dovoli
sodišče vrnitev v prejšnje stanje, da vloži pritožbo, če v osmih dneh po
prenehanju vzroka, zaradi katerega je zamudil rok, vloži prošnjo za vrnitev v
prejšnje stanje in obenem z njo odda tudi pritožbo.
(2) Po treh mesecih od
dneva zamude se ne more več zahtevati vrnitev v prejšnje stanje.
90. člen
(1) O vrnitvi v prejšnje
stanje odloči predsednik senata, ki je izdal sodbo ali sklep, ki se s pritožbo
izpodbija.
(2) Zoper sklep, s
katerim se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, ni pritožbe.
(3) Če se obdolženec
pritoži zoper sklep, s katerim mu ni bila dovoljena vrnitev v prejšnje stanje,
mora sodišče to pritožbo skupaj s pritožbo zoper sodbo ali zoper sklep o
varnostnem ali vzgojnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi ter z
odgovorom na pritožbo in vsemi spisi poslati v odločitev višjemu sodišču.
91. člen
Prošnja za vrnitev v
prejšnje stanje praviloma ne zadrži izvršitve sodbe oziroma sklepa o varnostnem
ali vzgojnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi, vendar pa sme sodišče,
ki je pristojno za rešitev prošnje, odločiti da se počaka z izvršitvijo, dokler
se ne odloči o prošnji.
IX. p o g l a v j e
STROŠKI KAZENSKEGA POSTOPKA
92. člen
(1) Stroški kazenskega
postopka so izdatki, ki nastanejo v kazenskem postopku od njegove uvedbe do
konca, in izdatki za preiskovalna dejanja, opravljena pred preiskavo.
(2)
Stroški kazenskega postopka so:
1) stroški za priče in za
ogled ter nagrada in stroški za izvedence, tolmače in strokovnjake;
2) vozni stroški za
obdolženca;
3) izdatki za privedbo
obdolženca oziroma tistega, ki mu je bila vzeta prostost;
4) vozni in potni stroški
uradnih oseb;
5) stroški za zdravljenje
obdolženca, dokler je v priporu in stroški poroda;
6) povprečnina;
7) nagrada in potrebni
izdatki zagovornika, potrebni izdatki zasebnega tožilca in oškodovanca kot
tožilca ter njunih zastopnikov in pa nagrada in potrebni izdatki njihovih
pooblaščencev;
8) potrebni izdatki oškodovanca in njegovega
zakonskega zastopnika ter nagrada in potrebni izdatki njegovega pooblaščenca.
(3) Povprečnina se določi
v znesku, ki znaša najmanj eno tretjino zadnje uradno objavljene povprečne
mesečne čiste plače v gospodarstvu v Republiki Sloveniji in največ desetkratni
znesek te plače. Pri odmeri povprečnine sodišče upošteva trajanje in zamotanost
postopka ter premoženjske razmere tistega, ki jo je dolžan plačati.
(4) Stroški iz 1. do 5.
točke drugega odstavka tega člena ter potrebni izdatki postavljenega
zagovornika in postavljenega pooblaščenca oškodovanca kot tožilca, se v
postopku zaradi kaznivih dejanj, za katera se storilec preganja po uradni
dolžnosti, izplačajo naprej iz sredstev organa, ki vodi kazenski postopek,
pozneje pa izterjajo od tistih, ki so jih po določbah tega zakona dolžni
poravnati. Organ ki vodi kazenski postopek, mora vse stroške, ki so bili naprej
izplačani, vpisati v seznam in seznam priložiti spisom.
(5) Stroški za prevajanje
v slovenski, italijanski ali madžarski jezik, ki nastanejo z uporabo določb
ustave in tega zakona o pravici pripadnikov italijanske in madžarske narodne
skupnosti do uporabe svojega jezika, se ne zaračunajo tistim, ki so po določbah
tega zakona dolžni povrniti stroške kazenskega postopka.
(6) Stroški za prevajanje
se ne zaračunajo obdolžencu, če ne razume ali ne govori jezika, v katerem teče
kazenski postopek.
93. člen
(1) V vsaki sodbi in v
vsakem sklepu, s katerim se ustavi kazenski postopek, ali zavrže obtožnica, je
treba odločiti, kdo plača stroške postopka in kolikšni so.
(2) Če o višini stroškov
ni podatkov, izda preiskovalni sodnik, sodnik posameznik ali predsednik senata
poseben sklep o višini stroškov takrat, ko se ti podatki zberejo. Zahtevek s
podatki o višini stroškov se lahko poda najpozneje v treh mesecih od dneva, ko
je bila pravnomočna sodba ali sklep vročen tistemu, ki ima pravico podati
takšen zahtevek.
(3) Kadar se o stroških
kazenskega postopka odloči s posebnim sklepom, odloča o pritožbi zoper tak
sklep senat (šesti odstavek 25. člena).
94. člen
(1) Obdolženec,
oškodovanec, oškodovanec kot tožilec, zasebni tožilec, zagovornik, zakoniti
zastopnik, pooblaščenec, priča, izvedenec, tolmač in strokovnjak (178. člen)
plačajo ne glede na izid kazenskega postopka stroške s svojo privedbo,
preložitvijo preiskovalnega dejanja ali glavne obravnave in druge stroške
postopka, ki so jih povzročili po svoji krivdi, kot tudi ustrezen del povprečnine.
(2) O stroških iz
prejšnjega odstavka izda sodišče poseben sklep, razen če odloči o stroških, ki
jih morata povrniti zasebni tožilec in obdolženec, v odločbi o glavni stvari.
95. člen
(1) Če sodišče spozna
obdolženca za krivega, izreče v sodbi, da je dolžan povrniti stroške kazenskega
postopka.
(2) Kdor je obdolžen več
kaznivih dejanj, se ne obsodi na povrnitev stroškov za dejanja, glede katerih
je oproščen obtožbe, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov.
(3) Če je z isto sodbo
spoznanih za krive več obdolžencev, določi sodišče, kolikšen del stroškov plača
vsak posamezen izmed njih; če tega ni mogoče določiti, obsodi vse obdolžence na
nerazdelno plačilo stroškov. Plačilo povprečnine določi za vsakega obdolženca
posebej.
(4) Sodišče sme v
odločbi, s katero odloči o stroških, oprostiti obdolženca povrnitve vseh
stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega
odstavka 92. člena tega zakona, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo
vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. Če se
te okoliščine ugotovijo po izdaji odločbe o stroških, sme predsednik senata s
posebnim sklepom oprostiti obdolženca povrnitve stroškov kazenskega postopka,
ali pa mu dovoliti, da jih povrne v obrokih.
96. člen
(1) Če
se kazenski postopek ustavi ali če se izda sodba, s katero se obdolženec
oprosti obtožbe ali se z njo obtožba zavrne, ali če se izda sklep s katerim se
obtožnica zavrže, izreče sodišče v sklepu oziroma sodbi, da obremenjujejo
stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega
zakona ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada
zagovornika proračun, razen v primerih, ki so navedeni v naslednjih odstavkih.
(2) Kdor vedoma poda
krivo kazensko ovadbo, plača stroške kazenskega postopka.
(3)
Zasebni tožilec mora povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke
drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebne izdatke obdolženca ter
potrebne izdatke in nagrado za njegovega zagovornika, če se postopek konča s
sodbo, s katero se obdolženec oprosti obtožbe ali s sodbo, s katero se obtožba
zavrne, ali s sklepom, s katerim se postopek ustavi, ali obtožnica zavrže,
razen če se postopek ustavi oziroma če se obtožba s sodbo zavrne zaradi
obdolženčeve smrti, ali pa zaradi tega, ker je kazenski pregon zastaral zaradi
zavlačevanja postopka, ki ga ni mogoče pripisati v krivdo zasebnemu tožilcu. V slednjem
primeru obremenjujejo stroški zasebnega tožilca in njegovega pooblaščenca
proračun. Če se postopek ustavi zaradi umika obtožbe, se obdolženec in zasebni
tožilec lahko poravnata o svojih medsebojnih stroških. Če je več zasebnih
tožilcev, plačajo stroške vsi nerazdelno.
(4) Oškodovanec, ki je
umaknil predlog za pregon in se zaradi tega postopek ustavi, plača stroške
kazenskega postopka, razen če obdolženec izjavi, da jih bo plačal sam.
(5) Če sodišče zavrže
obtožnico zaradi nepristojnosti, izda odločbo o stroških pristojno sodišče.
97. člen
(1) Nagrado in potrebne
izdatke zagovornika in pooblaščenca zasebnega tožilca ali oškodovanca mora
plačati zastopani, ne glede na to, kdo je po odločbi sodišča dolžan plačati
stroške kazenskega postopka, razen v primerih, ko obremenjujejo po določbah
tega zakona nagrada in potrebni izdatki zagovornika proračun. Če je bil
obdolžencu zagovornik postavljen, pa bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali
vzdrževanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, če bi moral plačati
zagovorniku nagrado in potrebne izdatke, se ti izplačajo iz proračunskih
sredstev. Tako se ravna tudi, če je bil oškodovancu kot tožilcu postavljen
pooblaščenec.
(2) Pooblaščenec
zasebnega tožilca in oškodovanca, ki ni odvetnik,
oziroma odvetniški kandidat, nima pravice do nagrade, temveč samo pravico do
povrnitve potrebnih izdatkov.
98. člen
(1) O dolžnosti plačila
stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču odloča dokončno to sodišče v skladu z
določbami členov 92 do 97 tega zakona.
(2) Povprečnina se ne
določi, če je bilo z odločbo višjega sodišča odločeno v celoti ali deloma v
obdolženčevo korist.
99. člen
Povrnitev stroškov
kazenskega postopka podrobneje predpiše minister za pravosodje.
X. p o g l a v j e
PREMOŽENJSKOPRAVNI ZAHTEVKI
100. člen
(1) Premoženjskopravni
zahtevek, ki je nastal zaradi kaznivega dejanja, se na predlog upravičencev
obravnava v kazenskem postopku, če se s tem ne bi preveč zavlekel ta postopek.
(2) Premoženjskopravni
zahtevek se lahko tiče povrnitve škode, vrnitve stvari ali razveljavitve
določenega pravnega posla.
101. člen
Predlog za uveljavitev
premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku lahko poda tisti, ki je
upravičen uveljavljati tak zahtevek v pravdi.
102. člen
(1) Predlog za uveljavitev
premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku se poda pri organu, pri
katerem se vloži kazenska ovadba, ali pri sodišču, pred katerim teče postopek.
(2) Predlog se lahko poda
najdalj do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.
(3) Tisti, ki je
upravičen podati predlog, mora določno označiti svoj zahtevek in predložiti
dokaze.
(4) Če upravičenec ne
poda predloga za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku
do vložitve obtožbe, se obvesti, da ga lahko poda do konca glavne obravnave.
103. člen
(1) Upravičenci (101.
člen) smejo do konca glavne obravnave umakniti predlog za uveljavitev
premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku in ga uveljavljati v pravdi.
Če umaknejo predlog, ga ne morejo več ponoviti, razen če ta zakon določa
drugače.
(2) Če preide
premoženjskopravni zahtevek potem, ko je podan predlog, toda pred koncem glavne
obravnave, po pravilih premoženjskega prava na koga drugega, se ta povabi, da
izjavi, ali vztraja pri predlogu ali ne. Če se ne odzove vabilu, čeprav je bil
v redu povabljen, se šteje, da je umaknil podani predlog.
104. člen
(1) Sodišče, pred katerim
teče postopek, zasliši obdolženca o dejstvih, navedenih v predlogu, in razišče
okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev premoženjskopravnega zahtevka.
(2) Če bi se s
poizvedovanjem o premoženjskopravnem zahtevku preveč zavlekel kazenski
postopek, se omeji sodišče na zbiranje tistih podatkov, ki bi jih bilo pozneje
nemogoče ali zelo težko ugotoviti.
105. člen
(1) O premoženjskopravnih
zahtevkih odloča sodišče.
(2) Sodišče lahko prisodi
v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, oškodovancu premoženjskopravni
zahtevek v celoti; lahko mu ga prisodi deloma in ga s presežkom napoti na
pravdo. Če pa podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za
popolno niti za delno razsojo, napoti sodišče oškodovanca na pravdo s celotnim
premoženjskopravnim zahtevkom.
(3) Če izda sodišče
sodbo, s katero se obdolženec oprosti obtožbe ali se z njo obtožba zavrne, ali
če s sklepom ustavi kazenski postopek ali zavrže obtožnico, napoti oškodovanca,
da lahko svoj premoženjskopravni zahtevek uveljavlja v pravdi. Če se sodišče
izreče za nepristojno za kazenski postopek, napoti oškodovanca, da lahko
priglasi svoj premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku, ki ga bo začelo
ali nadaljevalo pristojno sodišče.
106. člen
Če gre pri
premoženjskopravnem zahtevku za vrnitev stvari, pa sodišče ugotovi, da pripada
stvar oškodovancu in da je pri obdolžencu ali pri katerem od udeležencev
kaznivega dejanja ali pri nekom, kateremu so jo ti dali v hrambo, odloči v
sodbi da se stvar izroči oškodovancu.
107. člen
Če se premoženjskopravni
zahtevek tiče razveljavitve določenega pravnega posla in sodišče spozna, da je
utemeljen, izreče v sodbi, da se ta pravni posel popolno ali deloma razveljavi
s posledicami, ki iz tega izvirajo, ne da bi s tem posegalo v pravice drugih.
108. člen
(1) Pravnomočno sodbo, s
katero je odločeno o premoženjskopravnem zahtevku, sme sodišče spremeniti v
kazenskem postopku le tedaj, če se kazenski postopek obnovi ali če se vloži
zahteva za varstvo zakonitosti.
(2) Razen v primerih iz
prejšnjega odstavka smejo obsojenec oziroma njegovi dediči zahtevati samo v
pravdi, da se spremeni pravnomočna sodba kazenskega sodišča, s katero je bilo
odločeno o premoženjskopravnem zahtevku; to pa le tedaj, če so podani pogoji za
obnovo po določbah, ki veljajo za pravdni postopek.
109. člen
(1) Na
predlog upravičencev (101. člen), se sme odrediti v kazenskem postopku po
določbah, ki veljajo za izvršilni postopek, začasno zavarovanje
premoženjskopravnega zahtevka, nastalega zaradi kaznivega dejanja.
(2) Sklep iz prvega
odstavka tega člena izda v preiskavi preiskovalni sodnik. Po vložitvi obtožnice
izda sklep zunaj glavne obravnave predsednik senata, na glavni obravnavi pa
senat. (3) Zoper sklep senata o začasnem zavarovanju ni pritožbe. V drugih
primerih odloči o pritožbi senat (šesti odstavek 25. člena). Pritožba ne zadrži
izvršitve sklepa.
110. člen
(1) Če gre za stvari, ki
nedvomno pripadajo oškodovancu in niso potrebne kot dokaz v kazenskem postopku,
se izročijo oškodovancu še pred koncem postopka.
(2) Če se več
oškodovancev prepira o lastnini stvari, se napotijo na pravdo, sodišče pa
odredi v kazenskem postopku le hrambo stvari kot začasno zavarovanje.
(3) Stvari, ki so
potrebne kot dokaz, se zasežejo in po končanem postopku vrnejo lastniku. Če je
taka stvar lastniku neogibno potrebna, se mu sme vrniti tudi pred koncem
postopka proti zavezi, da jo na zahtevo prinese.
111. člen
(1) Če ima oškodovanec
zahtevek proti kakšni drugi osebi zaradi tega, ker so pri njej stvari, ki so
bile pridobljene s kaznivim dejanjem, ali zaradi tega, ker je ta zaradi
kaznivega dejanja prišla do premoženjske koristi, sme sodišče na predlog
upravičencev (101. člen) odrediti v kazenskem postopku po določbah, ki veljajo
za izvršilni postopek, začasno zavarovanje tudi proti tej osebi. Določbe
drugega in tretjega odstavka 109. člena tega zakona veljajo tudi v tem primeru.
(2) Sodišče odpravi v
sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, zavarovanje iz prvega odstavka
tega člena, če ni bilo odpravljeno že prej, ali pa napoti oškodovanca na pravdo
z opozorilom, da bo zavarovanje odpravljeno, če pravda ne bo uvedena v roku, ki
mu ga za to določi.
XI. p o g l a v j e
IZDAJA IN NAZNANITEV ODLOČB
112. člen
(1) V kazenskem postopku
se izdajajo odločbe v obliki sodb, sklepov in odredb.
(2) Sodbe izdaja le
sodišče, sklepe in odredbe pa izdajajo tudi drugi organi, ki sodelujejo v
kazenskem postopku.
113. člen
(1) Senat izdaja odločbe
po ustnem posvetovanju in glasovanju. Odločba je sprejeta, če je zanjo
glasovala večina članov senata.
(2) Predsednik senata
vodi posvetovanje in glasovanje in glasuje zadnji. Njegova dolžnost je
poskrbeti, da se vsa vprašanja vsestransko in popolnoma pretresejo.
(3) Če so glasovi glede
posameznih vprašanj, o katerih se glasuje porazdeljeni na več različnih mnenj,
tako da nobeno od njih nima večine, se vprašanja ločijo in glasovanje ponavlja,
dokler se ne doseže večina. Če se na ta način ne dobi večina, se odločitev
doseže tako, da se glasovi, ki so za obdolženca najneugodnejši, prištejejo
glasovom, ki so od teh manj neugodni, dokler se ne doseže potrebna večina.
(4) Člani senata ne smejo
odkloniti glasovanja o vprašanjih, ki jih postavi predsednik senata: vendar pa
član senata, ki je glasoval za oprostitev obdolženca ali za razveljavitev sodbe
in ostal v manjšini, ni dolžan glasovati o sankciji. Če ne glasuje, se šteje,
da se strinja z glasom, ki je za obdolženca najugodnejši.
114. člen
(1) Pri odločanju se
najprej glasuje, ali je sodišče pristojno, ali je treba postopek dopolniti ter
o drugih predhodnih vprašanjih. Ko se odloči o predhodnih vprašanjih, se preide
na odločanje o glavni stvari.
(2) Pri odločanju o
glavni stvari se najprej glasuje, ali je obdolženec storil kaznivo dejanje in
ali je kazensko odgovoren; nato pa se glasuje o kazni, drugih kazenskih
sankcijah, stroških kazenskega postopka, premoženjskopravnih zahtevkih in o
drugih vprašanjih, o katerih je treba odločiti.
(3) Če je ista oseba
obtožena več kaznivih dejanj, se glasuje o kazenski odgovornosti in o kazni za
vsako od teh dejanj posebej, nato pa o enotni kazni za vsa dejanja.
115. člen
(1) Posvetovanje in
glasovanje je tajno.
(2) V prostoru, v katerem
je posvetovanje in glasovanje, smejo biti le člani senata in zapisnikar.
116. člen
(1) Če ni v tem zakonu
drugače določeno, se naznanjajo odločbe navzočim prizadetim osebam ustno,
nenavzočim pa se vročajo v overjenem prepisu.
(2) Če je bila odločba
naznanjena ustno, se to zaznamuje v zapisniku ali na spisu; tisti, ki mu je
bila naznanjena, pa to potrdi s svojim podpisom. Če prizadeta oseba izjavi, da
se ne bo pritožila, se ji ne vroči overjenega prepisa ustno naznanjene odločbe,
razen če ni v tem zakonu drugače določeno.
(3) Prepisi odločb, zoper
katere je dovoljena pritožba, se vročajo s poukom o pravici do pritožbe.
XII. p o g l a v j e
VROČANJE PISANJ IN PREGLEDOVANJE SPISOV
117. člen
(1) Pisanja se vročajo
praviloma po pošti ali po podjetju, ki je pooblaščeno za vročanje pošiljk.
Vročajo se lahko tudi po uradni osebi organa, ki je odredil vročanje ali
neposredno pri tem organu.
(2) Vabilo na glavno
obravnavo in druga vabila lahko sodišče tudi ustno naznani osebi, ki je pred
njim, in jo pri tem pouči o posledicah, če ne bi prišla. Na ta način opravljeno
vabilo se zaznamuje v zapisniku, ki ga povabljeni podpiše, razen če je to že
zapisano v zapisniku o glavni obravnavi. Šteje se, da je s tem vabilo veljavno
vročeno.
118. člen
Pisanje, za katero je v
tem zakonu določeno, da ga je treba osebno vročiti, se izroči neposredno naslovniku.
Če tistega, kateremu mora biti pisanje osebno vročeno, ni tam, kjer naj se
vročitev opravi, poizve vročevalec, kdaj in kje bi ga mogel najti, ter mu pusti
pri katerih od oseb, omenjenih v 119. členu tega zakona ali v hišnem
predalčniku, pismeno sporočilo, naj bo določenega dne ob določeni uri v svojem
stanovanju ali na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Če vročevalec tudi
potem ne najde tistega, ki bi mu moral vročiti pisanje, ravna po prvem odstavku
119. člena tega zakona; s tem se šteje, da je
vročitev opravljena.
119. člena
(1) Pisanja, za katera v
tem zakonu ni določeno, da morajo biti osebno vročena, se prav tako vročajo
osebno. Vendar pa se v primeru, če naslovnika ni v stanovanju ali na delovnem
mestu, lahko izročijo kateremu od njegovih odraslih družinskih članov, ki je
pisanje dolžan sprejeti. Če niti teh ni v stanovanju, se pisanje izroči hišniku
ali sosedu, če v to privolita. Če pa se vroča pisanje na delovnem mestu
tistega, kateremu naj bo vročeno, in tega ni tam, se lahko izroči osebi,
pooblaščeni za sprejemanje pošte, ki je pisanje dolžna sprejeti, ali komu, ki
dela na istem mestu, če v to privoli.
(2) Če pisanja ni mogoče
vročiti osebam iz prejšnjega odstavka, se naslovniku pusti sporočilo o prispeli
pošiljki z obvestilom, v kateri pošti in v katerem roku lahko prevzame pisanje.
Pisanje, ki v določenem roku ni prevzeto, se vrne.
(3) Če se ugotovi, da je
tisti, kateremu bi bilo treba vročiti pisanje, odsoten in da mu zaradi tega
osebe iz prvega odstavka tega člena pisanja ne bi mogle pravočasno izročiti, se
pisanje vrne z navedbo, kje je odsotni.
120. člen
(1) Obdolžencu je treba
osebno vročiti vabilo na prvo zaslišanje v predhodnem postopku in vabilo na
glavno obravnavo.
(2) Obdolžencu, ki nima
zagovornika, je treba osebno vročiti obtožni akt, sodbo in vse odločbe, pri
katerih teče od vročitve rok za pritožbo, kot tudi pritožbo nasprotne stranke,
ki se vroča na odgovor. Na zahtevo obdolženca vroči sodišče sodbo in druge
odločbe osebi, ki jo on določi.
(3) Če je treba
obdolžencu, ki nima zagovornika, vročiti sodbo, s katero mu je izrečena kazen
zapora, pa mu sodbe ni mogoče vročiti na njegov dotedanji naslov, mu sodišče
postavi po uradni dolžnosti zagovornika, ki opravlja to dolžnost, dokler se ne
zve za njegov novi naslov. Postavljenemu zagovorniku določi sodišče potreben
rok, da se seznani s spisi, nato pa mu vroči sodbo in postopek nadaljuje. Če
gre za drugo odločbo, pri kateri teče od vročitve rok za pritožbo, ali za
pritožbo nasprotne stranke, ki se vroča na odgovor, pritrdi sodišče odločbo
oziroma pritožbo na sodno desko in se po preteku osmih dni šteje, da je bila
opravljena veljavna vročitev.
(4) Če ima obdolženec
zagovornika, vroči sodišče pisanja iz drugega odstavka tega člena zagovorniku
in obdolžencu po določbah prejšnjega člena. V takem primeru teče rok za
vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od zadnje vročitve. Če
obdolžencu ni mogoče vročiti odločbe oziroma pritožbe, ker ni sporočil
spremembe naslova ali prebivališča, se odločba oziroma pritožba pritrdi na
sodno desko in se po preteku osmih dni šteje, da je bila opravljena veljavna
vročitev.
(5) Če je treba vročiti
pisanje zagovorniku obdolženca, ta pa ima več zagovornikov, zadošča, da se
vroči enemu od njih.
121. člen
(1) Vabilo za vložitev
zasebne tožbe ali obtožnice ter vabilo na glavno obravnavo vroči sodišče
zasebnemu tožilcu in oškodovancu kot tožilcu oziroma njunemu zakonitemu
zastopniku osebno (118. člen), njihovim pooblaščencem pa po 119. členu tega
zakona. Enako jim vroča tudi odločbe, pri katerih teče od dneva vročitve rok za
pritožbo, in pritožbo nasprotne stranke, ki jo vroča na odgovor.
(2) Če osebam iz
prejšnjega odstavka ali oškodovancu ni mogoče vročiti vabila oziroma odločbe
ali pritožbe na dotedanji naslov, pritrdi sodišče vabilo, odločbo oziroma
pritožbo na sodno desko in se po preteku osmih dni šteje, da je bila opravljena
veljavna vročitev.
(3) Če ima oškodovanec,
oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec zakonitega zastopnika ali
pooblaščenca, vroči sodišče pisanje temu, če jih ima več, pa le enemu od njih.
122. člen
(1) Potrdilo o vročitvi
(vročilnico) podpišeta prejemnik in vročevalec. Prejemnik zapiše sam z besedo
na vročilnici datum prejema.
(2) Če je prejemnik
nepismen ali če se ne more podpisati, ga podpiše vročevalec in navede datum
prejema s pripombo, zakaj je podpisal prejemnika.
(3) Če prejemnik noče
podpisati vročilnice, zapiše vročevalec to na vročilnici in navede datum
vročitve; s tem je vročitev opravljena.
123. člen
Če naslovnik ali njegov
odrasli družinski član pisanja noče sprejeti, zapiše vročevalec na vročilnici
datum, uro in razlog odklonitve sprejema, pisanje pa pusti v naslovnikovem
stanovanju ali v prostoru, kjer ta dela; s tem je vročitev opravljena.
124. člen
(1) Vojaškim osebam,
osebam v organih za notranje zadeve, pripadnikom straže v zavodih, v katerih so
osebe, ki jim je vzeta prostost, in osebam, zaposlenim v kopenskem, morskem in
zračnem prometu, se vročajo vabila prek njihovega poveljstva oziroma
neposrednega predstojnika; po potrebi pa se jim lahko vročajo na ta način tudi
druga pisanja.
(2) Osebam, ki jim je
vzeta prostost, se opravi vročitev na sodišču ali po upravi zavoda, v katerem
so.
(3) Osebam, ki uživajo v
Republiki Sloveniji imunitetno pravico po mednarodnem pravu, se vročitev opravi
po ministrstvu za zunanje zadeve, če mednarodne pogodbe ne določajo kaj
drugega.
(4) Državljanom Republike
Slovenije v tujini se opravi vročitev, če ne gre za postopek iz 515. in 516.
člena tega zakona, s posredovanjem diplomatskega ali konzularnega
predstavništva Republike Slovenije v tuji državi; pogoj pa je, da tuja država
ne nasprotuje takemu načinu vročitve in da tisti, ki naj se mu pisanje vroči,
prostovoljno privoli, da ga sprejme. Pooblaščena oseba diplomatskega ali
konzularnega predstavništva podpiše vročilnico kot vročevalec, če je pisanje
vročeno v samem predstavništvu; če pa je poslano po pošti, potrdi to na
vročilnici.
125. člen
(1) Državnemu tožilcu se
vročajo odločbe in druga pisanja tako, da se izročijo pisarni državnega
tožilstva.
(2) Kadar se vročajo
odločbe in druga pisanja, pri katerih teče od dneva vročitve rok, se šteje za
dan vročitve dan, ko se izročijo pisarni državnega tožilstva.
(3) Sodišče pošlje
državnemu tožilcu na njegovo zahtevo kazenski spis v pregled. Če teče rok za
redno pravno sredstvo ali če je to sicer v korist postopka, sme sodišče
določiti rok, v katerem mora državni tožilec spis vrniti.
126. člen
V primerih, ki jih ni v
tem zakonu, se vročitev opravi po določbah, ki veljajo za pravdni postopek.
127. člen
(1) Vabila in odločbe, ki
se izdajajo do konca glavne obravnave za osebe, ki sodelujejo v postopku, razen
za obdolženca, se smejo izročiti udeležencu v postopku, ki je pripravljen
vročiti jih tistemu, kateremu so namenjene, če organ meni, da jih bo na ta
način zanesljivo dobil.
(2) Vabilo na glavno
obravnavo ali kakšno drugo vabilo ter odločba o preložitvi glavne obravnave ali
drugih napovedanih dejanj se lahko sporoči osebam iz prejšnjega odstavka tudi s
telekomunikacijskimi sredstvi, če se da po okoliščinah sklepati, da bo na ta
način opravljeno sporočilo dobil tisti, kateremu je namenjeno.
(3) O tem, da je bilo
vabilo sporočeno oziroma odločba izročena na način iz prvega ali drugega
odstavka tega člena, se napravi na spisu uradni zaznamek.
(4) Proti tistemu,ki je bil obveščen oziroma ki mu je bila odločba poslana po
prvem ali drugem odstavku tega člena, nastopijo škodljive posledice, ki so
predpisane za zamudo, samo, če se ugotovi, da je pravočasno dobil vabilo
oziroma odločbo in da je bil poučen o posledicah zamude.
128. člen
(1) Vsakemu, ki ima
opravičen interes, se sme dovoliti pregled in prepis posameznih kazenskih
spisov.
(2) Dokler postopek teče,
dovoljuje pregled in prepis spisov organ, pred katerim teče postopek; ko pa je
postopek končan, dovoli to predsednik sodišča ali uradna oseba, ki jo on
določi. Če so spisi pri državnem tožilcu, dovoljuje pregled in prepis državni
tožilec.
(3) Pregled in prepis
posameznih kazenskih spisov se sme odreči, če to narekujejo posebni razlogi
obrambe ali varnosti države ali če je bila javnost izključena z glavne
obravnave. Zoper tak sklep je dovoljena pritožba, ki ne zadrži njegove
izvršitve.
(4) Za pregled in prepis
spisov, ki naj bo dovoljen zasebnemu tožilcu, oškodovancu kot tožilcu,
oškodovancu in zagovorniku, veljajo določbe 59. oziroma 73. člena tega zakona.
(5) Obdolženec ima
pravico pregledati in prepisati spise in si ogledati dokazne predmete.
XIII. p o g l a v j e
IZVRŠITEV ODLOČB
129. člen
(1) Sodba postane
pravnomočna, če se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njo ni
pritožbe.
(2) Pravnomočna sodba se
izvrši, ko je vročena in ko za njeno izvršitev ni zakonskih ovir. Če ni vložena
pritožba ali so se stranke pritožbi odpovedale ali jo umaknile, je sodba
izvršljiva, ko poteče rok za pritožbo, oziroma od dneva, ko so se stranke
odpovedale pritožbi ali vloženo pritožbo umaknile.
(3) Če sodišče, ki je
izdalo sodbo na prvi stopnji, ni pristojno za njeno izvršitev, pošlje overjen
prepis sodbe s potrdilom o izvršljivosti organu, ki je pristojen za izvršitev.
(4) Če je vojaška oseba
ali vojaški obveznik obsojen na kazen zapora, pa še ni odslužil vojaškega roka,
pošlje sodišče overjen predpis pravnomočne sodbe upravnemu organu, pristojnemu
za obrambne zadeve.
130. člen
Če se denarna kazen, ki
je predpisana v tem zakonu, ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši
tako, da se za vsako začeto eno desetino povprečne mesečne čiste plače v
gospodarstvu v Republiki Sloveniji, določi en dan zapora.
131. člen
(1) Glede stroškov
kazenskega postopka, odvzema premoženjske koristi in glede premoženjskopravnih
zahtevkov izvrši sodbo pristojno sodišče po določbah, ki veljajo za izvršilni postopek.
(2) Prisilna izterjava
stroškov kazenskega postopka v dobro proračuna se opravi po uradni dolžnosti.
Stroški prisilne izterjave se začasno izplačajo iz proračunskih sredstev.
(3) Če je izrečen v sodbi
odvzem predmetov, odloči sodišče, ki je izreklo sodbo na prvi stopnji, ali naj
se predmeti prodajo po določbah, ki veljajo za izvršilni postopek, ali naj se
izročijo kriminalističnemu muzeju ali kakšnemu drugemu zavodu ali pa naj se
uničijo. Denar, ki se dobi s prodajo predmetov, gre v proračun.
(4) Tretji odstavek tega
člena se smiselno uporabi tudi tedaj, če se izda odločba o odvzemu predmetov po
498. členu tega zakona.
(5) Pravnomočna odločba o
odvzemu predmetov se sme izven primerov obnove kazenskega postopka in zahteve
za varstvo zakonitosti spremeniti v pravdi, če nastane spor o lastnini odvzetih
predmetov.
132. člen
(1) Če ni v tem zakonu
drugače določeno, se sklepi izvršijo, ko postanejo pravnomočni. Odredbe se
izvršijo takoj, razen če organ, ki je odredbo izdal, ne odredi drugače.
(2) Sklep postane
pravnomočen, če se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njega ni
pritožbe.
(3) Sklepe in odredbe
izvršujejo organi, ki so jih izdali, razen če je določeno drugače. Če je
sodišče s sklepom odločilo o stroških kazenskega postopka, veljajo za izterjavo
teh stroškov določbe prvega in drugega odstavka prejšnjega člena.
133. člen
(1) Če nastane dvom o
dovoljenosti izvršitve sodne odločbe ali o računanju kazni ali če v pravnomočni
sodbi ni odločeno o vštetju pripora ali prej prestane kazni ali če jih sodišče
ni vštelo pravilno, odloči o tem predsednik senata sodišča, ki je sodilo na
prvi stopnji, s posebnim sklepom. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, razen če
sodišče določi drugače.
(2) Če nastane dvom o
razlagi sodne odločbe, odloči o tem sodišče, ki je izdalo pravnomočno odločbo.
134. člen
Ko postane odločba, s
katero je odločeno o premoženjskopravnem zahtevku, pravnomočna, sme oškodovanec
zahtevati od sodišča, ki je odločilo na prvi stopnji, naj mu izda overjen
prepis odločbe z oznako, da je odločba izvršljiva.
135. člen
(1) Kazensko evidenco in
evidenco izrečenih vzgojnih ukrepov vodi ministrstvo za pravosodje.
(2) Minister za
pravosodje predpiše način vodenja evidenc iz prejšnjega odstavka.
XIV. p o g l a v j e
POMEN IZRAZOV V ZAKONU IN DRUGE DOLOČBE
136. člen
Če je v zakonu določeno,
da je za pregon posameznih kaznivih dejanj potreben predlog oškodovanca oziroma
da je potrebno poprejšnje dovoljenje pristojnega državnega organa, ne more
državni tožilec zahtevati preiskave in ne neposredno vložiti obtožnice oziroma
obtožnega predloga, če ne predloži dokaza, da je tak predlog podan oziroma, da
je dovoljenje dano.
137. člen
(1) Če teče postopek
zaradi kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa, sme preiskovalni sodnik
ali senat obdolžencu vzeti vozniško dovoljenje za čas, dokler traja postopek.
Pred uvedbo kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja zoper varnost javnega
prometa sme pristojni organ, ki opravlja ogled, vzeti vozniško dovoljenje
tistemu, za katerega je podan utemeljen sum, da je storil to kaznivo dejanje,
in ga obdržati največ tri dni.
(2) Vozniško dovoljenje
se sme obdolžencu vrniti še pred koncem kazenskega postopka, če se da
opravičeno sklepati, da ni več razlogov za odvzem.
(3) Zoper sklep, izdan po
prvem ali drugem odstavku tega člena, je dovoljena pritožba, ki ne zadrži
njegove izvršitve.
(4) Čas, za katerega je
bilo vzeto vozniško dovoljenje, se obdolžencu, ki je na prostosti, všteje v
izrečeno kazen prepovedi vožnje motornega vozila oziroma izrečeni varnostni
ukrep odvzema vozniškega dovoljenja.
138. člen
Če zakon ne določa
drugače, obvesti sodišče o priporu ter o pravnomočni obsodilni sodbi na kazen
zapora v treh dneh obdolženčevega delodajalca.
139. člen
Če se med kazenskim
postopkom ugotovi, da je obdolženec umrl, se kazenski postopek s sklepom
ustavi.
140. člen
(1) Sodišče sme med
postopkom kaznovati z denarno kaznijo določeno v prvem odstavku 78. člena tega
zakona, zagovornika, pooblaščenca ali zakonitega zastopnika, oškodovanca,
oškodovanca kot tožilca ali zasebnega tožilca, če njegovo ravnanje očitno meri na zavlačevanje kazenskega postopka.
(2) O kaznovanju
odvetnika oziroma odvetniškega kandidata obvesti sodišče odvetniško zbornico.
(3) Če državni tožilec ne
daje sodišču pravočasno predlogov ali opravlja druga procesna dejanja z veliko
zamudo in s tem povzroči zavlačevanje postopka, obvesti sodišče o tem višjega
državnega tožilca.
141. člen
(1) Glede izključitve
kazenskega pregona za osebe, ki uživajo v Republiki Sloveniji imunitetno
pravico po mednarodnem pravu, veljajo pravila mednarodnega prava.
(2) Če nastane dvom, ali
gre za tako osebo, se sodišče obrne za pojasnilo na ministrstvo za zunanje
zadeve.
142. člen
Vsi državni organi morajo
sodiščem in drugim organom, ki sodelujejo v kazenskem postopku, dajati potrebno
pomoč, zlasti če gre za odkrivanje kaznivih dejanj ali za izsleditev storilcev.
143. člen
(1) Upravljalec zbirke
podatkov mora na zahtevo sodišča sporočiti podatke iz zbirke tudi brez
privolitve posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo, če so podatki
sodišču neizogibno potrebni za kazenski postopek.
(2) Sodišče mora varovati
tajnost tako pridobljenih podatkov.
144. člen
Posamezni
izrazi, ki so uporabljeni v tem zakonu, imajo tale pomen:
- osumljenec je tisti,
zoper katerega se vodi predkazenski postopek;
- obdolženec je tisti,
zoper katerega teče preiskava ali zoper katerega je vložena obtožnica, obtožni
predlog ali zasebna tožba;
- obtoženec je tisti,
zoper katerega je obtožnica postala pravnomočna;
- obsojenec je tisti, za
katerega je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je kazensko odgovoren za
določeno kaznivo dejanje;
- izraz obdolženec se
uporablja v tem zakonu tudi kot splošen izraz za obdolženca, obtoženca in
obsojenca;
- oškodovanec je tisti, kateremu je kakršnakoli njegova
osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena;
- tožilec je državni tožilec, zasebni tožilec in oškodovanec kot
tožilec;
- stranka je tožilec in
obdolženec;
- zunajzakonskaskupnost
je dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista
sklenila zakonske zveze.
DRUGI DEL
POTEK POSTOPKA
A. PREDHODNI POSTOPEK
XV. p o g l a v j e
PREDKAZENSKI POSTOPEK
145. člen
(1) Vsi državni organi in
organizacije z javnimi pooblastili so dolžni naznaniti kazniva dejanja, za
katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni, ali če
kako drugače zvedo zanje.
(2) Obenem z ovadbo
morajo organi in organizacije iz prejšnjega odstavka navesti dokaze, za katere
vedo, in poskrbeti, da se ohranijo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, na
katerih ali s katerimi je bilo kaznivo dejanje storjeno, ter druga dokazila.
146. člen
(1) Vsakdo lahko naznani
kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti.
(2) Zakon določa, kdaj
pomeni opustitev ovadbe kaznivega dejanja sama kaznivo dejanje.
147. člen
(1) Ovadba se poda
pristojnemu državnemu tožilcu pisno ali ustno.
(2) Če je ovadba ustna,
je treba ovaditelja opozoriti na posledice krive ovadbe. O ustni ovadbi se
napravi zapisnik, če je bila sporočena po telefonu, pa uradni zaznamek.
(3) Če je ovadba podana
sodišču, organu za notranje zadeve ali nepristojnemu državnemu tožilcu, jo ta
sprejme in takoj pošlje pristojnemu državnemu tožilcu.
148. člen
(1) Če
so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se
storilec preganja po uradni dolžnosti, morajo organi za notranje zadeve
ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali
udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi
kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa
obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka.
(2) Da
bi izvršili naloge iz prejšnjega odstavka, smejo organi za notranje zadeve
zahtevati potrebna obvestila od oseb; opraviti potreben pregled prevoznih
sredstev, potnikov in prtljage; za nujno potreben čas omejiti gibanje na
določenem prostoru; ukreniti, kar je potrebno v zvezi z ugotavljanjem
istovetnosti oseb in predmetov; razpisati iskanje osebe in stvari, ki se
iščejo; v navzočnosti odgovorne osebe opraviti pregled določenih objektov in
prostorov podjetij in drugih pravnih oseb in pregledati določeno njihovo
dokumentacijo ter ukreniti in storiti drugo, kar je potrebno. O dejstvih in okoliščinah, ki
se ugotovijo pri
posameznih dejanjih in utegnejo biti pomembne za kazenski postopek, in o
predmetih, ki so bili najdeni ali zaseženi, se napravi zapisnik ali uradni
zaznamek.
(3) Organi za notranje
zadeve lahko vabijo osebe tudi k sebi. V vabilu mora biti navedeno, zakaj so
vabljene. Prisilno smejo privesti nekoga, ki na vabilo
ni prišel, le, če je bil v vabilu na to opozorjen. Ko ravnajo po določbah tega
člena, ne smejo organi za notranje zadeve oseb zasliševati kot obdolžencev,
prič ali izvedencev.
(4) Tisti, zoper katerega
je bilo uporabljeno kakšno dejanje ali kakšen ukrep iz drugega ali tretjega
odstavka tega člena, ima pravico pritožiti se v treh dneh pri pristojnem
državnemu tožilcu.
(5) Na
pisni predlog in z dovoljenjem preiskovalnega sodnika oziroma predsednika
senata smejo organi za notranje zadeve zbirati obvestila tudi od oseb, ki so v
priporu, če je to potrebno, da se odkrijejo druga kazniva dejanja iste osebe,
njihovi udeleženci ali kazniva dejanja drugih storilcev. Ta obvestila zbirajo v
času in v navzočnosti osebe, ki jo določi preiskovalni sodnik oziroma
predsednik senata.
(6) Na
podlagi zbranih obvestil sestavi organ za notranje zadeve kazensko ovadbo, v
kateri navede dokaze, za katere je zvedel pri njihovem zbiranju. V kazensko ovadbo
ne vpiše vsebine izjav, ki so jih posamezne osebe dale pri zbiranju obvestil.
Kazenski ovadbi priloži tudi predmete, skice, fotografije, priskrbljena
poročila, zapise o tem, kaj so ukrenili in storili, uradne zaznamke, izjave in
drugo gradivo, ki utegne biti koristno za uspešno izvedbo postopka. Če zvedo
organi za notranje zadeve po vložitvi kazenske ovadbe za nova dejstva, dokaze
ali sledove kaznivega dejanja, morajo zbrati potrebna obvestila in poslati o
tem državnemu tožilcu poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe.
(7) Organ za notranje
zadeve pošlje poročilo državnemu tožilcu tudi v primeru, če na podlagi zbranih
obvestil ni podlage za kazensko ovadbo.
149. člen
(1)
Pooblaščene uradne osebe organov za notranje zadeve imajo pravico napotiti
osebe, ki jih najdejo na kraju storitve kaznivega dejanja ali osebe, ki imajo
bivališče v tujini, k preiskovalnemu sodniku ali jih zadržati do njegovega
prihoda, če bi mogle dati za kazenski postopek važne podatke in če je verjetno,
da jih pozneje ne bi bilo mogoče zaslišati ali da bi bilo to zvezano s
precejšnjim zavlačevanjem ali z drugimi težavami. Zadržanje takih oseb na kraju
storitve kaznivega dejanja ne sme trajati več kot šest ur.
(2) Organi za notranje
zadeve smejo fotografirati tistega, za katerega so razlogi za sum, da je storil
kaznivo dejanje, in vzeti tudi njegove prstne odtise. Če je to nujno, da se
ugotovi njegova istovetnost, ali v drugih primerih, ko je to pomembno za
uspešno izvedbo postopka, smejo njegovo fotografijo tudi objaviti.
(3) Če je treba
ugotoviti, čigavi so prstni odtisi na posameznih predmetih, smejo organi za
notranje zadeve jemati prstne odtise oseb, za katere je verjetno, da so
utegnile priti v dotik z njimi.
150. člen
(1)
Zoper osebo, za katero obstajajo razlogi za sum, da je z eno ali več osebami
sodelovala pri izvršitvi kaznivih dejanj, navedenih v 151. členu tega zakona,
lahko preiskovalni sodnik odredi:
1) nadzorstvo in snemanje
telefonskih pogovorov in drugih oblik komuniciranja s tehničnimi sredstvi;
2) tajno policijsko
sodelovanje, tajno opazovanje in sledenje ter slikovno snemanje;
3) navidezni odkup
predmetov;
4) navidezno
podkupovanje;
5) prisluškovanje v
prostorih s tehničnimi napravami;
6) dostop do
računalniškega sistema banke ali druge pravne osebe, ki opravlja finančno ali
drugo gospodarsko
dejavnost.
(2) Ukrepe iz prejšnjega
odstavka preiskovalni sodnik odredi na obrazložen predlog državnega tožilca, če
se na drug način ne dajo zbrati dokazi ali bi bilo njihovo zbiranje zvezano z
nesorazmernimi težavami.
151. člen
(1)
Ukrepi iz 1., 2. in 5. točke prvega odstavka prejšnjega člena se lahko
odredijo:
1) za kazniva dejanja
zoper varnost Republike Slovenije in njeno ustavno ureditev in za kazniva
dejanja zoper človečnost in mednarodno pravo, za katera je v zakonu predpisana
kazen zapora petih ali več let;
2) za kaznivo dejanje
ugrabitve po 144. členu, neopravičene proizvodnje in prometa z mamili po 196.
členu, omogočanja uživanja mamil po 197. členu, izsiljevanja po 218. členu,
neupravičenega sprejemanja daril po 247. členu, neupravičenega dajanja daril po
248. členu, ponarejanja denarja po 249. členu, pranja denarja po 252. členu,
tihotapstva po 255. členu, jemanja podkupnine po 267. členu, dajanja podkupnine
po 268. členu, hudodelskega združevanja po 297. členu, nedovoljene proizvodnje
in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 310. členu ter ugrabitve letala
ali ladje po 330. členu kazenskega zakonika Republike Slovenije;
3) za druga kazniva
dejanja, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora osmih ali več let.
(2) Ukrep iz 3. točke
prvega odstavka prejšnjega člena se lahko odredi za kaznivo dejanje
neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 196. členu, omogočanja uživanja
mamil po 197. členu, ponarejanja denarja po 249. členu ter nedovoljene
proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 310. členu kazenskega
zakonika Republike Slovenije, če bi ti predmeti utegnili biti dokaz v kazenskem
postopku.
(3) Ukrep iz 4. točke
prvega odstavka prejšnjega člena se lahko odredi za kaznivo dejanje
neupravičenega sprejemanja daril po 247. členu in jemanja podkupnine po 267.
členu kazenskega zakonika Republike Slovenije.
(4) Z odkupom predmetov
in navideznim podkupovanjem se ne sme izzvati kriminalne dejavnosti.
(5) Ukrep iz 6. točke
prvega odstavka prejšnjega člena se lahko odredi za kaznivo dejanje pranja
denarja po 252. členu kazenskega zakonika Republike Slovenije.
152. člen
(1) Ukrepe po 150. členu
tega zakona odredi preiskovalni sodnik s pisno odredbo. V odredbi se morajo
navesti podatki o osebi, zoper katero se ukrepi uporabljajo, razlogi za sum,
način, obseg in trajanje teh ukrepov. Izvajanje teh ukrepov lahko traja največ
en mesec, iz tehtnih razlogov pa se lahko njihovo trajanje podaljša vsakič za
en mesec, vendar skupno največ šest mesecev. Izvajanje teh ukrepov pa se
odpravi brž, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih so bili odrejeni.
(2) Odredbo iz prvega
odstavka tega člena izvršujejo organi za notranje zadeve.
(3) Podjetja, ki
opravljajo prenos informacij, so dolžna organom za notranje zadeve omogočiti
izvršitev ukrepov po 150. členu tega zakona.
153. člen
(1) Po prenehanju uporabe
ukrepov po 150. členu tega zakona morajo organi za notranje zadeve poslati
poročilo preiskovalnemu sodniku ter mu predati vse posnetke, sporočila in
predmete, pridobljene z uporabo teh ukrepov. V poročilu se navede povzetek iz
vsebine posnetih telefonskih pogovorov.
(2) Preiskovalni sodnik
preizkusi, ali je organ za notranje zadeve ravnal v skladu z njegovo odredbo in
povabi državnega tožilca, da se seznani z gradivom, pridobljenim z uporabo
ukrepov po 150. členu tega zakona.
(3) Preiskovalni sodnik
lahko odredi, da se posnetki telefonskih pogovorov in drugih oblik
komuniciranja s tehničnimi sredstvi v celoti ali deloma prepišejo. Glede
prepisa teh posnetkov se uporabljajo določbe petega odstavka 84. člena tega
zakona.
154. člen
(1) Sporočila in
posnetke, pridobljene z uporabo ukrepov po 150. členu tega zakona, hrani
sodišče, dokler se hrani kazenski spis.
(2) Če državni tožilec
izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca, se gradivo iz
prejšnjega odstavka pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika uniči. O tem
uničenju napravi preiskovalni sodnik uradni zaznamek. Pred uničenjem obvesti
preiskovalni sodnik o uporabi teh ukrepov osumljenca, ki ima pravico seznaniti
se s tem gradivom.
(3) Glede predmetov,
pridobljenih z odkupom predmetov, se uporabljajo določbe 110.,
131. in 498. člena tega zakona.
155. člen
(1) Če so bili ukrepi po
150. členu tega zakona izvršeni brez odredbe preiskovalnega sodnika ali v
nasprotju z njo, sodišče ne sme opreti svoje odločbe na tako dobljene podatke,
sporočila, posnetke ali dokazila.
(2) Določbe 237. člena
tega zakona se smiselno uporabljajo tudi za podatke, posnetke, sporočila in
dokazila, dobljene z uporabo ukrepov iz 150. člena tega zakona.
156. člen
Če so podani razlogi za
sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, za katero je v zakonu
predpisana kazen zapora petih ali več let, lahko preiskovalni sodnik, na
obrazložen predlog državnega tožilca, odredi banki ali drugi pravni osebi, ki
opravlja finančno dejavnost, da mu sporoči podatke o bančnih vlogah določenih
oseb, če bi ti podatki bili pomemben dokaz za odkrivanje kaznivih dejanj.
157. člen
(1) Pooblaščene uradne
osebe organa za notranje zadeve smejo nekomu vzeti prostost, če je podan
katerikoli od razlogov za
pripor iz prvega in drugega odstavka 201. člena tega zakona, vendar ga morajo
brez odlašanja privesti pristojnemu
preiskovalnemu sodniku. Ob privedbi sporoči pooblaščena uradna oseba organa za
notranje zadeve preiskovalnemu sodniku,
zakaj in kdaj je bila privedenemu odvzeta prostost.
(2)
Pooblaščene uradne osebe organa za notranje zadeve smejo izjemoma nekomu vzeti
prostost in ga pridržati, če so
podani razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni
dolžnosti, če je pridržanje potrebno zaradi
ugotovitve istovetnosti, preverjanja alibija, zbiranja obvestil in dokaznih
predmetov o tem kaznivem dejanju in so za pripor
podani razlogi iz 1. in 3. točke drugega odstavka 201. člena tega zakona, v
primeru iz 2. točke drugega odstavka 201. člena
tega zakona pa le, če je opravičena bojazen, da bo ta oseba uničila sledove
kaznivega dejanja.
(3) Oseba, ki ji je vzeta
prostost, mora biti poučena po določbi 4. člena tega zakona.
(4) Če v primeru pridrža
ja po drugem odstavku tega člena oseba, ki ji je vzeta prostost, zahteva pomoč
zagovornika, pooblaščena uradna oseba organa za notranje zadeve odloži do
prihoda zagovornika, vendar najdlje za dve uri od tedaj, ko je bila pridržanemu
dana možnost, da obvesti zagovornika, opravo vseh dejanj, razen tistih, ki bi
jih bilo nevarno odlašati.
(5) Pridržanje po drugem
odstavku tega člena lahko traja največ oseminštirideset ur. Po preteku tega
roka mora pooblaščena uradna oseba organa za notranje zadeve pridržano osebo
izpustiti na prostost, ali pa ravnati po prvem odstavku tega člena.
(6) Če pridržanje po
drugem odstavku tega člena traja več kot šest ur, mora pooblaščena uradna oseba
organa za notranje zadeve takoj v pisni obliki z odločbo obvestiti osebo, ki ji
je odvzeta prostost, o razlogih za odvzem prostosti.
(7) Oseba, ki ji je vzeta
prostost ima, dokler traja pridržanje, pravico do pritožbe zoper zoper odločbo
iz predhodnega odstavka tega člena. Pritožba ne zadrži ukrepa odvzema
prostosti. O pritožbi mora odločiti senat pristojnega sodišča (šesti odstavek
25. člena) v oseminštiridesetih urah.
158. člen
(1) Z zakonom določen
pristojni organ v obrambnih silah sme vzeti prostost osebi, če jo zasači v
vojaškem objektu pri kaznivem dejanju, ki se preganja po uradni dolžnosti.
Osebo, ki ji je vzeta prostost, je treba takoj izročiti preiskovalnemu sodniku
ali organu za notranje zadeve, če to ni mogoče, pa je treba takoj obvestiti
nekoga od teh organov.
(2) Z zakonom določen
pristojni organ v obrambnih silah sme vzeti prostost vojaški osebi zaradi
privedbe ali izročitve preiskovalnemu sodniku oziroma organu za notranje
zadeve, če so podani razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje iz
sedemindvajsetega poglavja kazenskega zakonika Republike Slovenije.
(3) Organ za notranje
zadeve v primerih iz prvega in drugega odstavka tega člena ravna po določbi
prejšnjega člena.
159. člen
Zaradi razkritja obsežne
kriminalne dejavnosti se lahko začasno odloži odvzem prostosti osumljene osebe
ali izvršitev drugih ukrepov iz tega zakona, vendar le, če oziroma dokler ni
podana nevarnost za življenje in zdravje tretjih oseb. Dovoljenje za odložitev
teh ukrepov da na obrazložen predlog organa za notranje zadeve pristojni
državni tožilec.
160. člen
Tistemu, ki je zasačen
pri kaznivem dejanju, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, sme
vsakdo vzeti prostost. Nato ga mora takoj izročiti preiskovalnemu sodniku ali
organu za notranje zadeve, če tega ne more storiti, pa takoj obvestiti nekoga
od teh organov. Organ za notranje zadeve ravna po določbah 157. člena tega
zakona.
161. člen
(1) Državni tožilec
zavrže ovadbo, če iz same ovadbe izhaja, da naznanjeno dejanje ni kaznivo
dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če je pregon
zastaran ali je dejanje obseženo z amnestijo ali pomilostitvijo ali če so
podane druge okoliščine, ki izključujejo pregon, ali če ni podan utemeljen sum,
da je osumljenec storil naznanjeno kaznivo dejanje. O tem, da je zavrgel
ovadbo, in o razlogih za to obvesti državni tožilec v osmih dneh oškodovanca
(60. člen), če je ovadbo podal organ za notranje zadeve, pa tudi njega.
(2) Če
državni tožilec iz same ovadbe ne more presoditi, ali so navedbe v njej
verjetne, ali če podatki v ovadbi ne dajejo dovolj podlage, da bi lahko
odločil, ali naj zahteva preiskavo, ali če je do njega prišel le glas o
kaznivem dejanju, zlasti pa, če je storilec neznan, lahko zahteva od organov za
notranje zadeve, če tega ne more storiti sam ali po drugih organih, naj zberejo
potrebna obvestila in storijo druge ukrepe, da se odkrijeta kaznivo dejanje in
storilec (148. in 149. člen). Državni tožilec sme ob vsakem času zahtevati od
organov za notranje zadeve da ga obvestijo, kaj so ukrenili; ti so mu dolžni
brez odlašanja odgovoriti.
(3) Državni tožilec sme
zahtevati potrebne podatke od državnih organov, podjetij in drugih pravnih
oseb, lahko pa v ta namen povabi tudi tistega, ki je vložil kazensko ovadbo.
(4) Državni tožilec
zavrže ovadbo, če so tudi po opravljenih dejanjih iz drugega in tretjega
odstavka tega člena podane kakšne okoliščine iz prvega odstavka tega člena.
(5) Državni tožilec in
drugi državni organi, podjetja in druge pravne osebe, morajo pri zbiranju
obvestil oziroma dajanju podatkov ravnati obzirno in paziti, da ne škodujejo
časti in dobremu imenu tistega, na katerega se podatki nanašajo.
162. člen
(1) Državni tožilec sme
odložiti kazenski pregon za kaznivo dejanje, za katero je predpisana denarna
kazen ali zapor do enega leta, če je osumljenec pripravljen ravnati po
navodilih državnega tožilca in izpolniti določene naloge, s katerimi se
zmanjšajo ali odpravijo škodljive posledice kaznivega dejanja. Te naloge so
lahko:
1) odprava ali poravnava škode;
2) plačilo določenega
prispevka v korist javne ustanove ali v dobrodelne namene ali v sklad za
povračilo škode žrtvam kaznivih dejanj;
3) oprava kakšnega
splošno koristnega dela;
4) poravnava preživninske
obveznosti.
(2) Če osumljenec v roku,
ki ne sme biti daljši od šest mesecev, za nalogo iz četrte točke pa ne daljši
od enega leta, izpolni nalogo, se ovadba zavrže.
163. člen
Državni
tožilec ni dolžan začeti kazenskega pregona oziroma sme odstopiti od pregona:
1) če je v kazenskem
zakonu določeno, da sme sodišče storilcu kaznivega dejanja odpustiti kazen,
državni tožilec pa glede na konkretne okoliščine primera oceni, da sama
obsodba, brez kazenske sankcije, ni potrebna;
2) če je v kazenskem
zakonu za kaznivo dejanje predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega
leta, osumljenec oziroma obdolženec pa je zaradi dejanskega kesanja preprečil
škodljive posledice ali poravnal vso škodo in državni tožilec, glede na
konkretne okoliščine primera, oceni, da kazenska sankcija ne bi bila
upravičena.
164. člen
(1) Organi za notranje
zadeve smejo še pred začetkom preiskave zaseči predmete po 220. členu tega
zakona, če bi bilo nevarno odlašati, in ob pogojih iz 218. člena tega zakona
opraviti hišno in osebno preiskavo.
(2) Če preiskovalni
sodnik ne pride takoj na sam kraj, smejo organi za notranje zadeve tudi sami
opraviti ogled ter odrediti potrebno izvedensko delo, razen obdukcije in izkopa
trupla. Če prispe preiskovalni sodnik na sam kraj med opravo teh dejanj, lahko
prevzame in sam opravi ta dejanja.
(3) O dejanjih iz prvega
in drugega odstavka tega člena morajo organi za notranje zadeve oziroma
preiskovalni sodnik brez odlašanja obvestiti državnega tožilca.
165. člen
(1) Če je storilec
kaznivega dejanja neznan, lahko upravičeni tožilec predlaga preiskovalnemu
sodniku, da opravi posamezna preiskovalna dejanja, za katera je glede na
okoliščine primera smotrno, da jih opravi, še preden se uvede preiskava. Če se
preiskovalni sodnik ne strinja s predlogom, zahteva naj odloči o tem senat
(šesti odstavek 25. člena).
(2) Zapisniki o
opravljenih preiskovalnih dejanjih se pošljejo državnemu tožilcu.
166. člen
(1) Preiskovalni sodnik
pristojnega sodišča lahko opravi pred izdajo sklepa o preiskavi posamezna
preiskovalna dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati, vendar mora o vsem, kar
je storil, obvestiti pristojnega državnega tožilca.
(2) Glede vabljenja in
zasliševanja osumljenca se uporabljajo določbe o vabljenju in zasliševanju
obdolženca.
XVI. p o g l a v j e
PREISKAVA
167. člen
(1) Preiskava se začne
zoper določeno osebo, če je utemeljen sum,da je
storila kaznivo dejanje.
(2) V preiskavi se
zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica
ali ustavi postopek, dokazi, za katere je nevarnost, da jih na glavni obravnavi
ne bo mogoče ponoviti ali da bila njihova izvedba zvezana s težavami, kot tudi
drugi dokazi, ki utegnejo biti koristni za postopek in je glede na okoliščine
primera smotrno, da se izvedejo.
168. člen
(1) Preiskava se opravi
na zahtevo državnega tožilca.
(2) Zahtevo za preiskavo
poda državni tožilec preiskovalnemu sodniku pristojnega sodišča.
(3) V zahtevi za
preiskavo je treba navesti: osebo, zoper katero se zahteva preiskava, opis
dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, zakonsko
označbo kaznivega dejanja, okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma, in
že zbrane dokaze. V zahtevi državni tožilec predlaga, katere posamezne
okoliščine naj se v preiskavi raziščejo in katera posamezna preiskovalna
dejanja naj se opravijo, lahko pa predlaga tudi pripor tistega, zoper katerega
je zahtevana preiskava.
(4) Državni tožilec
pošlje preiskovalnemu sodniku kazensko ovadbo in vse spise ter zapisnike o
opravljenih dejanjih. Hkrati mu pošlje predmete, ki utegnejo biti dokaz, ali
navede, kje so.
(5) Če državni tožilec
umakne zahtevo za preiskavo, preden je izdan sklep o preiskavi, preiskovalni
sodnik s sklepom zavrže zahtevo in sporoči oškodovancu, da lahko začne pregon
sam (60. in 62. člen).
169. člen
(1) Ko preiskovalni
sodnik prejme zahtevo za preiskavo, pregleda spise; če se z zahtevo strinja,
izda sklep o preiskavi, v katerem morajo biti podatki iz tretjega odstavka
prejšnjega člena tega zakona. Sklep pošlje državnemu tožilcu in obdolžencu.
(2) Preden izda sklep,
zasliši preiskovalni sodnik tistega, zoper katerega je zahtevana preiskava,
razen če bi bilo nevarno odlašati.
(3) Preden odloči o
zahtevi državnega tožilca, lahko preiskovalni sodnik povabi državnega tožilca
in tistega, zoper katerega je tožilec zahteval preiskavo, naj določenega dne
prideta k sodišču, če je treba, da se izjavita o okoliščinah, ki utegnejo biti
pomembne za odločitev o zahtevi, ali če misli, da bi bila iz drugih razlogov
smotrna njuna ustna izjava. Ob tej priložnosti lahko dajeta stranki ustno svoje
predloge, državni tožilec pa lahko spremeni ali dopolni svojo zahtevo za
preiskavo, lahko pa predlaga tudi, naj se postopek izvede neposredno po
obtožnici (170. člen).
(4) Glede vabljenja in
zasliševanja tistega, zoper katerega je zahtevana preiskava, se uporabljajo
določbe tega zakona o vabljenju in zasliševanju obdolženca. Vabilu se priloži
drugopis zahteve za preiskavo. Če je bil zoper obdolženca odrejen pripor na
podlagi predloga v zahtevi za preiskavo, se mu drugopis zahteve za preiskavo
vroči skupaj s sklepom o priporu. Osebo, ki jo povabi po prejšnjem odstavku,
pouči preiskovalni sodnik v smislu 5. člena tega zakona.
(5) Zoper sklep
preiskovalnega sodnika o preiskavi se obdolženec lahko pritoži. Če mu je sklep
ustno sporočen, lahko poda pritožbo pri tej priložnosti na zapisnik.
(6) Preiskovalni sodnik
mora pritožbo takoj predložiti senatu (šesti odstavek 25. člena). Pritožba ne
zadrži izvršitve sklepa.
(7) Če se preiskovalni
sodnik ne strinja z zahtevo državnega tožilca za preiskavo, zahteva, naj o tem
odloči senat (šesti odstavek 25. člena). Zoper sklep senata imajo obdolženec,
državni tožilec in oškodovanec pravico do pritožbe, ki ne zadrži njegove
izvršitve.
(8) Če se je zoper sklep
senata pritožil samo oškodovanec in se pritožbi ugodi, se šteje da je
oškodovanec s pritožbo prevzel pregon.
(9) V primerih iz sedmega
in osmega odstavka tega člena mora senat odločiti v oseminštiridesetih urah.
(10) Pri odločanju o
zahtevi za preiskavo senat ni vezan na pravno presojo dejanja, ki jo je navedel
državni tožilec.
170. člen
(1) Preiskovalni sodnik
lahko da soglasje k predlogu državnega tožilca, naj se ne opravi preiskava, če
dajejo zbrani podatki, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in storilca, dovolj
podlage za vložitev obtožnice.
(2) Soglasje iz
prejšnjega odstavka sme preiskovalni sodnik dati samo, če je pred tem zaslišal
tistega, zoper katerega naj bo vložena obtožnica. Glede vabljenja in zaslišanja
te osebe se uporabljajo določbe o vabljenju in zaslišanju obdolženca. Sporočilo
o tem, da se strinja s predlogom, pošlje preiskovalni sodnik državnemu tožilcu
in tistemu, zoper katerega naj bo vložena obtožnica.
(3) Rok za vložitev
obtožnice je osem dni, vendar pa ga lahko senat (šesti odstavek 25. člena) na
zahtevo državnega tožilca podaljša.
(4) Predlog iz prvega
odstavka tega člena lahko poda državni tožilec tudi po vložitvi zahteve za
preiskavo, dokler sklep o njej ni izdan.
(5) Če je preiskovalni
sodnik mnenja, da ni pogojev za vložitev obtožnice brez preiskave, ravna, kot
da bi bila zahtevana preiskava.
(6) Če je za kaznivo
dejanje v zakonu predpisana kazen zapora do pet let, sme državni tožilec mimo
pogojev, ki so določeni v prvem do petem odstavku tega člena, vložiti obtožnico
tudi brez preiskave, če dajejo zbrani podatki, ki se nanašajo na kaznivo
dejanje in storilca, dovolj podlage za obtožbo.
(7) Določbe prvega do
šestega odstavka tega člena se uporabljajo tudi, kadar gre za kazenski pregon
na zahtevo oškodovanca kot tožilca ali zasebnega tožilca; vendar pa v tem
primeru roka iz tretjega odstavka tega člena ni mogoče podaljšati. Določbe
šestega odstavka tega člena pa se uporabljajo tudi za vložitev zasebne tožbe za
kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, storjeno s tiskom, po radiu,
televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja.
(8) Predlogu iz prvega
odstavka tega člena in obtožnici, ki jo vloži po šestem odstavku tega člena,
priloži državni tožilec kazensko ovadbo ter vse spise in zapisnike o
opravljenih dejanjih kot tudi predmete, ki utegnejo biti dokaz, ali pa v
predlogu navede, kje so.
171. člen
(1) Preiskavo opravlja
preiskovalni sodnik pristojnega sodišča.
(2) Preiskovalni sodnik
opravlja praviloma preiskovalna dejanja samo na območju svojega sodišča. Če je
to v korist preiskavi, sme opraviti posamezna preiskovalna dejanja tudi zunaj
območja svojega sodišča, vendar pa mora o tem obvestiti sodišče, na katerega
območju jih opravi.
172. člen
(1) Med preiskavo lahko
prepusti preiskovalni sodnik posamezna preiskovalna dejanja preiskovalnemu
sodniku sodišča, na katerega območju jih je treba opraviti.
(2) Državni tožilec, ki
je pristojen za postopek pred sodiščem, kateremu je bilo prepuščeno
preiskovalno dejanje, je lahko pri tem navzoč, če pristojni državni tožilec ne
izjavi, da bo navzoč sam.
(3) Preiskovalni sodnik
lahko prepusti organu za notranje zadeve izvršitev odredbe o hišni ali osebni
preiskavi ali o zasegu predmetov na način, kot je to določeno v tem zakonu.
(4) Po zahtevi ali
dovoljenju preiskovalnega sodnika smejo organi za notranje zadeve obdolženca
fotografirati ali vzeti njegove prstne odtise, če je to potrebno za kazenski
postopek.
173. člen
Pri preiskovalnih
dejanjih ravnajo organi za notranje zadeve po ustreznih določbah tega zakona o
preiskovalnih dejanjih.
174. člen
(1) Preiskovalni sodnik
oziroma organ za notranje zadeve, ki so mu bila prepuščena posamezna
preiskovalna dejanja, opravi po potrebi tudi druga preiskovalna dejanja, ki so
s temi v zvezi ali iz njih izvirajo.
(2) Če preiskovalni
sodnik, ki so mu bila prepuščena posamezna preiskovalna dejanja, za to ni
pristojen, pošlje zadevo pristojnemu preiskovalnemu sodniku in o tem obvesti
preiskovalnega sodnika, ki mu je zadevo poslal.
175. člen
(1) Preiskava se opravi
samo glede tistega kaznivega dejanja in zoper tistega obdolženca, na katerega
se nanaša sklep o preiskavi.
(2) Če se med preiskavo
pokaže, da je treba postopek razširiti tudi na kakšno drugo kaznivo dejanje ali
zoper kakšno drugo osebo, obvesti preiskovalni sodnik o tem državnega tožilca.
V takem primeru se smejo opraviti tista preiskovalna dejanja, ki jih ni mogoče
odlašati; o vsem, kar je bilo storjeno, pa je treba obvestiti državnega
tožilca.
(3) Glede razširitve
preiskave veljajo določbe 168. in 169. člena tega zakona.
176. člen
Ko je izdan sklep o
preiskavi, opravlja preiskovalni sodnik preiskovalna dejanja po predlogih
strank ter tista dejanja, ki se mu zdijo potrebna za uspešno izvedbo postopka.
177. člen
(1) Stranke in
oškodovanec smejo med preiskavo predlagati preiskovalnemu sodniku, naj se
opravijo posamezna preiskovalna dejanja. Če se preiskovalni sodnik ne strinja s
predlogom strank, naj se opravi posamezno preiskovalno dejanje, zahteva, naj o
tem odloči senat (šesti odstavek 25. člena).
(2) Stranke in oškodovanec
smejo dajati predloge iz prejšnjega odstavka tudi preiskovalnemu sodniku ali
organu za notranje zadeve, kateremu so prepuščena posamezna preiskovalna
dejanja. Če se preiskovalni sodnik oziroma organ za notranje zadeve ne strinja
s predlogom, obvesti o tem predlagatelja, ki lahko nato predlog ponovi pri
preiskovalnem sodniku pristojnega sodišča.
178. člen
(1) Zaslišanje obdolženca
se lahko opravi le v navzočnosti državnega tožilca. Pri zaslišanju obdolženca
je lahko navzoč zagovornik.
(2) Državni tožilec,
oškodovanec, obdolženec in zagovornik so lahko navzoči pri ogledu in zaslišanju
izvedencev.
(3) Državni tožilec in
zagovornik sta lahko navzoča pri hišni preiskavi.
(4) Državni tožilec,
obdolženec in zagovornik so lahko navzoči pri zaslišanju priče. Oškodovanec sme
biti navzoč pri zaslišanju priče samo, če je verjetno, da priča ne bo prišla na
glavno obravnavo.
(5) Preiskovalni sodnik
mora na primeren način obvestiti državnega tožilca in
zagovornika, kdaj in kje bo zasliševanje obdolženca. Prav tako mora na primeren način obvestiti državnega tožilca, obdolženca,
zagovornika in oškodovanca, kdaj in kje bodo opravljena druga preiskovalna
dejanja, pri katerih so lahko navzoči, razen če bi bilo nevarno odlašati. Če
ima obdolženec zagovornika, obvesti preiskovalni sodnik praviloma samo njega.
Če je obdolženec v priporu, preiskovalno dejanje pa naj bo opravljeno zunaj
sedeža sodišča, odloči preiskovalni sodnik, ali je obdolženčeva navzočnost
potrebna.
(6) Če tisti, ki mu je
bilo poslano obvestilo o preiskovalnem dejanju, ne pride, se dejanje lahko
opravi tudi v njegovi nenavzočnosti. Če na zaslišanje obdolženca ne pride
državni tožilec, se zaslišanje preloži, razen če bi potekel rok iz drugega
odstavka 203. člena tega zakona. O preložitvi zaslišanja preiskovalni sodnik
obvesti višjega državnega tožilca.
(7) Stranke in
zagovornik, ki so navzoči pri preiskovanih dejanjih lahko za razjasnitev stvari
postavljajo obdolžencu, priči ali izvedencu posamezna vprašanja. Vprašanja
praviloma postavlja najprej državni tožilec, nato obdolženec in zagovornik in
na koncu preiskovalni sodnik. Preiskovalni sodnik prepove vprašanje ali odgovor
na postavljeno vprašanje, če ni dovoljeno ali če ni v zvezi z zadevo (228. člen
in prvi odstavek 241. člena). Oškodovanec lahko postavlja vprašanja le z
dovoljenjem preiskovalnega sodnika. Tisti, ki so navzoči pri preiskovalnih
dejanjih, imajo pravico zahtevati, naj se v zapisnik vpišejo njihove pripombe
glede izvršitve posameznih dejanj, lahko pa predlagajo tudi izvedbo posameznih
dokazov.
(8) Za razjasnitev
posameznih tehničnih ali drugih strokovnih vprašanj, ki nastanejo v zvezi s
pridobljenimi dokazi, pri zaslišanju obdolženca ali pri drugih preiskovalnih
dejanjih, lahko pokliče preiskovalni sodnik osebo ustrezne stroke, da mu da o
takih vprašanjih potrebna pojasnila. Če so stranke pri tem navzoče, lahko
zahtevajo, naj da ta oseba natančnejša pojasnila. Če je potrebno, lahko zahteva
preiskovalni sodnik pojasnila tudi od ustreznega strokovnega zavoda.
(9) Določbe prvega do
osmega odstavka tega člena se uporabljajo tudi, če se opravi preiskovalno
dejanje pred sklepom o preiskavi.
179. člen
(1) Preiskovalni sodnik s
sklepom prekine preiskavo, če obdolženec po storjenem kaznivem dejanju duševno
zboli ali če nastane pri njem duševna motnja ali če zboli za kakšno drugo hudo
boleznijo, zaradi katere se dalj časa ne more udeleževati postopka ali če je na
begu. Enako ravna preiskovalni sodnik, če so podane druge okoliščine, ki
začasno preprečujejo pregon obdolženca (če ni potrebnega predloga ali
dovoljenja za pregon ali če ni zahteve upravičenega tožilca).
(2) Preden se preiskava
prekine, je treba zbrati vse dokaze o kaznivem dejanju in kazenski odgovornosti
obdolženca, do katerih je mogoče priti.
(3) Ko prenehajo ovire,
ki so povzročile prekinitev, nadaljuje preiskovalni sodnik preiskavo.
180. člen
(1) Če državni tožilec
med preiskavo ali po končani preiskavi izjavi, da odstopa od pregona,
preiskovalni sodnik obvesti o tem oškodovanca in ga posebej pouči o njegovi
pravici, da sme nadaljevati pregon (60. in 62. člen).
(2) Če oškodovanec ne
nadaljuje pregona, preiskovalni sodnik s sklepom ustavi preiskavo. Sklep se
pošlje obdolžencu, državnemu tožilcu in oškodovancu.
181. člen
(1)
Preiskavo ustavi s sklepom senat (šesti odstavek 25. člena), kadar med
preiskavo odloča o kateremkoli vprašanju, in sicer v naslednjih primerih:
1) če spozna, da dejanje,
ki ga je obdolženec obdolžen, ni kaznivo dejanje;
2) če so okoliščine, ki
izključujejo kazensko odgovornost obdolženca, pa ni pogojev za varnostne
ukrepe;
3) če je kazenski pregon zastaran
ali je dejanje obseženo z amnestijo ali pomilostitvijo ali če so podane druge
okoliščine, ki izključujejo pregon;
4) če ni dokazov, da bi
bil obdolženec storil kaznivo dejanje.
(2) Če preiskovalni
sodnik spozna, da so razlogi za ustavitev preiskave iz prvega odstavka tega
člena, obvesti o tem državnega tožilca. Če državni tožilec v osmih dneh ne
obvesti preiskovalnega sodnika, da odstopa od pregona, zahteva preiskovalni
sodnik, naj senat odloči o ustavitvi preiskave.
(3) Sklep o ustavitvi
preiskave se pošlje državnemu tožilcu, oškodovancu in obdolžencu; če je ta v
priporu, ga je treba takoj izpustiti. Zoper ta sklep imata državni tožilec in
oškodovanec pravico pritožbe.
(4) Če se je zoper sklep
o ustavitvi preiskave pritožil samo oškodovanec in je pritožbi ugodeno, se
šteje, da je oškodovanec s pritožbo prevzel pregon.
(5) Če so podane
okoliščine, ki samo začasno preprečujejo pregon obdolženca (prvi odstavek 179.
člena), senat s sklepom prekine preiskavo.
(6) Ko prenehajo ovire,
ki so povzročile prekinitev, nadaljuje preiskovalni sodnik preiskavo.
182. člen
(1) Preden konča
preiskavo, si preiskovalni sodnik preskrbi podatke o obdolžencu, ki so navedeni
v prvem odstavku 227. člena tega zakona, če manjkajo ali če se je treba o njih
prepričati, kot tudi podatke o njegovih prejšnjih neizbrisanih obsodbah; če
obdolženec še prestaja kazen ali kakšno drugo sankcijo, ki je zvezana z
odvzemom prostosti, pa podatke o njegovem vedenju med prestajanjem kazni
oziroma druge sankcije. Po potrebi si priskrbi podatke o prejšnjem življenju
obdolženca in o razmerah, v katerih živi, o njegovem osebnem dohodku v zadnjih
treh mesecih, kot tudi o drugih okoliščinah, ki se tičejo njegove osebnosti.
Preiskovalni sodnik lahko odredi medicinske preglede ali psihološke preiskave
obdolženca, če
je treba dopolniti podatke o njegovi osebnosti.
(2) Če prihaja v poštev
izrek enotne kazni, s katero naj bodo zajete tudi kazni iz prejšnjih obsodb,
zahteva preiskovalni sodnik zadevne spise.
183. člen
Če stranke in zagovornik
niso bili navzoči pri posameznih preiskovalnih dejanjih, preiskovalni sodnik pa
oceni, da bi bilo koristno za nadaljnji potek preiskave, da se seznanijo s
pomembnimi dokazi, jih obvesti, da se lahko v določenem roku seznanijo s temi
dokazi in da podajo svoje predloge za izvedbo novih dokazov.
184. člen
(1) Preiskovalni sodnik
konča preiskavo, ko spozna, da je stanje stvari v preiskavi zadosti
razjasnjeno, da se lahko vloži obtožnica.
(2) Po končani preiskavi
pošlje preiskovalni sodnik spise državnemu tožilcu; ta mora v petnajstih dneh
predlagati dopolnitev preiskave ali vložiti obtožnico ali pa izjaviti, da
odstopa od pregona. Ta rok sme senat (šesti odstavek 25. člena) na predlog
državnega tožilca podaljšati.
(3) Če se preiskovalni
sodnik ne strinja s predlogom državnega tožilca za dopolnitev preiskave,
zahteva, naj o tem odloči senat (šesti odstavek 25. člena). Če senat zavrne
predlog državnega tožilca, začne teči rok iz prejšnjega odstavka od dneva, ko
je državnemu tožilcu sporočena njegova odločba.
(4) Če se državni tožilec
ne drži roka, ki je določen v drugem in tretjem odstavku tega člena, mora o
razlogih za to obvestiti višjega državnega tožilca.
185. člen
(1) Če preiskava ni
končana v šestih mesecih, mora preiskovalni sodnik obvestiti predsednika
sodišča, zakaj preiskava še ni končana.
(2) Predsednik sodišča
ukrene, kar je potrebno, da se preiskava konča.
186. člen
(1) Oškodovanec kot
tožilec in zasebni tožilec lahko zahtevata od preiskovalnega sodnika
pristojnega sodišča, naj opravi preiskavo oziroma predlagata njeno dopolnitev.
Med preiskavo lahko dajeta preiskovalnemu sodniku tudi druge predloge.
(2) Glede uvedbe,
izvedbe, prekinitve in ustavitve preiskave se smiselno uporabljajo tiste
določbe tega zakona, ki se nanašajo na uvedbo in potek preiskave na zahtevo
državnega tožilca. Če oškodovanec kot tožilec in zasebni tožilec ne prideta na
zaslišanje obdolženca, čeprav sta bila v redu obveščena in tudi ne njun
pooblaščenec, se šteje, da sta umaknila zahtevo za preiskavo oziroma odstopila
od kazenskega pregona. Glede vrnitve v prejšnje stanje se smiselno uporabljajo
določbe 58. člena tega zakona.
(3) Ko preiskovalni
sodnik spozna, da je preiskava končana, obvesti o tem oškodovanca kot tožilca
ali zasebnega tožilca in ga opozori, da mora v petnajstih dneh vložiti
obtožnico oziroma zasebno tožbo in da se bo štelo, da je odstopil od pregona,
če tega ne bi storil, in bo postopek s sklepom ustavljen. Tako opozorilo mora
dati preiskovalni sodnik tudi, če senat (šesti odstavek 25. člena) zavrne
predlog oškodovanca kot tožilca ali predlog zasebnega tožilca za dopolnitev
preiskave zato, ker misli, da je stanje stvari dovolj razjasnjeno.
187. člen
Če je preiskovalnemu
sodniku potrebna pomoč (kriminalistično - tehnična in druga) organov za
notranje zadeve ali drugih državnih organov v zvezi s preiskavo, so ti dolžni,
da mu na njegovo zahtevo pomagajo. Preiskovalni sodnik lahko zahteva pomoč tudi
od podjetij in drugih pravnih oseb, če je to potrebno za preiskovalno dejanje,
ki ga ni mogoče odlašati.
188. člen
Če to
terjajo koristi kazenskega postopka, ohranitev tajnosti, koristi javnega reda
ali razlogi morale, varstva osebnega ali družinskega življenja obdolženca ali
oškodovanca, naloži uradna oseba, ki opravlja preiskovalno dejanje, tistim, ki
jih zaslišuje ali so navzoči pri preiskovalnih dejanjih ali pa pregledujejo
preiskovalne spise, da morajo ohraniti v tajnosti posamezna dejstva ali
podatke, ki jih pri tem zvedo, in jih opozori, da pomeni izdaja tajnosti
kaznivo dejanje.
Taka odredba se zapiše v zapisnik o preiskovalnem dejanju oziroma zaznamuje na
pregledanih spisih, opozorjena oseba pa jo podpiše.
189. člen
Kadar odloča senat med
preiskavo, sme zahtevati od preiskovalnega sodnika in od strank potrebna
pojasnila, lahko pa tudi pokliče obe stranki, naj na njegovi seji ustno
razložita svoja stališča.
190. člen
(1) Preiskovalni sodnik
sme kaznovati z denarno kaznijo določeno v prvem odstavku 78. člena vsakogar,
kdor med preiskovalnim dejanjem še po opominu moti red. Če njegova udeležba ni
potrebna, ga sme odstraniti s kraja, kjer se dejanje opravlja.
(2) Obdolženec ne more
biti kaznovan z denarno kaznijo.
(3) Če državni tožilec
moti red, ravna preiskovalni sodnik v skladu s petim odstavkom 302. člena tega
zakona.
191. člen
(1) Stranki in
oškodovanec se lahko vselej obrnejo na predsednika sodišča, pred katerim teče
postopek, in se pri njem pritožijo zaradi zavlačevanja postopka in drugih
nepravilnosti med preiskavo.
(2) Predsednik sodišča
preizkusi navedbe v pritožbi in obvesti pritožnika, ki je to zahteval, kaj je
ukrenil.
XVII. p o g l a v j e
UKREPI ZA ZAGOTOVITEV
OBDOLŽENČEVE NAVZOČNOSTI IN ZA USPEŠNO IZVEDBO
KAZENSKEGA POSTOPKA
1. Skupna določba
192. člen
(1) Ukrepi, ki se lahko
uporabijo za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti in za uspešno izvedbo
kazenskega postopka, so: vabilo, privedba, obljuba obdolženca, da ne bo
zapustil prebivališča, varščina in pripor.
(2) Pri odločanju o tem,
kateri od naštetih ukrepov naj se uporabi, se mora pristojni organ držati
pogojev, ki so določeni za posamezne ukrepe, in pri tem gledati, da se ne
uporabi strožji ukrep, če se da isti namen doseči z milejšim.
(3) Ti ukrepi se
odpravijo tudi po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so jih narekovali
oziroma se nadomestijo z drugim, milejšim ukrepom, če se za to pokažejo pogoji.
2. Vabilo
193. člen
(1) Navzočnost obdolženca
pri dejanjih v kazenskem postopku se zagotovi z vabilom. Vabilo pošlje
obdolžencu sodišče.
(2)
Obdolženec se povabi z zaprtim pisnim vabilom, ki obsega: naslov sodišča, ki
vabi, ime in priimek obdolženca; označbo kaznivega dejanja, ki ga je obdolžen,
kraj, kamor naj pride, dan in uro, kdaj naj pride; navedbo, da se vabi kot
obdolženec; opozorilo, da bo prisilno priveden, če ne pride; uradni pečat in
ime in priimek sodnika, ki vabi.
(3) Ko je obdolženec
prvič vabljen, ga je treba v vabilu poučiti, da ima pravico vzeti si
zagovornika in da je zagovornik lahko navzoč pri njegovem zaslišanju.
(4) Obdolženec mora takoj
sporočiti sodišču spremembo naslova, kot tudi namen, da spremeni prebivališče.
O tem je treba obdolženca poučiti pri prvem zaslišanju oziroma pri vročitvi
obtožnice brez preiskave (šesti odstavek 170. člena), obtožnega predloga ali
zasebne tožbe; pri tem ga je treba opozoriti na posledice, določene s tem
zakonom.
(5) Če obdolženec zaradi
bolezni ali kakšne druge nepremagljive ovire na vabilo ne more priti, se
zasliši tam, kjer je, ali se mu preskrbi prevoz do sodnega poslopja ali drugega
kraja, kjer se opravlja dejanje.
3. Privedba
194. člen
(1) Privedbo obdolženca
lahko odredi sodišče, če je izdan sklep o priporu ali če v redu povabljeni
obdolženec ne pride, pa svojega izostanka ne opraviči, ali če mu ni bilo mogoče
v redu vročiti vabila, iz okoliščin pa je očitno, da se mu obdolženec izmika.
(2) Odredbo za privedbo
izvršijo organi za notranje zadeve.
(3) Privedba se odredi
pisno. Odredba mora obsegati: ime in priimek obdolženca, ki naj se privede,
označbo kaznivega dejanja, katerega je obdolžen, z navedbo določbe kazenskega
zakona ter razlog, zakaj se odreja privedba, uradni pečat in podpis sodnika, ki
odreja privedbo.
(4) Tisti, ki mu je
naložena izvršitev odredbe, izroči odredbo obdolžencu in ga povabi, naj gre z
njim. Če obdolženec to odkloni, ga privede s silo.
(5) Zoper vojaške osebe,
pripadnike policije ali straže zavoda, v katerem so osebe, ki jim je vzeta
prostost, se odredi privedba prek njihovega poveljstva oziroma predstojnika.
4. Obljuba obdolženca, da ne bo zapustil prebivališča
195. člen
(1) Če se je bati, da se
bo obdolženec med postopkom skril ali odšel neznano kam ali v tujino, sme
sodišče zahtevati od njega zavezo, da se ne bo skrival oziroma da ne bo brez
dovoljenja sodišča zapustil svojega prebivališča oziroma bivališča. Dana
obljuba se vpiše v zapisnik.
(2) Obdolžencu se sme, ob
dani obljubi iz prejšnjega odstavka, začasno vzeti potna listina. Pritožba
zoper sklep o odvzemu potne listine ne zadrži njegove izvršitve.
(3) Ko se obdolženec tako
zaveže, ga je treba opozoriti, da se zoper njega lahko odredi pripor, če bi
prekršil to zavezo.
5. Varščina
196. člen
Če bi bilo treba
obdolženca pripreti ali če je že v priporu samo zaradi tega, ker se je bati, da
bo pobegnil, se lahko pusti na prostosti oziroma izpusti, če da on osebno ali
kdo drug zanj varščino, da do konca kazenskega postopka ne bo pobegnil, sam
obdolženec pa obljubi, da se ne bo skrival in da brez dovoljenja ne bo zapustil
svojega prebivališča.
197. člen
(1) Varščina se vselej
glasi na denarni znesek, ki se določi glede na težo kaznivega dejanja, osebne
in družinske razmere obdolženca ter glede na gmotne razmere tistega, ki jo
daje.
(2) Varščina se lahko da
v gotovini, v vrednostnih papirjih, v dragocenostih ali v drugih premičnih
stvareh večje vrednosti, ki jih je lahko vnovčiti in hraniti, v hipoteki za
znesek varščine na nepremičnini tistega, ki varščino daje, ali pa v osebni
zavezi ene ali več oseb, da bodo plačale določeni znesek, če obdolženec
pobegne.
(3) Če obdolženec
pobegne, se s sklepom določi, da vrednost, ki je bila dana kot varščina,
pripade proračunu.
198. člen
(1) Kljub dani varščini
se obdolženec pripre, če v redu povabljen ne pride in svojega izostanka ne
opraviči, če se pripravlja na beg ali če se pokaže potem, ko je bil puščen v
prostosti, zoper njega kakšen drug zakonski razlog za pripor.
(2) V primeru iz
prejšnjega odstavka varščina preneha. Položeni denarni znesek, dragocenosti,
vrednostni papirji ali druge premične stvari se vrnejo, hipoteka pa izbriše.
Enako se ravna tudi, če se kazenski postopek pravnomočno konča s sklepom o
ustavitvi ali zavrženjem obtožnice ali s sodbo.
(3) Če se s sodbo izreče
kazen zapora, preneha varščina šele, ko obsojenec nastopi kazen.
199. člen
(1) Sklep o varščini izda
med preiskavo preiskovalni sodnik, po vložitvi obtožnice pa senat.
(2) Sklep, s katerim se
določa varščina, in sklep, s katerim varščina preneha, se izda po zaslišanju
tožilca.
6. Pripor
200. člen
(1) Pripor se sme
odrediti samo ob pogojih, ki so določeni v tem zakonu.
(2) Pripor sme trajati
najkrajši potrebni čas. Dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem
postopku, in organov, ki jim dajejo pravno pomoč je, da postopajo posebno
hitro, če je obdolženec v priporu.
(3) Pripor se v kateremkoli
času med postopkom odpravi, brž ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil
odrejen.
201. člen
(1) Pripor se odredi
zoper tistega, za katerega je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo
dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen dvajset let zapora; če pa so
podani upravičeni razlogi, sme sodišče skleniti, da pripora ne bo odredilo.
(2) Če
je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, se sme
pripor zoper njo odrediti:
1) če se skriva, če ni
mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so druge okoliščine, ki kažejo na
nevarnost, da bi pobegnila;
2) če je opravičena bojazen,
da bo uničila sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da
bo ovirala preiskavo s tem, da bo vplivala na priče, udeležence ali
prikrivalce;
3) če posebne okoliščine
opravičujejo bojazen, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno
kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi;
(3) V primeru iz 1. točke prejšnjega
odstavka traja pripor, ki je bil odrejen samo zato, ker ni bilo mogoče
ugotoviti istovetnosti osebe, toliko časa, dokler istovetnost ni ugotovljena. V
primeru iz 2. točke prejšnjega odstavka se pripor odpravi, brž ko so
zagotovljeni dokazi, zaradi katerih je bil odrejen.
202. člen
(1) Pripor odredi
preiskovalni sodnik pristojnega sodišča.
(2) Pripor se odredi s
pisnim sklepom, ki obsega: ime in priimek tistega, ki mu je vzeta prostost;
kaznivo dejanje, ki ga je obdolžen; zakonski razlog za pripor; pouk o pravici
do pritožbe; kratko obrazložitev, v kateri mora biti razlog za pripor posebej obrazložen;
uradni pečat in podpis sodnika, ki pripor odreja.
(3) Sklep o priporu se
izroči tistemu, na katerega se nanaša takrat, ko mu je vzeta prostost,
najpozneje pa v štiriindvajsetih urah, odkar mu je bila vzeta prostost, oziroma
ko je bil priveden k preiskovalnemu sodniku (prvi in peti odstavek 157. člena).
V spisih morata biti navedeni ura, ko mu je bila vzeta prostost, in ura, ko mu
je bil izročen sklep.
(4) Zoper sklep o priporu
se sme priprti pritožiti na senat (šesti odstavek 25. člena) v štiriindvajsetih
urah od ure, ko mu je bil sklep izročen. Če je priprti prvič zaslišan po
preteku tega roka, se lahko pritoži ob tem zaslišanju. Pritožbo s prepisom
zapisnika o zaslišanju, če je bil priprti zaslišan, in sklep o priporu je treba
takoj poslati senatu. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.
(5) Če se preiskovalni
sodnik ne strinja s predlogom državnega tožilca za odreditev pripora, zahteva,
naj o tem odloči senat (šesti odstavek 25. člena). Zoper sklep, s katerim senat
odredi pripor, se sme priprti pritožiti, vendar pritožba ne zadrži njegove
izvršitve. Glede izročitve sklepa in vložitve pritožbe se uporabljajo določbe
tretjega in četrtega odstavka tega člena.
(6) V primerih iz
četrtega in petega odstavka tega člena mora senat, ki odloča o pritožbi,
odločiti v oseminštiridesetih urah.
(7) Takoj po izdaji
sklepa o odreditvi pripora mora sodišče priprtemu, ki si ni vzel zagovornika,
postaviti zagovornika po uradni dolžnosti (drugi odstavek 70. člena).
203. člen
(1) Preiskovalni sodnik
mora tistega, ki mu je bila vzeta prostost in mu je bil pripeljan, takoj
poučiti po 4. členu tega zakona. Pouk preiskovalnega sodnika in izjava tistega,
ki mu je bila vzeta prostost, morata biti zapisana v zapisnik. Če je potrebno,
mu preiskovalni sodnik pomaga, da si najde zagovornika. Če si ta v
štiriindvajsetih urah od ure, ko mu je bilo to sporočeno, ne zagotovi
zagovornikove navzočnosti, ga mora preiskovalni sodnik takoj zaslišati.
(2) Če tisti, ki mu je
vzeta prostost, izjavi, da si ne bo vzel zagovornika, ga mora preiskovalni
sodnik v štiriindvajsetih urah zaslišati.
(3) Če je obramba obvezna
(prvi odstavek 70. člena), tisti, ki mu je vzeta prostost, pa si ne vzame
zagovornika v štiriindvajsetih urah od ure, ko je bil poučen o tej pravici, ali
izjavi, da si zagovornika ne bo vzel, mu ga sodišče postavi po uradni
dolžnosti.
(4) Takoj po zaslišanju
mora državni tožilec izjaviti, ali bo zahteval preiskavo, zahtevo za preiskavo
pa lahko poda tudi na zapisnik, nakar preiskovalni sodnik odloči, ali naj
tistega, ki mu je bila vzeta prostost pripre ali izpusti. Če odredi pripor in
če državni tožilec v oseminštiridesetih urah, ko je bil obveščen o priporu, ne
vloži pisne zahteve za preiskavo, preiskovalni sodnik pripor odpravi in
priprtega izpusti.
204. člen
Če preiskovalni sodnik
tistemu, ki mu je bila vzeta prostost, ni dal pouka po 4. členu tega zakona,
ali ta pouk ni zapisan, sodišče ne sme svoje odločbe opreti na izpovedbo
tistega, ki mu je bila vzeta prostost.
205. člen
(1) Po sklepu
preiskovalnega sodnika sme biti obdolženec pridržan v priporu največ mesec dni
od dneva, ko mu je bila vzeta prostost. Po tem času sme biti pridržan v priporu
samo na podlagi sklepa o podaljšanju pripora.
(2) Pripor se sme po
odločbi senata (šesti odstavek 25. člena) podaljšati največ za dva meseca.
Zoper sklep senata je dovoljena pritožba, ki pa ne zadrži njegove izvršitve. Če
teče postopek za kaznivo dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen zapora
nad pet let, sme senat vrhovnega sodišča podaljšati pripor največ še za tri
mesece. Sklep o podaljšanju pripora izda sodišče na obrazložen predlog
preiskovalnega sodnika ali državnega tožilca.
(3) Če do izteka rokov iz
prejšnjega odstavka ni vložena obtožnica, se pripor odpravi in se obdolženec
izpusti.
206. člen
Med preiskavo sme
preiskovalni sodnik odpraviti pripor v soglasju z državnim tožilcem, če teče
postopek na njegovo zahtevo, razen če ga odpravlja zaradi poteka roka, kolikor
sme trajati, ali če je državni tožilec odstopil od pregona. Če se preiskovalni
sodnik in državni tožilec ne strinjata, zahteva preiskovalni sodnik, naj o tem
odloči senat; ta mora odločiti o stvari v oseminštiridesetih urah.
207. člen
(1) Po izročitvi
obtožnice sodišču do konca glavne obravnave sme odrediti ali odpraviti pripor
samo senat s sklepom po zaslišanju državnega tožilca, če teče postopek na
njegovo zahtevo. Zoper sklep o odreditvi pripora se sme priprti pritožiti v
štiriindvajsetih urah od ure, ko mu je bil sklep vročen. O pritožbi mora višje
sodišče odločiti v oseminštiridesetih urah.
(2) Senat mora po preteku
dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank
preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor, in izdati sklep, s katerim
pripor podaljša ali odpravi.
(3) Pritožba zoper sklep
iz prvega in drugega odstavka tega člena ne zadrži njegove izvršitve.
(4) Zoper sklep, s
katerim senat zavrne predlog za odreditev ali odpravo pripora, ni pritožbe.
(5) Po vložitvi obtožnice
lahko pripor traja največ dve leti. Če v tem roku obtožencu ni izrečena obsodilna
sodba, se pripor odpravi in se obtoženec izpusti.
208. člen
Organ za notranje zadeve
oziroma sodišče mora o odvzemu prostosti v štiriindvajsetih urah obvestiti
družino tistega, ki mu je bila vzeta prostost, če ta to zahteva. O odvzemu
prostosti se obvesti pristojni organ socialnega varstva, če je treba kaj
ukreniti za preskrbo otrok in drugih družinskih članov, za katere skrbi tisti,
ki mu je bila vzeta prostost.
7. Ravnanje s priporniki
209. člen
(1) Med prestajanjem
pripora se ne smeta žaliti osebnost in dostojanstvo obdolženca.
(2) Zoper pripornika se
smejo uporabiti samo tiste omejitve, ki so potrebne, da se prepreči beg ali
dogovarjanje, ki bi lahko škodovalo uspešni izvedbi postopka.
(3) V istem prostoru ne
smejo biti zaprte osebe, ki niso istega spola. Praviloma tudi ne smejo biti v
istem prostoru osebe, ki so sodelovale pri istem kaznivem dejanju, in ne osebe,
ki prestajajo kazen s tistimi, ki so v priporu. Če je mogoče, ne smejo biti
osebe, ki so storile kaznivo dejanje v povratku, priprte v istem prostoru z
drugimi priporniki, na katere bi lahko škodljivo vplivale.
210. člen
(1) Priporniki imajo
pravico do osemurnega nepretrganega počitka v štiriindvajsetih urah. Poleg tega
se jim mora zagotoviti vsak dan najmanj dve uri gibanja na prostem, če imajo
zapori primeren ograjen prostor.
(2) Priporniki imajo
pravico hraniti se na svoje stroške, nositi svojo obleko in uporabljati svojo
posteljnino, si na svoje stroške kupovati knjige, časnike in druge stvari, ki
ustrezajo njihovim rednim potrebam, če to ni v škodo uspešni izvedbi postopka.
O tem odloča preiskovalni sodnik, ki opravlja preiskavo.
(3) Pripornik se sme
uporabiti za dela, ki so potrebna za vzdrževanje snage v njegovem prostoru.
Preiskovalni sodnik oziroma predsednik senata v sporazumu z upravo zaporov,
mora vselej priprtemu omogočiti delo, ki ustreza njegovim duševnim in telesnim
sposobnostim, s pogojem, da to ni škodljivo za kazenski postopek. Opravljanje
tega dela ne sme biti za pripornika obvezno, če pa se zanj odloči, mu ga je
treba plačati.
211. člen
(1) Z dovoljenjem
preiskovalnega sodnika, ki opravlja preiskavo, in pod njegovim nadzorstvom ali
pod nadzorstvom nekoga, ki ga on določi, lahko obiskujejo pripornika v mejah
hišnega reda bližnji sorodniki, na njegovo zahtevo pa tudi zdravnik in drugi.
Posamezni obiski se smejo prepovedati, če bi zaradi tega lahko nastala škoda za
postopek.
(2) Diplomatski in
konzularni funkcionarji imajo pravico, da z vednostjo preiskovalnega sodnika,
ki opravlja preiskavo, obiskujejo in brez nadzora govorijo s pripornikom, ki je
državljan njihove države.
(3) Pripornik si lahko
dopisuje ali ima druge stike z osebami zunaj zaporov z vednostjo in pod
nadzorom preiskovalnega sodnika, ki opravlja preiskavo. Ta lahko prepove
pošiljanje in sprejemanje pisem in drugih pošiljk ali vzpostavljanje drugih
stikov, ki so škodljivi za postopek. Nikakor pa se ne sme prepovedati
priporniku, da bi poslal prošnjo ali pritožbo.
(4) Po vložitvi obtožnice
do pravnomočnosti sodbe ima pravice iz prvega do tretjega odstavka tega člena
predsednik senata.
212. člen
(1) Za disciplinske
prestopke pripornikov sme izreči preiskovalni sodnik oziroma predsednik senata
disciplinsko kazen omejitve obiskov in dopisovanja. Ta omejitev se ne nanaša na
občevanje pripornika z zagovornikom.
(2) Zoper sklep o kazni,
izrečeni po prvem odstavku tega člena, je v štiriindvajsetih urah od njegovega
prejema dovoljena pritožba na senat (šesti odstavek 25. člena). Pritožba ne
zadrži izvršitve sklepa.
213. člen
(1) Nadzorstvo nad
ravnanjem s priporniki izvršuje predsednik okrožnega sodišča.
(2) Predsednik sodišča
ali sodnik, ki ga on določi, mora vsaj enkrat na teden obiskati pripornike, in
jih, če misli, da je to potrebno, tudi brez navzočnosti nadzornikov in paznikov
vprašati, kakšna je hrana, kako se oskrbujejo z drugimi potrebščinami in kako
se z njimi ravna. Dolžan je ukreniti, kar je treba, da se odpravijo
nepravilnosti, ki jih je zapazil pri obisku zaporov. Določeni sodnik ne sme
biti preiskovalni sodnik.
(3) Predsednik sodišča in
preiskovalni sodnik smeta ob vsakem času obiskati vse pripornike, z njimi
govoriti in sprejemati njihove pritožbe.
XVIII. p o g l a v j e
PREISKOVALNA DEJANJA
1. Hišna in osebna preiskava
214. člen
(1) Preiskava stanovanja
in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb se sme opraviti, če je verjetno,
da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi
kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek.
(2) Osebna preiskava se
sme opraviti, če je verjetno, da se bodo pri preiskavi našli sledovi in
predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek.
215. člen
(1) Preiskavo odredi
sodišče z obrazloženo pisno odredbo.
(2) Odredba o preiskavi
se izroči pred začetkom preiskave tistemu, pri katerem naj se preiskava opravi
ali ki naj se preišče. Pri tem se ga pouči, da ima pravico obvestiti odvetnika,
ki je lahko navzoč pri preiskavi. Če tisti, na katerega se nanaša odredba o
preiskavi zahteva, da je pri preiskavi navzoč odvetnik, se začetek preiskave
odloži do prihoda odvetnika, vendar najdalj za dve uri.
(3) Pred začetkom
preiskave se zahteva od tistega, na katerega se nanaša odredba o preiskavi, naj
prostovoljno izroči osebo oziroma predmete, ki se iščejo.
(4) S preiskavo se lahko
začne tudi brez poprejšnje izročitve odredbe in brez poprejšnje zahteve za
izročitev osebe ali stvari, če se pričakuje oborožen odpor ali če je potrebno,
da se preiskava opravi takoj in nepričakovano, ali če se opravi preiskava v
javnih prostorih.
(5) Preiskava se opravlja
podnevi. Opravlja se lahko tudi ponoči, če se je podnevi začela, pa se ni
končala, ali če so podani razlogi iz 218. člena tega zakona.
216. člen
(1) Pri hišni preiskavi
ima pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskujejo ali
njegov zastopnik.
(2) Zaklenjeni prostori,
pohištvo ali druge stvari se odprejo s silo samo, če njihov imetnik ni navzoč
ali če jih noče prostovoljno odpreti. Pri odpiranju se je treba ogibati
nepotrebnih poškodb.
(3) Pri hišni ali osebni
preiskavi morata biti navzoči dve polnoletni osebi kot priči. Preiskavo ženske
sme opraviti samo ženska; tudi za priče se vzamejo samo ženske. Priče je treba
pred začetkom preiskave opozoriti, da pazijo, kako se preiskava opravlja, in da
imajo pravico podati pred podpisom zapisnika o preiskavi svoje ugovore, če
mislijo, da vsebina zapisnika ni pravilna.
(4) Če se opravi
preiskava v prostorih državnih organov, podjetij ali drugih pravnih oseb, se
povabi njihov predstojnik, naj bo pri preiskavi navzoč.
(5) Če se opravi
preiskava v vojaškem objektu, se povabi pristojni vojaški starešina, naj bo pri
preiskavi navzoč.
(6) Hišno in osebno
preiskavo je treba opraviti obzirno, da se ne moti hišni mir.
(7) O vsaki hišni ali
osebni preiskavi se napravi zapisnik, ki ga podpišejo tisti, pri katerem se
opravi preiskava ali ki se preišče, njegov odvetnik, če je bil navzoč pri
preiskavi in tisti, katerih navzočnost je obvezna. Pri preiskavi se zasežejo
samo tisti predmeti in listine, ki so v zvezi z namenom preiskave v posameznem
primeru. V zapisnik se vpišejo in v njem natančno opišejo predmeti in listine,
ki se zasežejo; isto se navede tudi v potrdilu, ki se takoj nato izda tistemu,
ki so mu bili predmeti oziroma listine zasežene.
217. člen
Če se pri hišni ali
osebni preiskavi najdejo predmeti, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi
katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo kaznivo dejanje, za
katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se tudi ti opišejo v zapisniku
in zasežejo, o zasegu pa takoj izda potrdilo. To se takoj sporoči državnemu
tožilcu, da začne kazenski pregon. Ti predmeti se takoj vrnejo, če državni
tožilec spozna, da ni razloga za kazenski pregon, pa tudi ne kakšnega drugega
zakonskega razloga, da bi se morali predmeti vzeti (498. člen).
218. člen
(1)
Pooblaščene uradne osebe organa za notranje zadeve smejo tudi brez odredbe
sodišča stopiti v tuje stanovanje in druge prostore in po potrebi opraviti preiskavo,
če imetnik stanovanja to želi, če kdo kliče na pomoč, če je treba, da se prime
storilec kaznivega dejanja, ki je bil zasačen pri samem dejanju, ali če je to
potrebno za varnost ljudi in premoženja, če je v stanovanju ali kakšnem drugem
prostoru kdo, ki ga je treba po odredbi pristojnega državnega organa pripreti
ali prisilno privesti ali se je zaradi pregona tja zatekel.
(2) V primeru iz
prejšnjega odstavka se ne napravi zapisnik, temveč se imetniku stanovanja takoj
izda potrdilo, v katerem se navede vzrok vstopa v stanovanje oziroma v druge
prostore. Če je bila v tujih prostorih opravljena tudi preiskava, se je treba
ravnati po tretjem in šestem odstavku 216. člena tega zakona.
(3) Preiskava se sme
opraviti tudi brez navzočnosti prič, če ni mogoče takoj zagotoviti njihove
navzočnosti, nevarno pa bi bilo odlašati. Razlogi za preiskavo brez navzočnosti
prič morajo biti navedeni v zapisniku.
(4) Pooblaščene uradne
osebe organov za notranje zadeve smejo brez odredbe o preiskavi in brez
navzočnosti prič opraviti osebno preiskavo, ko izvršujejo sklep o privedbi ali
ko komu vzamejo prostost, če je podan sum, da ima ta orožje za napad, ali sum,
da bo odvrgel, skril ali uničil predmete, ki mu jih je treba vzeti kot dokazilo
v kazenskem postopku.
(5) Kadar opravijo
pooblaščene uradne osebe organa za notranje zadeve preiskavo brez odredbe,
morajo o tem takoj podati poročilo preiskovalnemu sodniku, če postopek še ne
teče, pa pristojnemu državnemu tožilcu.
219. člen
Če je bila preiskava
opravljena brez pisne odredbe sodišča (prvi odstavek 215. člena), ali brez
oseb, ki morajo biti navzoče pri preiskavi (prvi in tretji odstavek 216.
člena), ali če je bila preiskava opravljena v nasprotju z določbami prvega,
tretjega in četrtega odstavka prejšnjega člena, ne sme sodišče opreti svoje
odločbe na tako pridobljene dokaze.
2. Zaseg predmetov
220. člen
(1) Predmeti, ki se
morajo po kazenskem zakonu vzeti ali ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem
postopku, se zasežejo in izročijo v hrambo sodišču ali pa se kako drugače
zavaruje njihova hramba.
(2) Kdor ima take
premete, jih mora na zahtevo sodišča izročiti. Če noče izročiti predmetov, se
sme kaznovati z denarno kaznijo določeno v prvem odstavku 78. člena tega
zakona, če tega še vedno noče storiti, pa se sme zapreti. Zapor traja do
izročitve predmetov ali do konca kazenskega postopka, vendar največ mesec dni.
(3) O pritožbi zoper
sklep, s katerim je bila izrečena denarna kazen ali odrejen zapor, odloča senat
(šesti odstavek 25. člena). Pritožba zoper sklep o zaporu ne zadrži njegove
izvršitve.
(4) Pooblaščene uradne
osebe organov za notranje zadeve smejo zaseči predmete, omenjene v prvem
odstavku tega člena, kadar postopajo po 148. in 164. členu tega zakona ali
kadar izvršujejo nalog sodišča.
(5) Pri zasegu predmetov
se navede, kje so bili najdeni, in predmeti opišejo, po potrebi pa se tudi na
drug način zavaruje ugotovitev njihove istovetnosti. Za zasežene predmete se
izda potrdilo.
221. člen
(1) Državni organi smejo
odkloniti pregled ali izročitev svojih spisov in drugih listin, če mislijo, da
bi bila objava njihove vsebine škodljiva za splošne koristi. Če odklonijo
pregled ali izročitev spisov in drugih listin, odloči o tem dokončno senat
(šesti odstavek 25. člena).
(2) Podjetja in druge
pravne osebe smejo zahtevati, da se ne objavijo podatki, ki se tičejo njihovega
poslovanja.
222. člen
(1) Če se zasežejo spisi,
ki se utegnejo uporabiti kot dokaz, se popišejo. Če to ni mogoče, se dajo v
ovitek in zapečatijo. Lastnik spisa lahko pritisne na ovitek tudi svoj pečat.
(2) Tisti, ki so mu bili
spisi zaseženi, se povabi, naj bo navzoč pri odpiranju ovitka. Če se ne odzove
vabilu ali če je odsoten, se ovitek odpre in spisi pregledajo in popišejo v
njegovi nenavzočnosti.
(3) Pri pregledovanju
spisov je treba paziti, da za njihovo vsebino ne zvedo nepoklicane osebe.
223. člen
(1) Preiskovalni sodnik
sme odrediti, da poštne, brzojavne in druge prometne organizacije pridržijo in
proti potrditvi prejema njemu izročijo pisma, brzojavne in druge pošiljke, ki
so naslovljene na obdolženca ali ki jih on pošilja, če so podane okoliščine,
zaradi katerih se lahko opravičeno pričakuje, da bodo te pošiljke dokaz v
postopku.
(2) Izročene pošiljke
odpre preiskovalni sodnik v navzočnosti dveh prič. Pri odpiranju je treba
paziti, da se ne poškodujejo pečati; ovitki z naslovi pa se shranijo. O
odpiranju se napravi zapisnik.
(3) Če koristi postopka
dopuščajo, se sme vsebina pošiljke v celoti ali delno sporočiti obdolžencu
oziroma tistemu, na katerega je naslovljena, sme pa se mu pošiljka tudi
izročiti. Če je obdolženec odsoten, se pošiljka sporoči ali izroči kakšnemu
njegovemu sorodniku, če teh ni, pa se vrne pošiljatelju, če ni to v nasprotju s
koristmi postopka.
224. člen
Predmeti, ki se med
kazenskih postopkom zasežejo, se vrnejo lastniku oziroma imetniku, če se
postopek ustavi in ni razlogov, da se vzamejo (498. člen).
3. Ravnanje s sumljivimi stvarmi
225. člen
(1) Če se najde pri
obdolžencu tuja stvar, pa se ne ve, čigava je, jo organ, ki vodi postopek,
opiše in opis razglasi na deski sodišča prve stopnje, na katerega območju
obdolženec živi in na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno. V
razglasu se pozove lastnik, naj se v enem letu od objave razglasa zglasi, ker
bo sicer stvar prodana. Denar, ki se dobi s prodajo, gre v proračun.
(2) Če gre za stvari
večje vrednosti, se tak razglas lahko da tudi v dnevne liste.
(3) Če je stvar
pokvarljiva ali če je njena hramba zvezana z večjimi stroški, se proda po
določbah, ki veljajo za izvršilni postopek, denar pa izroči v hrambo denarnemu
zavodu.
(4) Po prejšnjem odstavku
je treba ravnati tudi, če pripada stvar pobeglemu ali neznanemu storilcu
kaznivega dejanja.
226. člen
(1) Če se v enem letu
nihče ne oglasi za stvar ali za izkupiček za prodano stvar, se izda sklep, da
postane stvar last Republike Slovenije oziroma da gre denar v proračun.
(2) Lastnik ima pravico,
da zahteva v pravdi vrnitev stvari ali izkupička za prodano stvar. Zastaranje
te pravice začne teči z dnem objave razglasa.
4. Zaslišanje obdolženca
227. člen
(1) Ko
se obdolženec zaslišuje prvič, ga je treba vprašati za ime in priimek in
morebitni vzdevek, ime in priimek staršev, dekliški priimek matere, kje je
rojen, kje stanuje, dan, mesec in leto rojstva, enotno matično številko (EMŠO),
narodnost, državljanstvo, poklic, kakšne so njegove družinske razmere, ali je
pismen, katere šole ima, ali je bil vojak, kje in kdaj, oziroma ali je
podčastnik, častnik ali vojaški uslužbenec, ali je vpisan v vojaško evidenco in
pri katerem organu za obrambo, ali je bil odlikovan, kakšni so njegov osebni
dohodek in njegove premoženjske razmere, ali je bil že obsojen pa obsodba še ni bila
izbrisana, kdaj in zakaj, in ali je in kdaj izrečeno kazen prestal, ali teče
zoper njega postopek za kakšno drugo kaznivo
dejanje, če je mladoleten pa tudi, kdo je njegov zakoniti zastopnik. Obdolženca
je treba poučiti, da mora na vabilo priti in takoj sporočiti vsako spremembo
naslova ali nameravano spremembo prebivališča, ter ga opozoriti na posledice,
če ne bi tako ravnal.
(2) Obdolžencu se nato da
pouk po 5. členu tega zakona.
(3) Če se obdolženec ne
zagovarja ali ne odgovarja na vprašanja, se ga lahko pouči, da si utegne s tem
otežiti zbiranje dokazov za svojo obrambo.
(4) Obdolženec se
zaslišuje ustno. Pri zasliševanju se mu lahko dovoli, da uporablja svoje
zapiske.
(5) Pri zasliševanju je
treba obdolžencu omogočiti, da se v neoviranem pripovedovanju izjavi o vseh
okoliščinah, ki ga obremenjujejo, in da navede vsa dejstva, ki so v korist
njegovi obrambi.
(6) Ko obdolženec konča
svojo izpovedbo, se mu postavijo vprašanja, če je treba, da se izpolnijo vrzeli
ali odpravijo nasprotja in nejasnosti v njegovem pripovedovanju. Obdolžencu
postavlja vprašanja praviloma najprej državni tožilec, nato zagovornik, na
koncu pa še preiskovalni sodnik.
(7) Zasliševanje se mora
opraviti tako, da se v polni meri spoštuje obdolženčeva osebnost.
(8) Proti obdolžencu se
ne smejo uporabiti sila, grožnja ali druga podobna sredstva (tretji odstavek
266. člena), da bi se dosegla kakšna njegova izjava ali priznanje.
(9)
Obdolženec sme biti zaslišan brez zagovornika, če se je izrecno odpovedal tej
pravici, obramba pa ni obvezna, če zagovornik ni navzoč, čeprav je bil obveščen
o zaslišanju (178. člen), ali če si obdolženec za prvo zaslišanje ni zagotovil
navzočnosti zagovornika niti v štiriindvajsetih urah od ure, ko je bil o poučen
o tej pravici (drugi odstavek 67. člena), razen če je obramba obvezna.
(10) Če je bilo ravnano
proti določbam osmega in devetega odstavka tega člena ali če izjave obdolženca
iz prejšnjega odstavka o navzočnosti zagovornika niso zapisane v zapisnik, ni
mogoče opreti sodne odločbe na obdolženčevo izpovedbo.
228. člen
(1) Obdolžencu je treba
postavljati vprašanja jasno, razločno in določno, tako da jih lahko popolnoma
razume. Vprašanja zlasti ne smejo izhajati s stališča, kot da je obdolženec
nekaj priznal, česar ni priznal. Prav tako se mu tudi ne smejo postavljati vprašanja,
v katerih je že obsežno navodilo, kako je treba nanje odgovoriti. Obdolženec se
ne sme preslepiti, da bi se dosegla kakšna njegova izjava ali priznanje.
(2) Če se poznejše
obdolženčeve izpovedbe razlikujejo od prejšnjih, zlasti če obdolženec prekliče
svoje priznanje, se zahteva od njega, naj pove razloge, zakaj različno
izpoveduje oziroma zakaj preklicuje priznanje.
229. člen
(1) Obdolženec se sme
soočiti s pričo ali z drugim obdolžencem, če se njune izpovedbe ne ujemajo v
pomembnih dejstvih.
(2) Soočenci se vsak zase
zaslišijo o vsaki okoliščini, v kateri se njihove izpovedbe ne ujemajo, in
njihov odgovor vpiše v zapisnik.
230. člen
Predmete, ki so v zvezi s
kaznivim dejanjem ali ki se uporabijo za dokaz, obdolženec najprej opiše; nato
pa se mu pokažejo, da se vidi, ali jih bo prepoznal. če se taki predmeti ne
morejo prinesti, se obdolženec odpelje na kraj, kjer so.
231. člen
(1) Obdolženčeva
izpovedba se vpiše v zapisnik v obliki pripovedovanja; vprašanja in odgovori
nanje se vpišejo v zapisnik, če to zahtevajo stranke ali zagovornik ali če
preiskovalni sodnik meni, da je to potrebno. Iz zapisnika mora biti razvidno,
na čigavo vprašanje je dan odgovor.
(2) Obdolžencu se lahko
dovoli, da svojo izpovedbo sam narekuje v zapisnik.
232. člen
Kljub priznanju
obdolženca mora sodišče, ki vodi postopek, zbirati še druge dokaze. Če je
priznanje jasno in popolno in če je podprto tudi z drugimi dokazi, se nadaljnji
dokazi zbirajo samo na predlog strank.
233. člen
(1) Obdolženec se zasliši
po tolmaču v primerih, ki so določeni v tem zakonu.
(2) Če je obdolženec
gluh, se mu postavljajo vprašanja pisno, če pa je nem, se zahteva od njega, da
odgovori pisno. Če se zaslišanje ne more opraviti na ta način, se pokliče za
tolmača nekdo, ki se zna sporazumeti z obdolžencem.
(3) Če tolmač ni že
zaprisežen, mora priseči, da bo vprašanja, ki se postavljajo obdolžencu, in
njegove izjave natančno prevedel.
(4) Določbe tega zakona,
ki se nanašajo na izvedence, se smiselno uporabljajo za tolmače.
5. Zasliševanje prič
234. člen
(1) Za priče se vabijo
osebe, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju in
storilcu in o drugih pomembnih okoliščinah.
(2) Oškodovanec,
oškodovanec kot tožilec in zasebni tožilec se smejo zaslišati kot priče.
(3) Vsakdo, kdor je
povabljen za pričo, se je dolžan odzvati vabilu in, če ni v tem zakonu določeno
drugače, tudi pričati.
235. člen
Kot priča ne sme biti
zaslišan:
1) kdor bi s svojo izpovedbo prekršil dolžnost varovanja uradne
ali vojaške tajnosti, dokler ga pristojni organ ne odveže te dolžnosti;
2) obdolženčev zagovornik
o tem, kar mu je obdolženec zaupal kot svojemu zagovorniku, razen če obdolženec
to sam zahteva.
236. člen
(1)
Dolžnosti pričevanja so oproščeni:
1) obdolženčev zakonec
oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti;
2) obdolženčevi krvni
sorodniki v ravni vrsti, sorodniki v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena
in sorodniki po svaštvu do vštetega drugega kolena;
3) obdolženčev posvojenec
in posvojitelj;
4) verski spovednik o
tistem, o čemer se mu je spovedal obdolženec ali druga oseba;
5) odvetnik, zdravnik,
socialni delavec, psiholog ali kakšna druga oseba o dejstvih, za katera je
zvedel pri opravljanju poklica, če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost
tisto, kar je zvedel
pri opravljanju svojega poklica.
(2) Sodišče, ki vodi
postopek, je dolžno poučiti osebe, omenjene v prejšnjem odstavku, da jim ni
treba pričati, vsakokrat preden jih zasliši ali brž ko zve za njihovo razmerje
do obdolženca. Pouk in odgovor se vpišeta v zapisnik.
(3) Mladoletne osebe, ki
glede na svojo starost in duševno razvitost ne more razumeti pomena pravice, da
ni dolžna pričati, ni dovoljeno zaslišati kot priče, razen če to zahteva sam
obdolženec.
(4) Kdor ima razlog, da
odreče pričevanje proti enemu od obdolžencev, je oproščen dolžnosti pričevanja
tudi proti drugim obdolžencem, če se njegova izpovedba po naravi stvari ne da
omejiti samo nanje.
237. člen
Če je
bil kot priča zaslišan kdo, ki ne bi smel biti zaslišan kot priča (235. člen),
ali kdo, ki ni bil dolžan pričati (236. člen), pa o tem ni bil poučen ali se ni
izrecno odpovedal tej pravici, ali pa pouk in odpoved pričevanju nista zapisana
v zapisnik, ali če je bil zaslišan mladoletnik, ki ni mogel razumeti pomena
pravice, da ni dolžan pričati, ali če je bila izpovedba priče izsiljena s silo,
grožnjo ali kakšnim drugim podobnim prepovedanim sredstvom (tretji odstavek
266. člena), ne sme sodišče na tako izpovedbo opreti svoje odločbe.
238. člen
Priča ni dolžna
odgovarjati na posamezna vprašanja, če je verjetno, da bi s tem spravila sebe
ali svojega bližnjega sorodnika (1. do 3. točka prvega odstavka 236. člena) v
hudo sramoto, znatno materialno škodo ali v kazenski pregon.
239. člen
(1) Priče se vabijo s
pisnim vabilom, v katerem se navede: ime, priimek in poklic vabljenega, kdaj in
kam naj pride, kazenska zadeva, zaradi katere je vabljen, navedba, da se vabi
kot priča, in opozorilo na posledice neopravičenega izostanka (244. člen).
(2) Mladoletna oseba, ki
še ni dopolnila šestnajst let, se vabi za pričo po njenih starših oziroma po
zakonskem zastopniku, razen če to ni mogoče zaradi tega, ker je treba hitro
ravnati, ali zaradi drugih okoliščin.
(3) Priče, ki se zaradi
starosti, bolezni ali hudih telesnih hib ne morejo odzvati vabilu, se smejo
zaslišati v njihovem stanovanju.
240. člen
(1) Priče se zaslišujejo
vsaka zase in brez navzočnosti drugih prič. Priča mora dajati odgovore ustno.
(2) Pričo je treba
najprej opomniti, da je dolžna govoriti resnico in da ne sme ničesar zamolčati,
nato pa jo opozoriti, da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje. Pričo je treba
opozoriti tudi, da ni dolžna odgovarjati na vprašanja iz 238. člena tega zakona
in to opozorilo vpisati v zapisnik.
(3) Pričo je treba nato
vprašati za ime in priimek, poklic, prebivališče, rojstni kraj, starost in
njeno razmerje do obdolženca in oškodovanca. Opozoriti jo je treba, da mora
sporočiti sodišču spremembo naslova in prebivališča.
(4) Pri zaslišanju
mladoletne osebe, zlasti če je bila s kaznivim dejanjem oškodovana, je treba
ravnati obzirno, da zaslišanje ne bi škodljivo vplivalo na njeno duševno
stanje. Če je potrebno, se zaslišanje mladoletne osebe opravi s pomočjo
pedagoga ali kakšnega drugega strokovnjaka.
241. člen
(1) Po splošnih
vprašanjih se od priče zahteva, naj pove vse, kar ve o zadevi; nato se ji
postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preskusijo, dopolnijo in
razjasnijo. Pri zasliševanju priče ni dovoljeno slepiti in tudi ne postavljati takšnih
vprašanj, v katerih je že obseženo navodilo, kako naj odgovori.
(2) Pričo je treba vselej
vprašati, od kod ve to, o čemer priča.
(3) Priče se smejo
soočiti, če se njihove izpovedbe ne ujemajo glede pomembnih dejstev. Soočenci
se o vsaki okoliščini, o kateri se njihove izpovedbe ne ujemajo, zaslišijo vsak
zase in njihovi odgovori vpišejo v zapisnik. Hkrati se smeta soočiti samo dve
priči.
(4) Oškodovanca, ki se
zaslišuje kot priča, je treba vprašati, ali želi v kazenskem postopku
uveljavljati premoženjskopravni zahtevek.
242. člen
Če je potrebno, da se
ugotovi, ali priča pozna osebo ali predmete, se od nje najprej zahteva, naj jih
opiše in navede znake, po katerih se razlikujejo; šele potem se ji pokaže oseba
ali predmet, in sicer skupaj z drugimi, njej neznanimi osebami oziroma po
možnosti skupaj s predmeti iste vrste.
243. člen
Če se priča zaslišuje po
tolmaču ali če je gluha ali nema, se zasliši tako, kot je predpisano v 233.
členu tega zakona.
244. člen
(1) Če priča, ki je bila
v redu povabljena, ne pride in svojega izostanka ne opraviči, ali če se brez
dovoljenja ali opravičenega razloga odstrani s kraja, kjer bi morala biti
zaslišana, se sme odrediti da se privede s silo, sme pa se tudi kaznovati z
denarno kaznijo, določeno v prvem odstavku 78. člena tega zakona.
(2) Če priča pride, pa
potem, ko je bila opozorjena na posledice, brez zakonskega razloga noče
pričati, se sme kaznovati z denarno kaznijo, določeno v prvem odstavku 78.
člena tega zakona; če pa tudi potem noče pričati, se sme zapreti. Zapor traja,
dokler priča ni pri volji pričati in dokler njeno pričanje ne postane
nepotrebno ali dokler se kazenski postopek ne konča, vendar največ mesec dni.
(3) O pritožbi zoper
sklep, s katerim je bila izrečena denarna kazen ali odrejen zapor, odloča
vselej senat (šesti odstavek 25. člena). Pritožba zoper sklep o zaporu ne
zadrži njegove izvršitve.
(4) Vojaške osebe in
pripadniki policije se ne smejo zapreti, pač pa se o tem, da niso hoteli
pričati, obvesti njihovo pristojno poveljstvo.
6. Ogled
245. člen
Ogled se opravi, kadar je
za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega pomembnega dejstva v postopku potrebno
neposredno opazovanje.
246. člen
(1) Da se preverijo
izvedeni dokazi ali ugotovijo dejstva, ki so pomembna za razjasnitev stvari,
sme organ, ki vodi postopek, odrediti rekonstrukcijo dogodka tako, da se
ponovijo dejanja ali situacije v razmerah, v katerih se je po izvedenih dokazih
dogodek pripetil. Če so v izpovedbah posameznih prič ali obdolžencev dejanja
ali situacije prikazani različno, se rekonstrukcija dogodka opravi praviloma z
vsakim izmed njih posebej.
(2) Rekonstrukcija se ne
sme opravljati tako, da bi se žalila javni red in morala ali da bi bilo v
nevarnosti življenje ali zdravje ljudi.
(3) Pri rekonstrukciji se
smejo po potrebi znova izvesti posamezni dokazi.
247. člen
(1) Organ, ki opravlja
ogled ali rekonstrukcijo dogodka, lahko zahteva pomoč strokovnjaka
kriminalistično-tehnične, prometne ali druge stroke, ki po potrebi tudi išče,
zavaruje ali opisuje sledove, opravi potrebna merjenja in snemanja, napravi
skice ali zbere druge podatke.
(2) Na
ogled ali rekonstrukcijo dogodka se lahko povabi tudi izvedenec, če naj bi bila
njegova navzočnost koristna za izvid in mnenje.
7. Izvedenstvo
248. člen
Kadar je za ugotovitev
ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga,
ki ima potrebno strokovno znanje, se odredi, naj to opravijo izvedenci.
249. člen
(1) Izvedenstvo odredi s
pisno odredbo organ, ki vodi postopek. V odredbi navede, katera dejstva naj se
ugotovijo ali presodijo s pomočjo izvedencev in komu naj bo izvedensko delo
zaupano. Odredba se vroči tudi strankam.
(2) Če je za določeno
vrsto izvedenskega dela strokoven zavod ali če se da izvedensko delo opraviti v
okviru državnega organa, se tako delo, zlasti če je bolj zamotano, zaupa
praviloma takemu zavodu oziroma organu. Zavod oziroma organ določi enega ali
več strokovnjakov, ki naj to delo opravijo.
(3) Kadar določi
izvedenca organ, ki vodi postopek, določi praviloma enega izvedenca; če je
izvedensko delo zamotano, pa dva ali več.
(4) Če so za kakšno vrsto
izvedenskega dela pri sodišču postavljeni stalni izvedenci, se smejo postaviti
drugi izvedenci samo, če bi bilo nevarno odlašati, če so stalni izvedenci
zadržani ali če to zahtevajo druge okoliščine.
250. člen
(1) Kdor je povabljen kot
izvedenec, se je dolžan odzvati vabilu in podati svoj izvid in mnenje.
(2) Če izvedenec, ki je
bil v redu povabljen, ne pride, pa svojega izostanka ne opraviči, ali če noče
opraviti izvedenskega dela, se sme kaznovati z denarno kaznijo določeno v prvem
odstavku 78. člena tega zakona; če neopravičeno ne pride, se sme tudi prisilno
privesti.
(3) O pritožbi zoper
sklep, s katerim je bila izrečena denarna kazen, odloči senat (šesti odstavek
25. člena).
251. člen
(1) Za izvedenca se ne
sme postaviti, kdor ne sme biti zaslišan kot priča (235. člen) ali kdor je
oproščen dolžnosti pričevanja (236. člen) kot tudi ne tisti, proti katerem je
bilo storjeno kaznivo dejanje; če pa je bil postavljen, se sodna odločba ne sme
opirati na njegov izvid in mnenje.
(2) Razlog za izločitev
izvedenca (44. člen) je podan tudi glede oseb, ki so skupaj z obdolžencem ali
oškodovancem v delovnem razmerju pri istem delodajalcu, kot tudi glede oseb, ki
so v delovnem razmerju pri oškodovancu ali obdolžencu.
(3) Za izvedenca se
praviloma ne vzame, kdor je bil zaslišan kot priča.
(4) Če je dovoljena
posebna pritožba zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izločitev
izvedenca (četrti odstavek 42. člena), odloži pritožba delo izvedenca, razen,
če bi bilo nevarno odlašati.
252. člen
(1) Pred začetkom
dokazovanja po izvedencih je treba izvedencu naročiti, naj predmet skrbno
pregleda, natančno navede vse, kar opazi in dožene, in naj poda svoje mnenje
nepristransko in v skladu s pravili znanosti ali strokovnega znanja. Posebej ga
je treba opozoriti, da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje.
(2) Od izvedenca se sme
zahtevati, naj pred začetkom svojega dela priseže. Do glavne obravnave sme
izvedenec priseči samo pred sodiščem, in sicer tedaj, če se je bati, da bo
zadržan in ne bo mogel priti na glavno obravnavo. Vzrok, zakaj je bil
zaprisežen, se navede v zapisniku. Stalni zapriseženi izvedenec se pred
začetkom svojega dela samo opomni na dano prisego. Prisega se opravi, kakor je
to določeno v 333. členu tega zakona.
(3) Organ, pred katerim
teče postopek, vodi dokazovanje, pokaže izvedencu predmete, ki naj jih
pregleda, mu postavlja vprašanja in zahteva po potrebi pojasnila glede
njegovega izvida in mnenja.
(4) Izvedencu se smejo
dajati pojasnila, sme se mu pa tudi dovoliti pregled spisov. Izvedenec lahko
predlaga, naj se izvedejo dokazi ali preskrbijo predmeti in podatki, ki so
pomembni za izvid in mnenje. Če je navzoč pri ogledu, rekonstrukciji dogodka
ali pri kakšnem drugem preiskovalnem dejanju, lahko predlaga, naj se razjasnijo
posamezne okoliščine ali naj se tistemu, ki se zaslišuje, postavijo posamezna
vprašanja.
253. člen
(1) Izvedenec pregleda
predmete v navzočnosti organa, ki vodi postopek, in zapisnikarja, razen če je
za pregled potrebna dolgotrajna preiskava ali če se preiskava opravi v zavodu
oziroma pri državnem organu ali če je to iz moralnih ozirov neprimerno.
(2) Če je za izvedenstvo
potrebna analiza kakšne snovi, se da izvedencu, če je to mogoče, na razpolago
le del take snovi, potrebna količina ostanka pa spravi za primer poznejših
analiz.
254. člen
Izvid in mnenje izvedenca
se takoj vpišeta v zapisnik. Izvedencu se lahko dovoli, da da svoj pisni izvid
oziroma pisno mnenje pozneje, v roku, ki mu ga določi organ, pred katerim teče
postopek.
255. člen
(1) Če je izvedenstvo
zaupano strokovnemu zavodu ali državnemu organu, ga organ, ki vodi postopek,
opozori, da pri dajanju izvida in mnenja ne more sodelovati oseba iz 251. člena
tega zakona in tudi ne nekdo, pri kateremu je podan kakšen razlog za izločitev
od izvedenstva, ki je določen v tem zakonu, in na posledice, če bi dal kriv
izvid in mnenje.
(2) Strokovnemu zavodu
oziroma državnemu organu se da na razpolago gradivo, ki je potrebno za
izvedensko delo; če je potrebno, pa se ravna po četrtem odstavku 252. člena
tega zakona.
(3) Strokovni zavod
oziroma državni organ pošlje sodišču pisni izvid in mnenje, ki ga podpišejo
tisti, ki so opravili izvedensko delo.
(4) Stranke lahko
zahtevajo od predstojnika strokovnega zavoda oziroma državnega organa, naj jim
sporoči imena strokovnjakov, ki bodo opravili izvedensko delo.
(5) Določbe prvega,
drugega in tretjega odstavka 252. člena tega zakona se ne uporabljajo, kadar je
izvedensko delo zaupano strokovnemu zavodu ali državnemu organu. Organ, pred
katerim teče postopek, lahko zahteva od strokovnega zavoda oziroma organa
pojasnila glede danega izvida in mnenja.
256. člen
V zapisniku o izvedenskem
delu ali v pisnem izvidu in mnenju je treba navesti, kdo je to delo opravil,
ter njegov poklic, strokovno izobrazbo in specialnost.
257. člen
Če se podatki izvedencev
v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je njihov izvid nejasen, nepopoln
ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, pa se te
pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se
dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci.
258. člen
Če so v mnenju izvedencev
nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti
danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim
zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev.
259. člen
(1) Pregled in
raztelešenje trupla se opravi vselej, kadar je v kakšnem smrtnem primeru podan
sum ali je očitno, da je bila smrt povzročena s kaznivim dejanjem ali da je v
zvezi z izvršitvijo kaznivega dejanja. Če je truplo že pokopano, se odredi
izkop, da se truplo pregleda in raztelesi.
(2) Pri raztelešenju
trupla je treba storiti vse, kar je potrebno, da se ugotovi istovetnost trupla;
v ta namen se posebej opišejo njegove zunanje in notranje telesne posebnosti.
260. člen
(1) Če se izvedensko delo
ne opravi v strokovnem zavodu, opravi pregled in raztelešenje trupla en
zdravnik, po potrebi pa tudi dvoje ali več zdravnikov, ki naj bodo po možnosti
iz sodnomedicinske stroke. To izvedensko delo vodi preiskovalni sodnik, ki v
zapisnik vnese izvid in mnenje izvedencev.
(2) Za izvedenca se ne
sme določiti zdravnik, ki je umrlega zdravil. Pri raztelešenju trupla se lahko
zaradi pojasnila o poteku in okoliščinah bolezni zdravnik, ki je umrlega
zdravil, zasliši kot priča.
261. člen
(1) V svojem mnenju
morajo izvedenci navesti zlasti neposreden vzrok smrti, kaj ga je sprožilo in
kdaj je nastopila smrt.
(2) Če je na truplu
najdena kakšna poškodba, je treba ugotoviti, ali jo je prizadel kdo drug, in če
jo je, s čim, na kakšen način, koliko časa pred nastopom smrti in ali je ta
poškodba povzročila smrt. Če je na truplu več poškodb, je treba ugotoviti, ali
je bila vsaka poškodba prizadejana z istim sredstvom in katera je povzročila
smrt; če pa je bilo več poškodb smrtnih, je treba ugotoviti, katere od njih so
s svojim skupnim delovanjem povzročile smrt.
(3) V primeru iz
prejšnjega odstavka je treba posebej dognati, ali je sama vrsta in splošna
narava poškodbe povzročila smrt ali pa so jo povzročile osebne lastnosti ali
posebnost poškodovančevega organizma ali so jo povzročile slučajne okoliščine
ali okoliščine, v katerih je bila poškodba prizadejana.
(4) Poleg tega je treba
dognati, ali bi bila mogla pravočasna pomoč odvrniti smrt.
262. člen
(1) Pri pregledu in
raztelešenju zarodka je treba posebej dognati njegovo starost, zmožnost za življenje
zunaj maternice in vzrok, zakaj je zamrl.
(2) Pri pregledu in
raztelešenju trupla novorojenčka je treba posebej dognati, ali je bil rojen živ
ali mrtev, ali je bil zmožen za življenje, kako dolgo je živel, kdaj je umrl in
kaj je bilo vzrok njegove smrti.
263. člen
(1) Če je podan sum
zastrupitve, se pošljejo sumljive snovi, ki so bile najdene v truplu ali pa
drugje, zavodu, ki opravlja toksikološke preiskave, da opravi izvedensko delo.
(2) Pri pregledu
sumljivih snovi mora izvedenec posebej ugotoviti vrsto, količino in učinek
najdenega strupa; če gre za pregled snovi, ki so bile vzete iz trupla, pa po
možnosti tudi količino uporabljenega strupa.
264. člen
(1) Pri telesnih
poškodbah opravi izvedenec svoje delo praviloma tako, da poškodovanca pregleda;
če to ni mogoče ali ni potrebno, pa na podlagi medicinske dokumentacije ali
drugih podatkov v spisih.
(2) Ko natančno opiše
poškodbe, da izvedenec svoje mnenje zlasti o vrsti in teži vsake posamezne
poškodbe in o njihovem skupnem učinku glede na njihovo naravo in posebne
okoliščine primera, kakšen učinek imajo ponavadi takšne poškodbe in kakšen
učinek so imele v konkretnem primeru, ter s čim in na kakšen način so bile
prizadejane.
265. člen
(1) Če nastane sum, da je
pri obdolžencu zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasne duševne
motnje ali duševne zaostalosti ali zaradi kake druge trajne in hude duševne
motenosti prištevnost izključena ali zmanjšana, se odredi psihiatrični pregled
obdolženca.
(2) Če je po mnenju
izvedencev potrebno daljše opazovanje, se pošlje obdolženec na opazovanje v
ustrezen zdravstveni zavod. Sklep o tem izda preiskovalni sodnik. Pritožba ne
zadrži izvršitve sklepa. Opazovanje se sme podaljšati nad dva meseca samo na
obrazložen predlog upravnika zdravstvenega zavoda po poprejšnjem zaslišanju
izvedencev, vendar pa nikakor ne sme trajati dalj, kot traja rok za pripor.
(3) Če doženejo izvedenci
v duševnem stanju obdolženca motnjo, določijo njeno naravo, vrsto, stopnjo in
trajnost ter dajo svoje mnenje o tem, kako je tako duševno stanje vplivalo in
kako še sedaj vpliva na pojmovanje in ravnanje obdolženca, in ali je in v
kolikšni meri je obstajala duševna motnja ob storitvi kaznivega dejanja.
(4) Če pošlje v
zdravstveni zavod obdolženca, ki je v priporu, obvesti preiskovalni sodnik
zavod, zakaj je bil odrejen pripor, da zavod ukrene, kar je potrebno za
zagotovitev namena pripora.
(5) Obdolžencu, ki se
pošlje na opazovanje po drugem odstavku tega člena in nima zagovornika, je
treba postaviti zagovornika po uradni dolžnosti ob izdaji sklepa o opazovanju.
(6) Čas, ki ga prebije v
zdravstvenem zavodu, se obdolžencu všteje v pripor oziroma v morebitno kazen.
266. člen
(1) Telesni pregled
obdolženca se opravi tudi brez njegove privolitve, če je treba dognati dejstva,
ki so pomembna za kazenski postopek. Telesni pregled drugih oseb se sme
opraviti brez njihove privolitve samo tedaj, če je treba dognati, ali je na
njihovem telesu določena sled ali posledica kaznivega dejanja.
(2) Odvzem krvi in druga
zdravniška dejanja, ki se po pravilih zdravniške znanosti opravijo zaradi
analize in ugotovitve drugih dejstev, pomembnih za kazenskih postopek, se smejo
opraviti tudi brez privolitve tistega, ki se pregleda, razen če bi zaradi tega
nastala škoda za njegovo zdravje.
(3) Ni
dovoljeno, da bi se pri obdolžencu ali priči uporabili zdravniški posegi ali da
bi se jima dala takšna sredstva, s katerimi bi se vplivalo na njuno voljo pri
izpovedovanju.
267. člen
(1) Kadar je potreben
izvedenski pregled poslovnih knjig, mora organ, pred katerim teče postopek,
izvedencem nakazati, v kateri smeri in v kolikšnem obsegu naj pregledajo
poslovne knjige ter katera dejstva in okoliščine naj ugotovijo.
(2) Če je potrebno za
izvedenski pregled poslovnih knjig podjetja ali druge pravne osebe, da se
najprej uredi njihovo knjigovodstvo, obremenjujejo stroški za ureditev
knjigovodstva podjetje oziroma drugo pravno osebo.
(3) Sklep o ureditvi knjigovodstva
izda organ, ki vodi postopek, na obrazloženo pisno poročilo izvedencev, katerim
je bil naložen pregled poslovnih knjig. V sklepu je treba navesti tudi,
kolikšen znesek mora podjetje oziroma druga pravna oseba založiti pri sodišču
kot predujem za stroške z ureditvijo njegovega knjigovodstva. Zoper ta sklep ni
pritožbe.
(4) Ko je knjigovodstvo
urejeno, izda organ, ki vodi kazenski postopek, na podlagi poročila izvedencev
sklep, s katerim ugotovi višino stroškov, ki so nastali zaradi ureditve knjigovodstva,
in določi, da trpi ta znesek podjetje oziroma druga pravna oseba. Podjetje
oziroma druga pravna oseba se lahko pritoži glede utemeljenosti odločbe o
povrnitvi stroškov in glede njihove višine. O pritožbi odloča senat sodišča
prve stopnje (šesti odstavek 25. člena).
(5) Stroški se izterjajo,
če niso bili založeni, v dobro organa, ki je naprej izplačal stroške in nagrado
izvedencem.
XIX. p o g l a v j e
OBTOŽNICA IN UGOVOR ZOPER OBTOŽNICO
268. člen
(1) Ko je končana
preiskava, kot tudi kadar se brez preiskave lahko vloži obtožnica (170. člen),
sme teči postopek pred sodiščem samo na podlagi obtožnice državnega tožilca
oziroma oškodovanca kot tožilca.
(2) Določbe o obtožnici
in o ugovoru zoper obtožnico se uporabljajo smiselno tudi za zasebno tožbo, če
se ta vloži za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča.
269. člen
(1)
Obtožnica obsega:
1) ime in priimek
obdolženca z osebnimi podatki (227. člen) in podatki o tem, ali je v priporu in
od kdaj ali pa je na prostosti; če pa je bil pred vložitvijo obtožnice
izpuščen, koliko časa je bil v priporu;
2) opis dejanja, iz
katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve
kaznivega dejanja, predmet na katerem, in sredstvo, s katerim je bilo storjeno
kaznivo dejanje ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar
najbolj natančno označi;
3) zakonsko označbo
kaznivega dejanja z navedbo določb kazenskega zakona, ki naj se po predlogu
tožilca uporabijo;
4) označbo sodišča, pred
katerim naj bo glavna obravnava;
5) predlog, kateri dokazi
naj se izvedejo na glavni obravnavi, z navedbo imen prič in izvedencev, spisov,
ki naj se preberejo, in predmetov, ki so potrebni za dokazovanje;
6) obrazložitev, v kateri
se po uspehu preiskave opiše stanje stvari, navedejo dokazi, s katerimi se
ugotavljajo odločilna dejstva, navede zagovor obdolženca in stališče tožilca o
navedbah obrambe.
(2) Če je obdolženec na
prostosti, se sme v obtožnici predlagati, naj se odredi pripor; če je v
priporu, pa se sme predlagati, naj se izpusti.
(3) Z isto obtožnico se
sme obseči več kaznivih dejanj ali več obdolžencev, vendar samo tedaj, če se
lahko po 32. členu tega zakona izvede enoten postopek in izda ena sama sodba.
270. člen
(1) Obtožnica se pošlje
pristojnemu sodišču v toliko izvodih, kolikor je obdolžencev in zagovornikov,
en izvod pa za sodišče.
(2) Takoj po prejemu
obtožnice preizkusi predsednik senata, pred katerim naj bo glavna obravnava,
ali je obtožnica sestavljena po predpisih (269. člen); če spozna da ni, jo vrne
tožilcu, naj jo v treh dneh popravi. Iz opravičenih razlogov lahko senat na
tožilčevo zahtevo ta rok podaljša. Če oškodovanec kot tožilec ali zasebni
tožilec omenjeni rok zamudi, se šteje, da je odstopil od pregona in se postopek
ustavi.
271. člen
(1) Če
je vložil oškodovanec kot tožilec obtožnico brez preiskave (šesti odstavek 170.
člena) ali če je bila vložena zasebna tožba zaradi kaznivega dejanja, za katero
ni bila opravljena preiskava, zahteva predsednik senata okrožnega sodišča
odločitev senata (šesti odstavek 25. člena), če misli da ni razlogov za pregon,
ker so podane okoliščine iz 1., 2. ali 3. točke prvega odstavka 277. člena tega
zakona.
(2) Če je oškodovanec kot
tožilec ali zasebni tožilec v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 170. člena
tega zakona vložil obtožnico brez preiskave za kaznivo dejanje, za katero je
predpisana kazen zapora nad pet let, se šteje, da je podal zahtevo za
preiskavo.
(3) Zoper sklep senata
ima oškodovanec kot tožilec oziroma zasebni tožilec pravico pritožbe.
272. člen
(1) Če je v obtožnici
predlagano, naj se zoper obdolženca odredi pripor ali naj se obdolženec
izpusti, odloči o tem senat (šesti odstavek 25. člena) takoj, najpozneje pa v
oseminštiridesetih urah.
(2) Če je obdolženec v
priporu in v obtožnici ni predlagano, naj se izpusti, preizkusi senat iz
prejšnjega odstavka po uradni dolžnosti v treh dneh od prejema obtožnice, ali
so še dani razlogi za pripor, in izda sklep, s katerim ga podaljša ali odpravi.
Pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve.
273. člen
(1) Obtožnica se vroči
obdolžencu, ki je na prostosti, brez odlašanja, če je v priporu pa v
štiriindvajsetih urah po prejemu.
(2) Če je zoper
obdolženca odrejen pripor s sklepom senata (272. člen), se mu vroči obtožnica
skupaj s sklepom, s katerim je odrejen pripor, takrat, ko se zapre.
(3) Če obdolženec, ki mu
je vzeta prostost, ni v zaporih pri sodišču, pri katerem naj bo glavna
obravnava, odredi predsednik senata, naj ga takoj pripeljejo v te zapore, kjer
se mu vroči obtožnica.
274. člen
(1) Obdolženec ima
pravico podati ugovor zoper obtožnico v osmih dneh po njeni vročitvi. Ob
vročitvi obtožnice pouči sodišče obdolženca o tej njegovi pravici.
(2) Ugovor zoper
obtožnico sme podati brez posebnega pooblastila obdolženca tudi zagovornik,
vendar pa ne proti njegovi volji.
(3) Obdolženec se lahko
odpove pravici do ugovora zoper obtožnico.
275. člen
(1) Prepozen ugovor in
ugovor, ki ga poda neupravičena oseba, zavrže s sklepom predsednik senata, pred
katerim naj bo glavna obravnava. O pritožbi zoper ta sklep odloča senat (šesti
odstavek 25. člena).
(2) Če predsednik senata
ne zavrže ugovora po prvem odstavku tega člena, ga predloži skupaj s spisi
senatu (šesti odstavek 25. člena), ki nato na seji odloči o njem. Pred
odločitvijo se izvod ugovora pošlje tožilcu, ki lahko v treh dneh od prejema
ugovora poda odgovor.
276. člen
(1) Če senat ne zavrže
ugovora kot prepoznega ali kot nedovoljenega, vzame v preizkus obtožnico.
(2) Če senat ob ugovoru
spozna, da so napake ali pomanjkljivosti v obtožnici (269. člen) ali v samem
postopku ali da je potrebna boljša razjasnitev stanja stvari, da bi se mogla
preizkusiti utemeljenost obtožnice, vrne obtožnico, da se opažene
pomanjkljivosti odpravijo ali da se preiskava dopolni oziroma opravi. Tožilec
mora v treh dneh, odkar mu je bila sporočena odločba senata, predložiti
popravljeno obtožnico ali zahtevati preiskavo oziroma njeno dopolnitev. Iz
opravičenih razlogov sme senat na zahtevo tožilca ta rok podaljšati. Če
oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec zamudi omenjeni rok, se šteje, da
je odstopil od pregona, postopek pa se ustavi. Če državni tožilec zamudi rok,
mora o razlogih obvestiti višjega državnega tožilca.
(3) Če senat spozna, da
je za kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, pristojno kakšno drugo sodišče,
izreče, da je sodišče, kateremu je predložena obtožnica, nepristojno, in pošlje
po pravnomočnosti sklepa zadevo pristojnemu sodišču.
(4) Če senat ugotovi, da
so v spisih zapisniki ali obvestila iz 83. člena tega zakona, izda sklep o
njihovi izločitvi iz spisov. Zoper ta sklep je dovoljena posebna pritožba. Ko
postane sklep pravnomočen, poskrbi predsednik senata iz šestega odstavka 25.
člena tega zakona, preden pošlje zadevo predsedniku senata, ki razpiše glavno
obravnavo, da se izločeni zapisniki in obvestila zaprejo v poseben ovitek in
izročijo preiskovalnemu sodniku, da jih shrani ločeno od drugih spisov. Teh
zapisnikov in obvestil ni dovoljeno pregledovati in tudi ne uporabiti v
postopku.
277. člen
(1) Ko
senat sklepa o ugovoru zoper obtožnico, odloči, da se obtožba ne dopusti in da
se kazenski postopek ustavi, če ugotovi:
1) da dejanje, ki je
predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje;
2) da so podane
okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost, in da ni razlogov za uporabo
varnostnih ukrepov;
3) da je kazenski pregon
zastaran, ali je dejanje obseženo z amnestijo ali pomilostitvijo, ali če so
podane druge okoliščine, ki izključujejo pregon;
4) da ni zadosti dokazov,
da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe.
(2) Če senat ugotovi, da
ni zahteve upravičenega tožilca ali potrebnega predloga ali dovoljenja za
pregon ali če so podane druge okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon, se
sklepom obtožnica zavrže.
278. člen
(1) Ko
sklepa o ugovoru zoper obtožnico državnega tožilca, vloženo po šestem odstavku
170. člena tega zakona, ali o zahtevi predsednika senata v zvezi s to obtožnico
(284. člen), ali ko sklepa v primerih iz prvega odstavka 271. člena tega zakona
o zahtevi predsednika senata sodišča prve stopnje, ki se ne strinja z obtožnico
oškodovanca kot tožilca ali z zasebno tožbo, zavrže senat s sklepom obtožnico
oziroma zasebno tožbo, če spozna da je podan kakšen razlog iz 1., 2. ali 3.
točke prvega oziroma iz drugega odstavka prejšnjega člena; če so bila
opravljena preiskovalna dejanja, pa tudi, če spozna, da je podan
razlog iz 4. točke prvega odstavka omenjenega člena.
(2) Če je bila po ugovoru
zoper obtožnico državnega tožilca iz prvega odstavka tega člena ali po zahtevi
predsednika senata v zvezi s to obtožnico (284. člen) opravljena preiskava
(drugi odstavek 276. člena), senat pa po preiskavi spozna, da je podan kakšen
razlog iz prvega odstavka prejšnjega člena, odloči s sklepom, da se obtožba ne
dopusti in da se kazenski postopek ustavi.
279. člen
Pri sklepu iz tretjega
odstavka 276. člena t r iz 277. člena in 278. člena tega zakona senat ni vezan
na pravno presojo dejanja, ki jo je tožilec navedel v obtožnici.
280. člen
(1) Če senat ne izda
nobenega od sklepov iz prvega do tretjega odstavka 276.,
277. in 278. člena tega zakona, zavrne ugovor kot neutemeljen.
(2) Z istim sklepom
odloči senat tudi o predlogih za združitev ali izločitev postopka.
281. člen
Če podajo samo nekateri
od več obdolžencev ugovor zoper obtožnico in če so razlogi, zaradi katerih je
sodišče spoznalo, da se obtožba ne dopusti ali da se obtožnica zavrže, v korist
tudi nekaterim obdolžencem, ki niso podali ugovora, ravna senat tako, kakor da
bi bili podali ugovor tudi ti.
282. člen
Vse odločbe, ki jih izda
senat v zvezi z ugovorom zoper obtožnico, morajo biti obrazložene, vendar tako,
da se s tem ne vpliva naprej na rešitev tistih vprašanj, ki se bodo obravnavala
na glavni obravnavi.
283. člen
(1) Zoper odločbo senata
iz tretjega odstavka 276. člena tega zakona je dovoljena pritožba, zoper
odločbo iz 277. in 278. člena tega zakona pa se lahko pritožita tožilec in
oškodovanec. Zoper druge odločbe, ki jih izda senat v zvezi z ugovorom zoper
obtožnico, ni pritožbe.
(2) Če se je zoper sklep
senata pritožil samo oškodovanec in se pritožbi ugodi, se šteje,da je oškodovanec s pritožbo prevzel pregon.
284. člen
(1) Če ugovor zoper
obtožnico ni bil vložen ali je bil zavržen, sme senat (šesti odstavek 25.
člena) na zahtevo predsednika senata, pred katerim naj bo glavna obravnava,
odločiti o vsakem vprašanju, o katerem se na podlagi tega zakona odloča v zvezi
z ugovorom.
(2) Zahtevo iz prejšnjega
odstavka lahko predsednik senata poda le do določitve glavne obravnave,
najkasneje pa v dveh mesecih od prejema obtožnice pri sodišču.
(3) Določbe drugega
odstavka 275. člena in členov 276 do 279 ter 282 in 283 tega zakona se smiselno
uporabljajo tudi pri odločanju o zahtevi iz prvega odstavka tega člena.
285. člen
Obtožnica
postane pravnomočna z dnem, ko je ugovor zavrnjen; če ugovor ni bil vložen ali
je bil zavržen - z dnem, ko je senat, ki je obravnaval zahtevo predsednika
senata (284. člen), odločil, da se z obtožnico strinja; če take zahteve ni
bilo, pa z dnem, ko je predsednik senata določil glavno obravnavo, oziroma, ko
je pretekel rok iz drugega odstavka prejšnjega člena.
B. GLAVNA OBRAVNAVA IN SODBA
XX. p o g l a v j e
PRIPRAVE NA GLAVNO OBRAVNAVO
286. člen
(1) Predsednik senata
določi z odredbo dan, uro in kraj glavne obravnave.
(2) Predsednik senata
določi glavno obravnavo najkasneje v dveh mesecih od prejema obtožnice pri
sodišču, če je bila podana zahteva iz 284. člena tega zakona, pa brž ko jo je
glede na odločbo senata mogoče določiti. Če v tem roku ne določi glavne
obravnave, obvesti predsednika sodišča, iz katerih razlogov glavne obravnave ni
določil. Predsednik sodišča ukrene, kar je potrebno, da se glavna obravnava
določi.
(3) Če predsednik senata
ugotovi, da so v spisih zapisniki ali obvestila iz 83. člena tega zakona, izda
sklep o njihovi izločitvi, preden določi glavno obravnavo, po pravnomočnosti
sklepa pa jih da v poseben ovitek in izroči preiskovalnemu sodniku, da jih
hrani ločeno od drugih spisov.
287. člen
(1) Glavna obravnava se
opravi v sedežu sodišča, in sicer v sodnem poslopju.
(2) Če so v posameznih
primerih prostori v sodnem poslopju neprimerni za glavno obravnavo, sme predsednik
sodišča določiti, naj bo obravnava v kakšnem drugem poslopju.
(3) Glavna obravnava sme
biti tudi v drugem kraju na območju pristojnega sodišča, če na obrazložen
predlog predsednika sodišča to dovoli predsednik višjega sodišča.
288. člen
(1) Na
glavno obravnavo se povabijo obtoženec in njegov zagovornik, tožilec,
oškodovanec in njihovi zakoniti zastopniki in pooblaščenci ter tolmač. Prav
tako se na glavno obravnavo povabijo priče in izvedenci, ki sta jih predlagala
tožilec v obtožnici in obdolženec v ugovoru zoper obtožnico, razen tistih, za
katere predsednik senata misli, da njihovo zaslišanje na glavni obravnavi ni
potrebno. Tožilec in obtoženec lahko na glavni obravnavi ponovita predloge, ki
jim predsednik senata ni ugodil.
(2) Glede vsebine vabila
za obtoženca in priče veljajo določbe 193. in 239. člena tega zakona. V vabilu
se obtoženec opozori, da se bo glavna obravnava opravila tudi v njegovi
nenavzočnosti, če bodo zato podani zakonski pogoji (tretji odstavek 307.
člena).
(3) Obtožencu se mora
vabilo vročiti tako, da mu ostane med vročitvijo vabila in dnevom glavne
obravnave zadosti časa za pripravo obrambe, najmanj pa osem dni. Na zahtevo
obtoženca ali na zahtevo tožilca s privolitvijo obtoženca se sme ta rok
skrajšati.
(4) Oškodovancu, ki ni povabljen kot priča, sporoči sodišče v vabilu, da se
bo glavna obravnava opravila tudi brez njega in da bo njegova izjava o
premoženjskem zahtevku prebrana. Opozori ga tudi, da se bo v primeru, če ne
pride, štelo, da ne namerava nadaljevati pregona, če bi državni tožilec umaknil
obtožbo.
(5) Oškodovanec kot
tožilec in zasebni tožilec se opozorita v vabilu, da se bo v primeru, če ne
prideta na glavno obravnavo in tudi ne pošljeta pooblaščenca, štelo, da sta
umaknila obtožbo.
(6) Obtoženec, priča in
izvedenec se opozorijo v vabilu na posledice, če ne pridejo na glavno obravnavo
(307. in 309. člen).
289. člen
(1) Stranke in
oškodovanec lahko tudi po razpisu glavne obravnave zahtevajo, da se na glavno
obravnavo povabijo nove priče ali novi izvedenci ali preskrbijo drugi novi
dokazi. V svoji obrazloženi zahtevi morajo stranke navesti, katera dejstva naj
bi se dokazala in s katerimi od predlaganih dokazil.
(2) Če predsednik senata
zavrne predlog za nove dokaze, se sme tak predlog ponoviti med glavno
obravnavo.
(3) Predsednik senata sme
tudi brez predloga strank odrediti, naj se za glavno obravnavo preskrbijo novi
dokazi.
(4) O odločbi, s katero
se odredi, naj se preskrbijo novi dokazi, se obvestijo stranke pred začetkom
glavne obravnave.
290. člen
Če kaže, da bo glavna
obravnava trajala daljši čas, lahko predsednik senata zahteva od predsednika
sodišča, naj določi enega ali dva sodnika oziroma sodnika porotnika, ki naj
bosta navzoča pri glavni obravnavi, da bi lahko nadomestila člane senata, če bi
bili zadržani.
291. člen
(1) Če se zve, da kakšna
priča ali izvedenec, ki je povabljen na glavno obravnavo, pa še ni bil
zaslišan, ne bo mogel priti na glavno obravnavo zaradi dolgotrajne bolezni ali
drugih ovir, se sme zaslišati tam, kjer je.
(2) Pričo oziroma
izvedenca zasliši in po potrebi izvedenca tudi zapriseže predsednik senata ali
sodnik, ki je član senata, ali pa se opravi njegovo zaslišanje po preiskovalnem
sodniku sodišča, na katerega območju priča oziroma izvedenec živi.
(3) O času in kraju
zaslišanja se obvestijo stranke in oškodovanec, če je glede na nujnost postopka
to mogoče. Če je obtoženec v priporu, odloči predsednik senata, ali je potrebna
njegova navzočnost pri zaslišanju. Kadar so stranke in oškodovanec navzoči pri
zaslišanju, imajo pravice iz sedmega odstavka 178. člena tega zakona.
292. člen
Predsednik senata sme iz
tehtnih razlogov na predlog strank ali po uradni dolžnosti z odredbo odložiti
dan glavne obravnave.
293. člen
(1) Če tožilec umakne
obtožnico pred začetkom glavne obravnave, predsednik senata obvesti o tem vse,
ki so bili povabljeni na glavno obravnavo. Oškodovanca pa posebej obvesti o
njegovi pravici, da sme nadaljevati pregon (60. in 62. člen).
(2) Če oškodovanec ne
nadaljuje pregona, ustavi predsednik senata s sklepom kazenski postopek. Ta
sklep se pošlje strankam in oškodovancu.
XXI. p o g l a v j e
GLAVNA OBRAVNAVA
1. Javnost glavne obravnave
294. člen
(1) Glavna obravnava je
javna.
(2) Na
glavni obravnavi smejo biti navzoče polnoletne osebe.
(3) Osebe, ki so navzoče
na glavni obravnavi, ne smejo imeti pri sebi orožja ali nevarnega orodja,
izvzemši paznika obtoženca, ki je lahko oborožen.
295. člen
Od začetka zasedanja pa
do konca glavne obravnave, sme senat ob vsakem času po uradni dolžnosti ali na
predlog strank, vselej pa po njihovem zaslišanju,izključiti
javnost vse ali dela glavne obravnave, če je to potrebno za varovanje tajnosti,
varstva javnega reda, morale, varstva osebnega ali družinskega življenja
obtoženca ali oškodovanca ali koristi mladoletnika, ali če bi po mnenju senata
javnost škodovala interesom pravičnosti.
296. člen
(1) Izključitev javnosti
ne velja za stranke, oškodovanca, njihove zastopnike in zagovornika.
(2) Senat sme dovoliti,
da so na glavni obravnavi, katere javnost je izključena, navzoče posamezne
uradne osebe ter znanstveni in javni delavci, na zahtevo obtoženca pa sme to
dovoliti tudi njegovemu zakoncu oziroma osebi, s katero živi v zunajzakonski
skupnosti, in njegovim bližnjim sorodnikom.
(3) Predsednik senata
opozori tiste, ki so navzoči na glavni obravnavi, katere javnost je izključena,
da so dolžni varovati kot tajnost vse, kar zvedo na glavni obravnavi, in jih opozori,
da pomeni izdaja tajnosti kaznivo dejanje.
297. člen
(1) O izključitvi
javnosti odloči senat s sklepom, ki mora biti obrazložen in javno razglašen.
(2) Sklep o izključitvi
javnosti se sme izpodbijati samo v pritožbi zoper sodbo.
2. Vodstvo glavne obravnave
298. člen
(1) Predsednik, člani
senata, zapisnikar in nadomestni sodniki in sodniki porotniki (290. člen)
morajo biti nepretrgoma na glavni obravnavi.
(2) Dolžnost predsednika
senata je, da ugotovi, ali je senat sestavljen po zakonu in ali je podan kakšen
razlog, zaradi katerega bi bilo treba člane senata ali zapisnikarja izločiti
(1. do 5. točka 39. člena).
299. člen
(1) Predsednik senata
vodi glavno obravnavo, daje besedo strankam, oškodovancu, zakonskim
zastopnikom, pooblaščencem, zagovorniku, izvedencu in članom senata ter
postavlja vprašanja obtožencu, pričam in izvedencem.
(2) Dolžnost predsednika
senata je skrbeti za to, da se zadeva vsestransko razčisti, da se dožene
resnica in odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo
razjasnitvi stvari.
(3) Predsednik senata
odloča o predlogih strank, če o njih ne odloča senat.
(4) O predlogu, glede
katerega ni soglasja med strankami, in o soglasnih predlogih strank, s katerimi
se ne strinja predsednik, odloča senat. Senat odloča tudi o ugovorih zoper
ukrepe predsednika senata, ki se nanašajo na vodstvo glavne obravnave.
(5) Sklepi senata se
vselej razglasijo in s kratko obrazložitvijo vpišejo v zapisnik o glavni
obravnavi.
300. člen
Glavna obravnava poteka v
tistem redu, ki je določen v tem zakonu, vendar pa sme senat spremeniti
določeni red obravnavanja zaradi posebnih okoliščin, zlasti če je veliko
obtožencev, veliko kaznivih dejanj ali če je dokazno gradivo obsežno.
301. člen
(1) Dolžnost predsednika
senata je skrbeti za red v sodni dvorani in za dostojanstvo sodišča. V ta namen
lahko takoj po začetku zasedanja opozori tiste, ki so navzoči na glavni
obravnavi, naj se dostojno obnašajo in naj ne ovirajo dela sodišča. Predsednik
senata lahko odredi osebno preiskavo tistih, ki so navzoči na glavni obravnavi.
(2) Senat sme odrediti,
da se odstranijo z zasedanja vsi, ki so kot poslušalci navzoči na glavni
obravnavi, če se z ukrepi, ki jih določa ta zakon za vzdrževanje reda, ne more
zagotoviti neoviran potek glavne obravnave.
(3) V sodni dvorani niso
dovoljena slikovna snemanja. Izjemoma pa sme predsednik vrhovnega sodišča
dovoliti tako snemanje na posamezni glavni obravnavi. Če je bilo dovoljeno
snemanje, sme senat na glavni obravnavi iz opravičenih razlogov odločiti, da se
posamezni deli glavne obravnave ne snemajo.
302. člen
(1) Če obtoženec,
zagovornik, oškodovanec, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča, izvedenec,
tolmač ali kdo drug, ki je navzoč na glavni obravnavi, moti red ali se ne
pokori ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda, ga predsednik senata
opomni. Če opomin ne zaleže, sme senat odrediti, naj se obtoženec odstrani iz
sodne dvorane; druge pa sme ne le odstraniti, marveč tudi kaznovati z denarno
kaznijo, določeno v prvem odstavku 78. člena tega zakona.
(2) Po odločbi senata sme
biti obtoženec odstranjen iz sodne dvorane za določen čas; če je bil na glavni
obravnavi že zaslišan, pa tudi za ves čas, dokler traja dokazni postopek. Pred
koncem dokaznega postopka pokliče predsednik senata obtoženca in mu sporoči
potek glavne obravnave. Če obtoženec še naprej moti red ali žali dostojanstvo
sodišča, ga smesenat znova odstraniti z zasedanja. V takem primeru se glavna
obravnava dokonča brez njegove navzočnosti, sodbo pa mu naznani predsednik ali
sodnik, ki je član senata, v navzočnosti zapisnikarja.
(3) Zagovorniku ali
pooblaščencu, ki kljub kazni še naprej moti red, sme senat odreči nadaljnjo
obrambo oziroma zastopanje na glavi obravnavi; v tem primeru se od stranke
zahteva, naj si vzame drugega zagovornika oziroma pooblaščenca. Če ni možnosti,
da bi si obtoženec takoj vzel drugega zagovornika oziroma, da bi ga brez škode
za obrambo postavilo sodišče, se glavna obravnava prekine ali preloži. Če si
zasebni tožilec ali oškodovanec kot tožilec ne vzame takoj drugega
pooblaščenca, sme senat odločiti, da bo opravil glavno obravnavo brez
navzočnosti pooblaščenca, če po pretehtanju vseh okoliščin spozna,
da nenavzočnost pooblaščenca ni v škodo zastopanega. Sklep o tem se z
obrazložitvijo vpiše v zapisnik o glavni obravnavi. Zoper ta sklep ni dovoljena
posebna pritožba.
(4) Če sodišče odstrani
iz sodne dvorane oškodovanca kot tožilca ali zasebnega tožilca, ki nimata
pooblaščenca ali če odstrani njunega zakonitega zastopnika, ki nima pooblaščenca,
se glavna obravnava prekine oziroma preloži, dokler si ne vzamejo pooblaščenca.
(5) Če moti red državni
tožilec, obvesti predsednik senata o tem pristojnega državnega tožilca, lahko
pa tudi prekine glavno obravnavo in zahteva od pristojnega državnega tožilca,
naj določi koga drugega za zastopanje obtožnice.
(6) Če sodišče kaznuje
odvetnika oziroma odvetniškega kandidata, ki moti red, sporoči to odvetniški
zbornici.
303. člen
(1) Zoper sklep o kazni
je dovoljena pritožba, vendar lahko senat ta sklep prekliče.
(2) Zoper druge odločbe,
ki se nanašajo na vzdrževanje reda in vodstvo glavne obravnave, ni pritožbe.
304. člen
(1) Če obtoženec stori na
glavni obravnavi kaznivo dejanje, se je treba ravnati po 345. členu tega
zakona.
(2) Če stori kdo drug med
glavno obravnavo na zasedanju kaznivo dejanje, sme senat prekiniti glavno
obravnavo in na ustno obtožbo tožilca takoj soditi o storjenem kaznivem
dejanju; sme pa soditi o tem dejanju tudi potem, ko konča začeto glavno
obravnavo.
(3) Če so podani razlog
za sum, da je priča ali izvedenec na glavi obravnavi po krivem izpovedal, se za
tako kaznivo dejanje ne more soditi takoj. V takem primeru sme predsednik
senata odrediti, naj se o izpovedbi priče oziroma izvedenca napravi poseben
zapisnik in ta pošlje državnemu tožilcu. Ta zapisnik podpiše zaslišana priča
oziroma izvedenec.
(4) Če ni mogoče takoj
soditi storilca kaznivega dejanja, zaradi katerega se ta preganja po uradni
dolžnosti, se obvesti o tem pristojni državni tožilec zaradi nadaljnjega
postopka.
3. Pogoji za glavno obravnavo
305. člen
Predsednik senata začne
zasedanje in naznani predmet glavne obravnave in sestavo senata. Nato ugotovi,
ali so prišli vsi, ki so bili povabljeni; če niso, se prepriča, ali so jim bila
vabila vročena in ali so svoj izostanek opravičili.
306. člen
(1) Če na glavno
obravnavo, ki je bila razpisana na podlagi obtožnice državnega tožilca, ne
pride državni tožilec, se glavna obravnava preloži, predsednik senata pa o tem
obvesti višjega državnega tožilca.
(2) Če na glavno
obravnavo ne pride oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec, čeprav sta bila
v redu povabljena, in tudi ne njun pooblaščenec, ustavi senat postopek s
sklepom.
307. člen
(1) Če je bil obtoženec v
redu povabljen, pa ne pride na glavno obravnavo in tudi ne opraviči svojega
izostanka, odredi senat, da se privede s silo. Če ga ni mogoče privesti takoj,
senat preloži glavno obravnavo, in odredi, da se obtoženec s silo privede na
prihodnjo obravnavo. Če obtoženec opraviči svoj izostanek, preden ga privedejo,
prekliče predsednik senata odredbo o privedbi.
(2) Če se obtoženec, ki
je bil v redu povabljen, očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo, za
pripor pa ni nobenega od razlogov iz 201. člena tega zakona, sme senat odrediti
pripor, da zagotovi njegovo navzočnost na glavni obravnavi. Pritožba ne zadrži
izvršitve sklepa o priporu. Za pripor, ki je bil odrejen iz tega razloga, se
smiselno uporabljajo določbe členov 200 do 213 tega zakona. Če ni prej
odpravljen, traja pripor do objave sodbe, najdalj pa mesec dni.
(3) Če obtoženec ne pride
na glavno obravnavo, kljub temu da je bil v redu povabljen, sme senat odločiti,
da se glavna obravnava opravi tudi v njegovi nenavzočnosti, če njegova
navzočnost ni nujna, če je navzoč njegov zagovornik in če je bil pred tem že zaslišan.
(4) Sklep o tem, da bo
obtoženca sodil v nenavzočnosti izda senat po zaslišanju tožilca in
zagovornika. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.
308. člen
Če ne pride na glavno
obravnavo zagovornik, ki je bil v redu povabljen, pa ne obvesti sodišča, zakaj
je zadržan, brž ko za to izve, ali če brez dovoljenja zapusti obravnavo,
zahteva sodišče od obtoženca, naj si takoj vzame drugega zagovornika. Če
obtoženec tega ne stori, in ni možnosti, da bi brez škode za obrambo
zagovornika postavilo sodišče, se glavna obravnava preloži.
309. člen
(1) Če priča ali
izvedenec neopravičeno izostane, čeprav je bil v redu povabljen, sme senat
odrediti, da se takoj privede s silo.
(2) Glavna obravnava se
lahko začne tudi brez povabljene priče ali izvedenca; v takem primeru odloči
senat med glavno obravnavo, ali naj se zaradi nenavzočnosti priče ali izvedenca
glavna obravnava prekine ali preloži.
(3) Pričo ali izvedenca,
ki je bil v redu povabljen, pa svojega izostanka ni opravičil, sme senat
kaznovati z denarno kaznijo, določeno v prvem odstavku 78. člena tega zakona,
sme pa odrediti tudi prisilno privedbo na novo glavno obravnavo. V opravičenem
primeru sme senat preklicati svojo odločbo o kazni.
4. Preložitev in prekinitev glavne obravnave
310. člen
(1) Poleg primerov, ki so
posebej določeni v tem zakonu, se glavna obravnava preloži s sklepom senata, če
je treba preskrbeti nove dokaze ali če se med glavno obravnavo ugotovi, da je
obtoženec po storitvi kaznivega dejanja začasno duševno zbolel ali da je pri njem
nastala začasna duševna motnja, ali če so podane druge ovire, da se glavna
obravnava ne more uspešno izvesti do konca.
(2) V sklepu, s katerim
se preloži glavna obravnava, se določi, če je to mogoče, dan in ura, kdaj se bo
nadaljevala. Z istim sklepom sme senat odrediti tudi, naj se zberejo tisti
dokazi, ki bi se s časom utegnili izgubiti.
(3) Zoper sklep iz
prejšnjega odstavka ni pritožbe.
311. člen
(1) Glavna obravnava, ki
je bila preložena, se mora začeti znova, če se je spremenila sestava senata.
Vendar pa sme senat po zaslišanju strank odločiti, da se v takem primeru priče
in izvedenci ne zaslišijo znova in ne opravi nov ogled, temveč da se preberejo
izpovedbe prič in izvedencev, dane na prejšnji glavni obravnavi, oziroma da se
prebere zapisnik o ogledu.
(2) Če se glavna
obravnava, ki je bila preložena, opravlja pred istim senatom, se nadaljuje,
predsednik senata pa na kratko pove potek prejšnje glavne obravnave; vendar pa
sme senat v tem primeru odločiti, da se začne obravnava znova.
(3) Če je bila glavna
obravnava preložena za več kot mesec dni ali če se opravlja pred drugim
predsednikom senata, se mora začeti znova in se morajo vsi dokazi znova
izvesti.
312. člen
(1) Poleg primerov, ki so
posebej določeni v tem zakonu, sme predsednik senata prekiniti glavno obravnavo
za odmor ali zato, ker je delovni čas pretekel, ali pa zato, da se v kratkem
času preskrbijo določeni dokazi ali da se pripravi obtožba ali obramba.
(2) Prekinjena glavna
obravnava se vselej nadaljuje pred istim senatom.
(3) Če se glavna
obravnava ne more nadaljevati pred istim senatom ali če je bila prekinjena za
več kot osem dni, je treba ravnati po določbi prejšnjega člena.
313. člen
Če se pokaže med glavno
obravnavo pred senatom, sestavljenim iz enega sodnika in dveh sodnikov
porotnikov, da kažejo dejstva, na katera se opira obtožba, na kaznivo dejanje,
za katero je pristojen senat dveh sodnikov in treh sodnikov porotnikov, se
senat dopolni in glavna obravnava začne znova.
5. Zapisnik o glavni obravnavi
314. člen
(1) O glavni obravnavi se
mora pisati zapisnik, v katerega se vpisuje bistvena vsebina vsega poteka
glavne obravnave.
(2) Predsednik senata
lahko odredi, da se ves potek glavne obravnave ali posamezni njeni deli
stenografirajo. Stenografski zapisniki se v oseminštiridesetih urah prepišejo,
pregledajo in priložijo zapisniku.
(3) Za magnetofonsko
snemanje poteka glavne obravnave se smiselno uporabljajo določbe 84. člena tega
zakona. Magnetofonsko snemanje odredi oziroma dovoli predsednik senata.
(4) Predsednik senata
lahko na predlog stranke ali po uradni dolžnosti odredi, naj se v zapisnik
dobesedno vpišejo izjave, za katere misli, da so posebno pomembne.
(5) Če je treba, zlasti
pa, če se v zapisnik dobesedno vpiše kakšna izjava, sme predsednik senata
odrediti, naj se ta del zapisnika takoj prebere. Vselej se takoj prebere, če to
zahteva stranka, zagovornik ali tisti, čigar izjava se vpisuje v zapisnik.
315. člen
(1) Zapisnik mora biti
končan na koncu zasedanja. Podpišeta ga predsednik senata in zapisnikar.
(2) Stranke imajo pravico
pregledati končani zapisnik in njegove priloge, podati pripombe glede vsebine
in zahtevati njegov popravek.
(3) Popravke napačno vpisanih
imen, številk in drugih očitnih napak v pisanju sme odrediti predsednik senata
na predlog stranke ali zaslišanca ali po uradni dolžnosti. Druge popravke in
dopolnitve zapisnika sme odrediti samo senat.
(4) Pripombe in predloge
strank glede zapisnika ter popravke in dopolnitve zapisnika je treba zapisati v
nadaljevanju končanega zapisnika. V nadaljevanju zapisnika se zapišejo tudi
razlogi, zaradi katerih posamezni predlogi in pripombe niso bili sprejeti.
Predsednik senata in zapisnikar podpišeta tudi nadaljevanje zapisnika.
316. člen
(1) V uvodu zapisnika se
mora navesti sodišče, pred katerim se opravlja glavna obravnava, kraj in čas
zasedanja, ime in priimek predsednika senata, članov senata in zapisnikarja,
tožilca, obtoženca in zagovornika, oškodovanca in njegovega zakonitega
zastopnika ali pooblaščenca ter tolmača, kaznivo dejanje, ki je predmet
obravnavanja, in ali je glavna obravnava javna ali pa je javnost izključena.
(2)
Zapisnik mora zlasti vsebovati podatke o tem, katera obtožnica je bila na
glavni obravnavi prebrana in ali je tožilec obtožbo spremenil ali razširil, kaj
so predlagale stranke in kaj je odločil predsednik senata ali senat, kateri
dokazi so bili izvedeni, ali so bili prebrani kakšni zapisniki in druga
pisanja, ali so bili reproducirani zvočni ali drugi posnetki in kakšne pripombe
so glede prebranih zapisnikov, pisanj ali reproduciranih posnetkov podale
stranke. Če
je bila javnost na glavni obravnavi izključena, se mora navesti, da je
predsednik senata opozoril navzoče na posledice, če bi neupravičeno izdali, kar
so na tej
glavni obravnavi zvedeli kot tajnost.
(3) Izpovedbe obtoženca,
prič in izvedencev se vpišejo v zapisnik tako, da se poda njihova bistvena
vsebina. Te izpovedbe se vpišejo v zapisnik samo, če vsebujejo kakšno spremembo
ali dopolnitev njihovih prejšnjih izpovedb. Na zahtevo stranke odredi
predsednik senata, naj se deloma ali v celoti prebere zapisnik o prejšnji
izpovedbi.
(4) Na
zahtevo stranke se vpiše v zapisnik tudi vprašanje oziroma odgovor, ki ga senat
ni dovolil.
317. člen
(1) V zapisnik o glavni
obravnavi se vnese celoten izrek sodbe (tretji, četrti in peti odstavek 364.
člena) in navede, ali je bila sodba razglašena javno. Izrek sodbe v zapisniku o
glavni obravnavi je izvirnik.
(2) Če je bil izdan sklep
o priporu (361. člen), se mora tudi ta vnesti v zapisnik o glavni obravnavi.
6. Začetek glavne obravnave in zaslišanje obtoženca
318. člen
Ko predsednik senata
ugotovi, da so prišli na glavno obravnavo vsi, ki so bili povabljeni, ali ko senat
sklene, da bo opravil glavno obravnavo brez nekoga od povabljenih ali da bo o
teh vprašanjih odločil pozneje, pokliče predsednik senata obtoženca in zahteva
od njega osebne podatke (227. člen), da se prepriča o njegovi istovetnosti.
319. člen
(1) Po ugotovitvi
obtoženčeve istovetnosti napoti predsednik senata priče in izvedence na kraj,
ki je zanje določen in kjer naj počakajo, dokler jih ne pokličejo k
zasliševanju. Če je potrebno, lahko predsednik senata pridrži izvedence, da
spremljajo potek glavne obravnave.
(2) Če je oškodovanec
navzoč, pa še ni priglasil svojega premoženjskopravnega zahtevka, ga predsednik
senata pouči, da lahko poda predlog za uveljavitev tega zahtevka v kazenskem
postopku, in o pravicah iz 59. člena tega zakona.
(3) Če je treba
oškodovanca kot tožilca ali zasebnega tožilca zaslišati kot pričo, ju ni
dopustno odstraniti z zasedanja.
(4) Predsednik senata sme
odrediti, kar je potrebno, da prepreči dogovarjanje med pričami, izvedenci in
strankami.
320. člen
Predsednik senata opozori
obtoženca, naj pazljivo spremlja potek glavne obravnave, ter ga pouči, da sme
navajati dejstva in predlagati dokaze v svojo obrambo, da sme postavljati
vprašanja soobtožencem, pričam in izvedencem ter da sme podajati pripombe in pojasnila
glede njihovih izpovedb.
321. člen
(1) Glavna obravnava se
začne z branjem obtožnice ali zasebne tožbe.
(2) Obtožnico in zasebno
tožbo bere tožilec.
(3) Če je oškodovanec
navzoč, sme obrazložiti svoj premoženjskopravni zahtevek; če ni navzoč, pa
prebere njegov predlog predsednik senata.
(4) Predsednik senata
vpraša obtoženca, ali je razumel obtožbo. Če obtoženec ni razumel obtožbe,
predsednik senata pozove tožilca, da mu razloži vsebino obtožnice tako, da jo
najlažje razume. (5) Predsednik senata pouči obtoženca po tretjem odstavku 5.
člena tega zakona.
322. člen
(1) Obtoženec in
zagovornik imata pravico, da odgovorita na obtožbo in zavzemata svoje stališče
glede obtožbe in premoženjsko pravnega zahtevka oškodovanca.
(2) V odgovoru na obtožbo
se obtoženec lahko izjavi le o tem, ali dejanje in premoženjsko pravni zahtevek
priznava in ali ima ugovore pravne narave. Namesto obtoženca lahko poda odgovor
na obtožbo zagovornik, vendar ne o tem, ali obtoženec dejanje priznava.
323. člen
(1) Ko obramba zavzame
svoje stališče do obtožbe, predsednik senata vpraša obtoženca, ali se želi
zagovarjati.
(2) Če obtoženec izjavi,
da se želi zagovarjati, se ga zasliši.
(3) Pri zasliševanju
obtoženca na glavni obravnavi se smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za
zasliševanje obdolženca med preiskavo.
(4) Pri zaslišanju
obtoženca ne smejo biti navzoči soobtoženci, ki še niso bili zaslišani.
324. člen
(1) Zaslišanje obtoženca
se začne s pozivom predsednika senata obtožencu, da naj poda svoj zagovor.
(2) Ko obtoženec konča
svojo izpovedbo, se mu lahko postavijo vprašanja. Predsednik senata pozove
najprej tožilca, nato pa zagovornika, da postavljata obtožencu vprašanja.
Oškodovanec, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, soobtoženec in izvedenec smejo
obtožencu postavljati neposredna vprašanja le z dovoljenjem predsednika senata.
(3) Predsednik senata
prepove vprašanje ali odgovor na že postavljeno vprašanje, če ni dovoljeno
(228. člen) ali če ni v zvezi z zadevo. Če predsednik senata prepove kakšno
vprašanje ali odgovor, smejo stranke zahtevati, naj o tem odloči senat.
(4) Ko predsednik senata
ugotovi, da tožilec, zagovornik in druge osebe iz drugega odstavka tega člena
nimajo več vprašanj, lahko sam postavlja obtožencu vprašanja, če misli, da so v
obtoženčevi izpovedbi ali v odgovorih na vprašanja vrzeli, nejasnosti ali
nasprotja. Nato smejo obtožencu neposredno postavljati vprašanja še člani
senata.
(5) Po končanem
zaslišanju mora predsednik senata obtoženca vprašati, če želi še kaj povedati v
svoj zagovor. Če obtoženec še kaj pove v svoj zagovor, se mu lahko znova
postavljajo vprašanja.
325. člen
(1) Če obtoženec na
glavni obravnavi izjavi, da se ne želi zagovarjati ali če noče odgovarjati na
posamezna vprašanja, prebere predsednik senata njegovo prejšnjo izpovedbo ali
del te izpovedbe.
(2) Če obtoženec na
glavni obravnavi pri zaslišanju spremeni svojo prejšnjo izpovedbo, ga tožilec,
zagovornik ali predsednik senata lahko opozorijo na spremembo in vprašajo,
zakaj sedaj izpoveduje drugače; po potrebi pa predsednik senata prebere njegovo
prejšnjo izpovedbo ali del izpovedbe.
326. člen
(1) Ko je končano
zasliševanje prvega obtoženca, se nadaljuje po vrsti zasliševanje morebitnih
drugih obtožencev. Po vsakem zasliševanju seznani predsednik senata zaslišanca
z izpovedbami prej zaslišanih soobtožencev in ga vpraša, ali ima kaj
pripomniti, prej zaslišanega obtoženca pa vpraša, ali ima kaj pripomniti k
izpovedbi pozneje zaslišanega obtoženca. Vsak obtoženec ima pravico postavljati
vprašanja drugim zaslišanim soobtožencem.
(2) Če se izpovedbe
posameznih soobtožencev o isti okoliščini med seboj razlikujejo, sme predsednik
senata soobtožence soočiti.
327. člen
Senat sme izjemoma
skleniti, da se obtoženec začasno odstrani iz sodne dvorane, če soobtoženec ali
priča v njegovi navzočnosti noče izpovedovati ali če okoliščine kažejo, da v
njegovi navzočnosti ne bo govoril resnice. Po vrnitvi obtoženca na zasedanje se
mu prebere izpovedba soobtoženca oziroma priče. Obtoženec ima pravico
postavljati soobtožencu oziroma priči vprašanja, predsednik senata pa ga
vpraša, ali ima kaj pripomniti k njuni izpovedbi. Po potrebi se lahko opravi
soočenje.
328. člen
Obtoženec se sme med
glavno obravnavo dogovarjati s svojim zagovornikom, vendar pa se o tem, kako
naj odgovori na postavljeno vprašanje, ne sme posvetovati ne s svojim
zagovornikom ne s kom drugim.
7. Dokazni postopek
329. člen
(1) Ko je obtoženec zaslišan,
se postopek nadaljuje s sprejemanjem dokazov.
(2) Dokazovanje obsega
vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo.
(3) Dokazi se sprejemajo
v tistem redu, ki ga določi predsednik senata. Praviloma se najprej izvedejo dokazi,
ki jih predlaga tožilec, nato tisti, ki jih predlaga obramba, na koncu pa še
dokazi, katerih izvedbo odredi po uradni dolžnosti senat. Če naj bo
oškodovanec, ki je navzoč, zaslišan kot priča, se njegovo zasliševanje opravi
takoj za zaslišanjem obtoženca.
(4) Stranke in
oškodovanec smejo do konca glavne obravnave predlagati, naj se raziščejo nova
dejstva in preskrbijo novi dokazi, smejo pa tudi ponoviti tiste predloge, ki
jih je predsednik senata ali senat prej zavrnil.
(5) Senat sme odločiti,
da se izvedejo tudi dokazi, ki niso bili predlagani ali jih je predlagatelj
umaknil.
330. člen
Priznanje obtoženca na
glavni obravnavi, pa naj je še tako popolno, ne odveže sodišča dolžnosti, da
izvede tudi druge dokaze.
331. člen
(1) Pri zasliševanju prič
in izvedencev na glavni obravnavi se smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo
za njihovo zasliševanje med preiskavo, kolikor ni v tem poglavju drugače
določeno.
(2) Priča, ki še ni bila
zaslišana, praviloma ne sme biti navzoča pri sprejemanju dokazov; izvedenec, ki
še ni dal svojega izvida in mnenja, pa ne sme biti navzoč pri glavni obravnavi,
ko daje drug izvedenec svojo izpovedbo o isti zadevi.
(3) Če se zaslišuje kot
priča oseba, ki še ni stara štirinajst let, lahko senat sklene, naj bo med njenim
zasliševanjem izključena javnost.
(4) Če je mladoletna
oseba navzoča na glavni obravnavi kot priča ali oškodovanec, jo je treba
odstraniti iz sodne dvorane, brž ko njena navzočnost ni več potrebna.
332. člen
Pred zaslišanjem opomni
predsednik senata pričo, da mora povedati sodišču vse, kar ji je o zadevi
znano, in jo opozori, da pomeni krivo pričanje kaznivo dejanje.
333. člen
(1) Pred zaslišanjem
opomni predsednik senata izvedenca, da mora dati izvid in mnenje po najboljši
vednosti, in ga opozori, da pomeni kriv izvid in mnenje kaznivo dejanje.
(2) Senat sme odločiti,
naj izvedenec pred zaslišanjem priseže.
(3) Izvedenec priseže
ustno.
(4) Besedilo prisege se
glasi: "Prisegam pri svoji časti, da bom svoje izvedensko delo opravil po
svoji najboljši vesti in vednosti in da bom podal svoj izvid in mnenje natančno
in popolno.".
(5) Stalni zapriseženi
izvedenec se namesto nove prisege opomni na že dano prisego.
(6) Izvedenec poda na
glavni obravnavi svoj izvid in mnenje ustno. Če je pred glavno obravnavo
pripravil svoj izvid in mnenje pisno, se mu lahko dovoli, da ga prebere. V tem
primeru se njegov pisni sestavek priloži zapisniku.
(7) Če je opravil
izvedensko delo strokovni zavod oziroma državni organ, lahko sodišče odloči, da
ne bo vabilo strokovnjakov, katerim je zavod oziroma organ zaupal izvedensko
delo, če glede na naravo opravljenega izvedenskega dela ni pričakovati
popolnejšega pojasnila pisnega izvida in mnenja. V takem primeru sme senat na glavni
obravnavi odločiti, da bosta izvid in mnenje strokovnega zavoda oziroma
državnega organa samo prebrana. Če pa spozna, da je to potrebno glede na druge
izvedene dokaze in pripombe strank (342. člen), lahko pozneje odloči, da bodo
strokovnjaki, katerim je bilo zaupano izvedensko delo, neposredno zaslišani.
334. člen
(1) Ko priča konča svojo
izpovedbo oziroma, ko izvedenec poda svoj izvid in mnenje, se jima lahko
postavljajo vprašanja. Vprašanja postavlja najprej stranka, ki je predlagala
izvedbo dokaza, nato nasprotna stranka ter osebe iz drugega odstavka 324. člena
tega zakona, na koncu pa še predsednik senata in člani senata. Če je bila
izvedba dokaza odrejena po uradni dolžnosti, postavlja vprašanja najprej
predsednik senata in člani senata, nato tožilec, obramba in na koncu osebe iz
drugega odstavka 324. člena tega zakona. Oškodovanec, zakoniti zastopnik,
pooblaščenec in izvedenec smejo naravnost postavljati vprašanja pričam in
izvedencem le z dovoljenjem predsednika senata.
(2) Predsednik prepove
vprašanje ali odgovor na že postavljeno vprašanje, če to ni dovoljeno (228.
člen) ali če ni v zvezi z zadevo. Če predsednik senata prepove določeno
vprašanje ali odgovor, smejo stranke zahtevati, naj o tem odloči senat.
335. člen
Če je priča ali izvedenec
pri prejšnjem zaslišanju povedal dejstva, ki se jih več ne spominja, ali če
spremeni svojo izpovedbo, ga predsednik senata ali stranke opozorijo na
prejšnjo izpovedbo in vprašajo, zakaj sedaj izpoveduje drugače; po potrebi pa
predsednik senata prebere njegovo prejšnjo izpovedbo ali njen del.
336. člen
(1) Zaslišane priče in
izvedenci ostanejo v sodni dvorani, razen če jih predsednik senata po
zaslišanju strank odpusti ali če odredi, naj se začasno odstranijo iz dvorane.
(2) Predsednik sme po predlogu
strank ali po uradni dolžnosti odrediti, da se zaslišane priče in izvedenci
odstranijo iz sodne dvorane, pozneje pa znova pokličejo in še enkrat zaslišijo
v navzočnosti ali v nenavzočnosti drugih prič in izvedencev.
337. člen
(1) Če se na glavni obravnavi
zve, da priče ali izvedenec ne more priti ali zelo težko pride k sodišču, sme
senat, če je po njegovem mnenju izpovedba pomembna, odrediti, naj ga zunaj
glavne obravnave zasliši predsednik senata ali sodnik, ki je član senata, ali
naj ga zasliši preiskovalni sodnik sodišča, na katerega območju priča oziroma
izvedenec živi.
(2) Če je treba opraviti
ogled ali rekonstrukcijo zunaj glavne obravnave, ju opravi predsednik senata
ali sodnik, ki je član senata.
(3) Strankam in
oškodovancu se vselej sporoči, kdaj in kje bo zaslišana priča oziroma kdaj in
kje bo ogled ali rekonstrukcija dogodka, in se poučijo, da smejo biti pri teh
dejanjih navzoči. Če je obtoženec v priporu, odloči senat, ali je potrebna
njegova navzočnost pri teh dejanjih. Če so stranke in oškodovanec navzoči pri
teh dejanjih, imajo pravice iz sedmega odstavka 178. člena tega zakona.
338. člen
Senat sme med glavno
obravnavo po zaslišanju strank odločiti, da bo zahteval od preiskovalnega
sodnika določena dejanja za razjasnitev posameznih dejstev, če bi bilo zvezano
s precejšnjim zavlačevanjem postopka ali s precejšnjimi drugimi težavami, ko bi
se to moralo opraviti na glavni obravnavi. Kadar preiskovalni sodnik ravna po
taki zahtevi senata, se uporabljajo določbe, ki se nanašajo na preiskovalna
dejanja.
339. člen
(1)
Zapisniki o ogledu zunaj glavne obravnave, o hišni ali osebni preiskavi,
prepoznavi oseb, predmetov ali kraja storitve in o zasegu stvari ter listine,
knjige, spisi in druga pisanja, ki se uporabijo kot dokaz, se preberejo na
glavni obravnavi, da se ugotovi njihova vsebina, po presoji senata pa se sme
njihova vsebina na kratko povedati, sme pa se tudi reproducirati zvočni ali
slikovni posnetek opravljanja tega preiskovalnega dejanja. Pisanja, ki pomenijo dokaz, se
po možnosti predložijo v izvirniku.
(2) Predmeti, ki utegnejo
pripomoči k razjasnitvi stvari, se lahko med glavno obravnavo pokažejo
obtožencu, po potrebi pa tudi pričam in izvedencem.
340. člen
(1)
Poleg primerov, ki so posebej določeni v tem zakonu, se smejo zapisniki o
izpovedbah prič, soobtožencev ali že obsojenih udeležencev pri kaznivem dejanju
ter zapisniki ali drugi zapisi o izvidu in mnenju izvedencev prebrati po
odločbi senata samo v tehle primerih:
1) če so zaslišane osebe
umrle, duševno zbolele ali jih ni mogoče najti ali če zaradi starosti, bolezni
ali iz drugih tehtnih vzrokov ne morejo priti ali zelo težko pridejo k sodišču;
2) če priče ali izvedenci
brez zakonskega razloga nočejo izpovedati na glavni obravnavi.
(2) Senat sme s soglasjem
strank odločiti, naj se zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče ali izvedenca
oziroma njegov pisni izvid in mnenje prebereta tudi, če priča oziroma izvedenec
nista navzoča, ne glede na to, ali sta bila povabljena na glavno obravnavo ali
ne.
(3) Zapisniki o prejšnjem
zaslišanju oseb, ki so oproščene dolžnosti pričevanja (236. člen), se ne smejo
prebrati, če te osebe sploh niso bile povabljene na glavno obravnavo ali če so
na glavni obravnavi izjavile, da nočejo pričati. Ko je končan dokazni postopek,
odloči senat, da se ti zapisniki izločijo iz spisov in shranijo posebej (83.
člen). Tako ravna senat tudi glede drugih zapisnikov in obvestil iz 83. člena
tega zakona, če ni bilo že prej odločeno, naj se izločijo iz spisov. Zoper
sklep o izločitvi zapisnikov in obvestil je dovoljena posebna pritožba. Po
pravnomočnosti sklepa se izločeni zapisniki in obvestila zaprejo v poseben
ovitek in izročijo preiskovalnemu sodniku, da jih shrani ločeno od drugih
spisov, ter jih ni dovoljeno pregledovati in ne uporabljati v postopku.
Zapisniki in obvestila se morajo izločiti, preden se spisi v zvezi s pritožbo
zoper sodbo odpošljejo višjemu sodišču.
(4) Razlogi, zakaj se
bere zapisnik, se navedejo v zapisniku o glavni obravnavi; pri branju pa se
sporoči, ali je bil izvedenec zaprisežen ali ne.
341. člen
V primerih iz 325., 335. in iz 340. člena tega zakona kot tudi v drugih
primerih, če je to potrebno, sme senat odločiti, da bo na glavni obravnavi
poleg branja zapisnika reproduciral tudi zvočni ali slikovni posnetek (84. člen).
342. člen
Po končanem zaslišanju
vsake priče ali izvedenca in po branju vsakega zapisnika ali drugega pisanja
vpraša predsednik senata stranke in oškodovanca, ali imajo kaj pripomniti.
343. člen
(1) Po končanem dokaznem
postopku vpraša predsednik senata stranke in oškodovanca, ali imajo kakšne
predloge za dopolnitev dokaznega postopka.
(2) Če nihče ne predlaga
dopolnitve dokaznega postopka ali če se tak predlog zavrne, sodišče pa spozna,
da je stanje stvari razjasnjeno, naznani predsednik, da je dokazni postopek
končan.
8. Sprememba in razširitev obtožbe
344. člen
(1) Če tožilec med glavno
obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v
obtožnici navedeno dejansko stanje, sme na glavni obravnavi ustno spremeniti
obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi
novo obtožnico.
(2) Za pripravo obrambe
sme sodišče v takem primeru prekiniti glavno obravnavo.
(3) Če senat dovoli
prekinitev glavne obravnave zaradi priprave nove obtožnice, določi rok, v
katerem mora tožilec vložiti obtožnico. Izvod nove obtožnice se vroči
obtožencu; zoper to obtožnico ni ugovora. Če tožilec v danem roku ne vloži
obtožnice, nadaljuje senat glavno obravnavo na podlagi prejšnje.
345. člen
(1) Če obtoženec med
glavno obravnavo v zasedanju stori kaznivo dejanje ali če se med glavno
obravnavo odkrije kakšno njegovo prejšnje kaznivo dejanje, razširi senat po
obtožbi upravičenega tožilca, ki jo sme ta podati tudi ustno, glavno obravnavo
praviloma tudi na to dejanje. Zoper to obtožbo ni ugovora.
(2) Za pripravo obrambe
sme sodišče v takem primeru prekiniti glavno obravnavo, sme pa po zaslišanju
strank odločiti, da se obtoženec za dejanje iz prejšnjega odstavka sodi
posebej.
9. Beseda strank
346. člen
Po končanem dokaznem
postopku da predsednik senata besedo strankam, oškodovancu in zagovorniku.
Najprej govori tožilec, za njim oškodovanec in zagovornik, nato pa obtoženec.
347. člen
Tožilec poda v svoji
besedi presojo dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi, nato pa
razloži svoje sklepe o dejstvih, ki so pomembna za odločbo, ter poda in
obrazloži svoj predlog o obtoženčevi kazenski odgovornosti, o določbah
kazenskega zakona, ki naj se uporabijo, ter o olajševalnih in obteževalnih
okoliščinah, ki bi jih bilo treba upoštevati pri odmeri kazni. Tožilec ne sme
podati določenega predloga o višini kazni, pač pa sme predlagati, naj se izreče
sodni opomin ali pogojna obsodba.
348. člen
Oškodovanec ali njegov
pooblaščenec sme v svoji besedi obrazložiti premoženjskopravni zahtevek in
opozoriti na dokaze o kazenski odgovornosti obtoženca.
349. člen
(1) Zagovornik ali
obtoženec sam razloži v svoji besedi zagovor; pri tem sme odgovoriti na navedbe
tožilca in oškodovanca.
(2) Za zagovornikom ima
obtoženec pravico govoriti tudi sam, da izjavi, ali se strinja z njegovim
zagovorom, in da ga dopolni.
(3) Tožilec in
oškodovanec imata pravico odgovoriti na zagovor, zagovornik oziroma obtoženec
pa pravico odgovoriti njima.
(4) Zadnjo besedo ima
vselej obtoženec.
350. člen
(1) Beseda strank se ne
sme omejiti na določen čas.
(2) Predsednik senata sme
po poprejšnjem opominu ustaviti tistega, ki v svoji besedi žali javni red in
moralo ali žali drugega ali se spušča v ponavljanja ali izvajanja, ki očitno
niso v nobeni zvezi z zadevo. V zapisniku o glavni obravnavi se mora navesti,
da ga je predsednik ustavil in zakaj ga je ustavil.
(3) Kadar zastopa obtožbo
več oseb ali obrambo več zagovornikov, se ti ne smejo ponavljati. Zastopniki
obtožbe oziroma obrambe se morajo sporazumeti o vprašanjih, o katerih bodo
govorili.
(4) Po vseh končanih
govorih mora predsednik senata vprašati, ali želi še kdo kaj povedati.
351. člen
(1) Če senat po končanih
izvajanjih strank ne spozna, da bi bilo treba izvesti še kakšne dokaze, naznani
predsednik senata, da je glavna obravnava končana.
(2) Nato se senat umakne
k posvetovanju in glasovanju, da izreče odločbo.
352. člen
(1) Senat s sklepom zavrže
obtožnico:
1) če je tekel postopek brez zahteve upravičenega tožilca;
2) če ni potrebnega
predloga oškodovanca ali dovoljenja pristojnega državnega organa, ali če je
pristojni državni organ umaknil dovoljenje;
3) če so podane druge
okoliščine ki začasno preprečujejo pregon.
(2) Sklep o zavrženju
obtožnice lahko izda senat tudi po preloženi glavni obravnavi.
XXII. p o g l a v j e
SODBA
1. Izrekanje sodbe
353. člen
(1) Če sodišče med
posvetovanjem ne spozna, da bi bilo treba za dopolnitev postopka ali za
razjasnitev posameznih vprašanj na novo začeti glavno obravnavo, izreče sodbo.
(2) Sodba se izreče in
razglasi v imenu ljudstva.
354. člen
(1) Sodba se sme nanašati
samo na osebo, ki je obtožena, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe,
obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni
obtožnici.
(2) Sodišče ni vezano na
predloge tožilca glede pravne presoje dejanja.
355. člen
(1) Sodišče opre sodbo
samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi.
(2) Sodišče mora vestno
pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take
presoje storiti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne.
2. Vrste sodb
356. člen
(1) S sodbo se obtožba
zavrne ali se obtoženec oprosti obtožbe ali pa spozna za krivega.
(2) Če obsega obtožba več
kaznivih dejanj, se v sodbi izreče, ali se obtožba zavrne in glede katerih
dejanj; ali se obtoženec oprosti obtožbe in glede katerih dejanj; ali se spozna
za krivega in za katera dejanja.
357. člen
Sodbo,
s katero zavrne obtožbo, izreče sodišče:
1) če je tožilec v času
od začetka do konca glavne obravnave umaknil obtožbo;
2) če je oškodovanec
umaknil predlog;
3) če je bil obtoženec za
isto dejanje že pravnomočno obsojen, oproščen obtožbe ali je bil postopek zoper
njega s sklepom pravnomočno ustavljen;
4) če je bil obtožencu
odpuščen pregon z amnestijo ali pomilostitvijo ali če kazenski pregon ni več
dopusten zaradi zastaranja ali če so podane druge okoliščine, ki izključujejo
kazenski pregon.
358. člen
Sodbo, s katero oprosti
obtoženca obtožbe, izreče sodišče:
1) če dejanje, za katero je obtožen, po zakonu ni kaznivo
dejanje;
2) če so podane
okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost;
3) če ni dokazano, da je
obtoženec storil dejanje, katerega je obtožen.
359. člen
(1) V sodbi, s katero
spozna obtoženca za krivega, izreče sodišče:
1) katerega dejanja ga spozna za krivega. Pri
tem navede dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tiste, od
katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona;
2) zakonsko označbo kaznivega dejanja in katere določbe kazenskega
zakona je uporabilo;
3) na kakšno kazen se obtoženec obsodi ali se mu po določbah kazenskega
zakona odpusti kazen;
4) odločbo o pogojni obsodbi;
5) odločbo o varnostnih ukrepih in o odvzemu premoženjske koristi;
6) odločbo o vštetju pripora ali že prestane kazni;
7) odločbo o stroških kazenskega postopka, o premoženjskopravnem
zahtevku in o tem, ali naj se pravnomočna sodba objavi v tisku oziroma
po radiu ali televiziji.
(2) Če je obtoženec
obsojen na denarno kazen, se v sodbi navede rok, v katerem mora denarno kazen
plačati, in način, kako se izvrši denarna kazen, če se tudi prisilno ne more
izterjati.
(3) Če je obtoženec
obsojen na kazen zapora do treh oziroma do petih let, lahko sodišče v sodbi
odredi v katerem zavodu bo obtoženec prestajal kazen (tretji odstavek 107.
člena kazenskega zakonika Republike Slovenije).
3. Razglasitev sodbe
360. člen
(1) Ko sodišče izreče
sodbo, jo predsednik senata takoj razglasi. Če sodišče po končani glavni
obravnavi ne more izreči sodbe še isti dan, odloži razglasitev sodbe največ za
tri dni in določi, kdaj in kje bo razglašena.
(2) Predsednik senata
prebere javno v navzočnosti strank, njihovih zakonskih zastopnikov,
pooblaščencev in zagovornika izrek sodbe in pove na kratko njene razloge.
(3) Sodba se razglasi
tudi tedaj, če stranka, zakoniti zastopnik, pooblaščenec ali zagovornik ni
navzoč. Senat sme odrediti, da predsednik senata obtožencu, ki
ni navzoč, sodbo ustno naznani ali da se mu sodba samo vroči.
(4) Če je bila javnost
glavne obravnave izključena, se izrek sodbe vselej prebere na javnem zasedanju.
Senat odloči, ali naj se in koliko izključi javnost pri razglasitvi razlogov
sodbe.
(5) Vsi navzoči poslušajo
branje izreka sodbe stoje.
361. člen
(1) Kadar izreče sodbo, s
katero obsodi obtoženca na pet ali več let zapora, sme senat odrediti pripor,
če obtoženec ni že priprt.
(2) Če pa izreče senat
obsodbo na krajšo kazen zapora, odredi pripor, če je podan kakšen razlog iz 1.
ali 3. točke drugega odstavka 201. člena tega zakona; pripor pa odpravi, če je
obtoženec že v priporu, pa niso več podani razlogi, zaradi katerih je bil
odrejen.
(3) Pripor senat vselej
odpravi in odredi izpustitev obtoženca, če je ta oproščen obtožbe ali spoznan
za krivega, pa mu je odpuščena kazen, če je obsojen samo na denarno kazen ali
mu je izrečen sodni opomin ali pogojna obsodba, če je zaradi vštetja pripora
kazen že prestal ali če je obtožba zavrnjena ali obtožnica zavržena, razen če
je zavržena zaradi nepristojnosti sodišča.
(4) Za odreditev ali
odpravo pripora po razglasitvi sodbe do njene pravnomočnosti velja drugi
odstavek tega člena. O tem odloči senat sodišča prve stopnje (šesti odstavek
25. člena).
(5) Preden izda sklep, s
katerim odredi ali odpravi pripor v primerih iz drugega in četrtega odstavka
tega člena, zasliši senat državnega tožilca, če teče postopek na njegovo
zahtevo.
(6) Če je obtoženec že v
priporu in senat spozna, da so še podani razlogi, zaradi katerih je bil pripor
odrejen, ali da so podani razlogi iz prvega ali drugega odstavka tega člena, ga
s posebnim sklepom podaljša. Poseben sklep izda senat tudi, kadar je treba
odrediti ali odpraviti pripor. Pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove
izvršitve.
(7) Pripor, ki je bil
odrejen ali podaljšan po določbah prejšnjih odstavkov, sme trajati do
pravnomočnosti sodbe, vendar najdalj do izteka časa kazni, izrečene v sodbi
sodišča prve stopnje.
(8) Kadar izreče sodišče
kazen zapora, se sme obtoženec, ki je v priporu, oddati na podlagi sklepa
predsednika senata, še pred pravnomočnostjo sodbe v zavod za prestajanje kazni,
če to sam zahteva.
362. člen
(1) Po razglasitvi sodbe
pouči predsednik senata stranke o pravici do pritožbe.
(2) Če je obtožencu
izrečena pogojna obsodba, ga predsednik opozori na pomen pogojne obsodbe in na
pogoje, ki se jih mora držati.
(3) Predsednik senata
opozori stranke, da morajo do pravnomočnega konca postopka vsako spremembo
naslova sporočiti sodišču.
4. Pisna izdelava in vročitev sodbe
363. člen
(1) Razglašena sodba mora
biti pisno izdelana v osmih dneh po razglasitvi, v zapletenih primerih pa izjemoma
v petnajstih dneh. Če sodba ni izdelana v tem roku, mora predsednik senata
obvestiti predsednika sodišča, zakaj to ni bilo storjeno. Predsednik sodišča
ukrene, kar je potrebno, da se sodba čimprej izdela.
(2) Sodbo podpišeta
predsednik senata in zapisnikar.
(3) Overjen prepis sodbe
se vroči tožilcu, obtožencu in zagovorniku pa v skladu s 120. členom tega
zakona. Če je obtoženec v priporu, morajo biti overjeni prepisi sodbe odposlani
v rokih iz prvega odstavka tega člena.
(4) Obtožencu, zasebnemu
tožilcu in oškodovancu kot tožilcu se vroči sodba s poukom o pravici do
pritožbe.
(5) Overjen prepis sodbe
s poukom o pravici do pritožbe vroči sodišče oškodovancu, če ima pravico do
pritožbe, osebi, kateri je s to sodbo vzet predmet (drugi odstavek 69. člena
kazenskega zakonika Republike Slovenije), ter pravni osebi, kateri je izrečen
odvzem premoženjske koristi. Oškodovancu, ki nima pravice do pritožbe, vroči
prepis sodbe v primerih iz drugega odstavka 61. člena tega zakona s poukom, da
ima pravico zahtevati vrnitev v prejšnje stanje. Pravnomočna sodba se vroči
oškodovancu, če to zahteva.
(6) Če je sodišče po
določbah o odmeri enotne kazni za kazniva dejanja v steku izreklo kazen in pri
tem upoštevalo tudi sodbe, ki so jih izdala druga sodišča, pošlje overjen
prepis pravnomočne sodbe tem sodiščem.
364. člen
(1) Pisno izdelana sodba
se mora popolnoma ujemati s sodbo, ki je bila razglašena. Sodba mora imeti
uvod, izrek in obrazložitev.
(2)
Uvod sodbe obsega: navedbo, da se sodba izreka v imenu ljudstva, naslov
sodišča, ime in priimek predsednika in članov senata ter zapisnikarja, ime in
priimek obtoženca, kaznivo dejanje, za katero je bil obtožen, ali je bil navzoč
na glavni obravnavi, dan glavne obravnave, ali je bila glavna obravnava javna,
ime in priimek tožilca, zagovornika, zakonitega zastopnika in pooblaščenca, ki
so bili navzoči na glavni obravnavi, in dan razglasitve izrečene sodbe.
(3) Izrek sodbe obsega
osebne podatke o obtožencu (prvi odstavek 227. člena) in odločbo, s katero se
obtoženec spozna za krivega dejanja, katerega je obtožen, s katero se oprosti
obtožbe za to dejanje ali s katero se obtožba zavrne.
(4) Če je obtoženec
spoznan za krivega, mora izrek sodbe obsegati vse potrebne podatke, ki so
navedeni v 359. členu tega zakona, če pa je oproščen obtožbe ali je obtožba
zavrnjena, mora izrek sodbe obsegati opis dejanja, katerega je bil obtožen, ter
odločbo o stroških kazenskega postopka in o premoženjskopravnem zahtevku, če je
bil podan.
(5) Če gre za stek
kaznivih dejanj, navede sodišče v izreku sodbe kazni, ki jih je določilo za
vsako posamezno kaznivo dejanje, nato pa kazen, ki jo je izreklo za vsa dejanja
v steku.
(6) V obrazložitvi sodbe
navede sodišče razloge za vsako posamezno točko sodbe.
(7) Sodišče navede
določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz
katerih razlogov. Pri tem navede zlasti, kako presoja verodostojnost
protislovnih dokazov, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom
strank, in kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih
vprašanj, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana kaznivo dejanje in kazenska
odgovornost obtoženca, in pri uporabi posameznih določb kazenskega zakona glede
obtoženca in njegovega dejanja.
(8) Če se obtoženec
obsodi na kazen, je treba v obrazložitvi povedati, katere okoliščine je sodišče
upoštevalo pri odmeri kazni. Sodišče mora posebej obrazložiti, kateri razlogi
so bili zanj odločilni, ko je spoznalo, da je treba izreči strožjo kazen od
predpisane (46. člen kazenskega zakonika Republike Slovenije), ali ko je
spoznalo, da je treba kazen omiliti, obtožencu kazen odpustiti ali izreči
pogojno obsodbo ali da je treba izreči varnostni ukrep ali odvzem premoženjske
koristi.
(9) Če se obtoženec
oprosti obtožbe, je treba v obrazložitvi navesti zlasti, iz katerih razlogov iz
358. člena tega zakona se oprošča.
(10) V obrazložitvi
sodbe, s katero zavrne obtožbo, se sodišče ne spušča v presojo glavne stvari,
temveč se omeji samo na razloge za zavrnitev obtožbe.
365. člen
(1) Pomote v imenih in
številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede
oblike in neskladnosti pisno izdelane sodbe z izvirnikom popravi s posebnim
sklepom predsednik senata na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti.
(2) Če se pisno izdelana
sodba in njen izvirnik ne ujemata glede podatkov iz 1. do 5. in 7. točke prvega
odstavka 359. člena tega zakona, se sklep o popravku vroči osebam, ki so
naštete v 363. členu tega zakona. V tem primeru teče rok za pritožbo zoper
sodbo od dneva vročitve tega sklepa, zoper katerega ni posebne pritožbe.
C. POSTOPEK S PRAVNIMI SREDSTVI
XXIII. p o g l a v j e
REDNA PRAVNA SREDSTVA
1. Pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje
a) Pravica do pritožbe
366. člen
(1) Zoper sodbo, izdano
na prvi stopnji, se smejo upravičenci pritožiti v petnajstih dneh od vročitve
prepisa sodbe.
(2) Pravočasna pritožba
upravičenca zadrži izvršitev sodbe.
367. člen
(1) Pravico do pritožbe
imajo stranke, zagovornik, obtoženčev zakoniti zastopnik in oškodovanec.
(2) V korist obtoženca se
smejo pritožiti tudi njegov zakonec oziroma oseba, s katero živi v
zunajzakonski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec,
brat, sestra in rejnik. Rok za pritožbo teče tudi v tem primeru od dneva, ko je
bil prepis sodbe vročen obtožencu oziroma njegovemu zagovorniku (četrti
odstavek 120. člena).
(3) Državni tožilec se
sme pritožiti tako v škodo kakor tudi v korist obtoženca.
(4) Oškodovanec sme
izpodbijati sodbo samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka; če
pa je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca kot tožilca (drugi odstavek
63. člena), se sme oškodovanec pritožiti iz vseh razlogov, iz katerih se sme
izpodbijati sodba (370. člen).
(5) Pritoži se lahko tudi
oseba, kateri je bil vzet predmet (drugi odstavek 69. člena kazenskega zakonika
Republike Slovenije) ali kateri je bila odvzeta premoženjska korist,
pridobljena s kaznivim dejanjem (drugi odstavek 96. člena kazenskega zakonika
Republike Slovenije), in pravna oseba, kateri je bil izrečen odvzem
premoženjske koristi (98. člen kazenskega zakonika Republike Slovenije).
(6) Zagovornik in osebe
iz drugega odstavka tega člena se smejo pritožiti tudi brez posebnega
obtoženčevega pooblastila, vendar ne proti njegovi volji.
368. člen
(1) Obtoženec se lahko
odpove pravici do pritožbe šele, ko mu je sodba vročena. Še pred tem pa se
lahko odpove pravici do pritožbe, če sta se tudi tožilec in oškodovanec, ki je
imel pravico pritožiti se iz vseh razlogov (četrti odstavek prejšnjega člena),
odpovedala tej pravici, razen če bi imel obtoženec po sodbi prestajati kazen
zapora. V tem primeru ni potrebno, da bi pisno izdelana sodba vsebovala
obrazložitev. Dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe, lahko obtoženec
umakne že podano pritožbo. Obtoženec lahko umakne tudi pritožbo, ki so jo
podali njegov zagovornik ali osebe iz drugega odstavka prejšnjega člena.
(2) Tožilec in
oškodovanec se lahko odpovesta pravici do pritožbe od razglasitve sodbe pa do
preteka roka za pritožbo, lahko pa do izdaje odločbe sodišča druge stopnje tudi
umakneta že podano pritožbo.
(3) Odpoved pritožbi in
umik pritožbe se ne moreta preklicati.
b) Vsebina pritožbe
369. člen
(1) Pritožba mora
obsegati:
1) navedbo sodbe, zoper katero se podaja pritožba;
2) razlog za izpodbijanje
(370. člen);
3) obrazložitev pritožbe;
4) predlog, da se
izpodbijana sodba popolnoma ali deloma razveljavi ali spremeni;
5) na koncu podpis osebe,
ki se pritožuje.
(2) Če se je zoper sodbo
pritožil obtoženec ali kdo iz drugega odstavka 367. člena tega zakona, ali če
se je zoper sodbo pritožil oškodovanec, oškodovanec kot tožilec ali zasebni
tožilec, ki nima pooblaščenca, pa pritožba ni sestavljena v skladu z določbami
prvega odstavka tega člena, zahteva sodišče prve stopnje od pritožnika, naj jo
v določenem roku dopolni s pisno vlogo ali na zapisnik pri tem sodišču. Če
pritožnik tej zahtevi ne ustreže in pritožba ne vsebuje podatkov iz 2., 3. ali 5. točke prejšnjega odstavka, jo sodišče zavrže.
Če pa pritožba ne vsebuje podatka iz 1. točke prejšnjega odstavka, jo zavrže
samo, če ne more ugotoviti, na katero sodbo se nanaša. Če je pritožba podana v
korist obtoženca in se da dognati, na katero sodbo se nanaša, jo sodišče
vendarle pošlje sodišču druge stopnje; če pa se to ne da ugotoviti, jo zavrže.
(3) Če se je zoper sodbo
pritožil oškodovanec, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec, ki ima
pooblaščenca, ali državni tožilec, pa pritožba ne vsebuje podatkov iz 2., 3. ali 5. točke prvega odstavka tega člena in se ne da
dognati, na katero sodbo se nanaša, jo sodišče zavrže.
(4) V pritožbi sme
navajati pritožnik nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora povedati
razloge, zakaj jih ni navedel že prej. Ko se sklicuje na nova dejstva, mora
navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala; ko se sklicuje na
nove dokaze, pa mora navesti dejstva, ki jih s temi dokazi želi dokazati.
c) Razlogi, s katerimi se sme sodba izpodbijati
370. člen
Sodba se sme izpodbijati:
1) zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka;
2) zaradi kršitve
kazenskega zakona;
3) zaradi zmotne ali
nepopolne ugotovitve dejanskega stanja;
4) zaradi odločbe o
kazenskih sankcijah, o odvzemu premoženjske koristi, o stroških kazenskega
postopka, o premoženjskopravnih zahtevkih in zaradi odločbe o objavi sodbe v
tisku, po radiu ali po televiziji.
371. člen
(1)
Bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana:
1) če je bilo sodišče
nepravilno sestavljeno ali če je pri izrekanju sodbe sodeloval sodnik ali
sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi ali je bil s pravnomočno
odločbo izločen iz sojenja;
2) če je na glavni
obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi bil moral biti izločen
(1. do 5. točka 39. člena);
3) če je bila glavna
obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je po
zakonu obvezna, ali če je bil obdolženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec
ali zasebni tožilec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati na glavni
obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek (8. člen);
4) če je bila v nasprotju
z zakonom izključena javnost glavne obravnave;
5) če je sodišče
prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba
upravičenega tožilca, ali je podan predlog oškodovanca ali dovoljenje
pristojnega državnega organa;
6) če je sodbo izdalo
sodišče, ki zaradi stvarne nepristojnosti ne bi smelo soditi v tej stvari, ali
če je sodišče nepravilno zavrnilo obtožbo zaradi stvarne nepristojnosti;
7) če sodišče s svojo
sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe;
8) če se sodba opira na
dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in
temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba
ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega
nedovoljenega dokaza;
9) če je bila obtožba
prekoračena (prvi odstavek 354. člena);
10) če je bil s sodbo
prekršen 385. člen tega zakona;
11) če je izrek sodbe
nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba sploh nima
razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma
nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih
dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini
listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami
oziroma zapisniki.
(2) Bistvena kršitev
določb kazenskega postopka je podana tudi, če sodišče med pripravo glavne
obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ni uporabilo kakšne
določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno ali če je na glavni
obravnavi prekršilo pravice obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na
zakonitost in pravilnost sodbe.
372. člen
Kršitev
kazenskega zakona je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju:
1) ali je dejanje, zaradi
katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje;
2) ali so podane
okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost;
3) ali so podane
okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, zlasti pa, ali je kazenski pregon
zastaran ali izključen zaradi amnestije ali pomilostitve, ali pa je stvar že
pravnomočno razsojena;
4) ali je bil glede
kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi bil
smel uporabiti;
5) ali je bila z odločbo
o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali o
odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu;
6) ali so bile prekršene določbe o vštevanju pripora in prestane
kazni.
373. člen
(1) Sodba se sme
izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, če je
sodišče kakšno odločilno dejstvo ugotovilo zmotno ali ga sploh ni ugotovilo.
(2) Dejansko stanje je
nepopolno ugotovljeno tudi tedaj, če na to kažejo nova dejstva ali novi dokazi.
374. člen
(1)
Sodba oziroma sklep o sodnem opominu se sme izpodbijati zaradi odločbe o kazni,
pogojni obsodbi in sodnem opominu, če z njo sicer ni bila prekoračena zakonska
pravica (5. točka 372. člena), vendar sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede
na okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, in zaradi
tega, ker je sodišče uporabilo določbe o omilitvi kazni, o odpustitvi kazni, o
pogojni obsodbi ali o sodnem opominu ali ker teh določb ni uporabilo, čeprav so
bili za to podani zakonski pogoji. V primeru iz tretjega odstavka 359. člena tega zakona
pa se sme odločba o kazni izpodbijati tudi iz razloga, ker sodišče ni pravilno
odločilo o razporeditvi obtoženca v zavod za prestajanje kazni.
(2) Odločba o varnostnem
ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi se sme izpodbijati tudi, če sicer ne
gre za kršitev zakona iz 5. točke 372. člena tega zakona, pač pa je sodišče
nepravilno izdalo to odločbo ali ni izreklo varnostnega ukrepa oziroma odvzema
premoženjske koristi, čeprav so bili za to podani zakonski pogoji.
(3) Odločba o stroških
kazenskega postopka se sme izpodbijati, če je sodišče o njih odločilo
nepravilno ali v nasprotju z določbami tega zakona.
(4) Odločba o
premoženjskopravnih zahtevkih ter odločba o objavi sodbe v tisku, po radiu ali
televiziji se sme izpodbijati, če je sodišče o teh vprašanjih odločilo v
nasprotju z določbami tega zakona.
d) Postopek s pritožbo
375. člen
(1) Pritožba se poda pri
sodišču, ki je izreklo sodbo na prvi stopnji, v zadostnem številu izvodov za
sodišče ter za nasprotno stranko in zagovornika, da nanjo odgovorita.
(2) Prepozno (389. člen)
in nedovoljeno (390. člen) pritožbo zavrže s sklepom predsednik senata sodišča
prve stopnje.
376. člen
Izvod pritožbe vroči
sodišče prve stopnje nasprotni stranki (120. in 121. člen), ki sme nato v osmih
dneh po njenem prejemu podati sodišču odgovor na pritožbo. Pritožbo in odgovor
z vsemi spisi predloži sodišče prve stopnje sodišču druge stopnje.
377. člen
(1) Ko dobi sodišče druge
stopnje spise s pritožbo, se spisi v skladu s sodnim redom dodelijo sodniku
poročevalcu. Če gre za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na
zahtevo državnega tožilca, pošlje sodnik poročevalec spise pristojnemu
državnemu tožilcu, ki jih mora pregledati in brez odlašanja vrniti sodišču.
(2) Državni tožilec lahko
poda svoj predlog, ko vrne spise; lahko pa izjavi, da ga bo podal na seji
senata.
(3) Ko državni tožilec
vrne spise, razpiše predsednik sejo senata.
(4) Sodnik poročevalec si
po potrebi lahko preskrbi od sodišča prve stopnje poročilo o kršitvah določb
kazenskega postopka; lahko pa se preko tega sodišča ali preko preiskovalnega
sodnika sodišča, na katerega območju je treba opraviti dejanje, ali na kakšen
drug način prepriča o navedbah v pritožbi, ki se tičejo novih dokazov in novih
dejstev, ali si od drugih organov ali pravnih oseb preskrbi potrebna poročila
ali spise.
(5) Če sodnik poročevalec
ugotovi, da so v spisih zapisniki in obvestila iz 83. člena tega zakona, pošlje
spise sodišču prve stopnje pred sejo senata na drugi stopnji, da izda
predsednik senata na prvi stopnji sklep o njihovi izločitvi iz spisov in jih po
pravnomočnosti sklepa v zaprtem ovitku izroči preiskovalnemu sodniku, da jih
hrani ločeno od drugih spisov.
378. člen
(1) O seji senata se
obvestijo pristojni državni tožilec, če gre za zadevo, za katero se storilec
preganja po uradni dolžnosti, obtoženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec
ali zasebni tožilec.
(2) Če je obtoženec v
priporu ali prestaja kazen in se želi udeležiti seje senata, mu je to potrebno
omogočiti.
(3) Seja senata se začne
s poročilom sodnika poročevalca o stanju stvari. Senat lahko zahteva od strank,
ki so navzoče na seji, potrebna pojasnila v zvezi z navedbami v pritožbi.
Stranke pa lahko predlagajo, naj se v dopolnitev poročila preberejo posamezni
spisi, in lahko dajo potrebna pojasnila za svoja stališča iz pritožbe oziroma
odgovora na pritožbo, ne da bi ponavljale ono, kar je vsebovano v poročilu.
(4) Če stranke, ki so
bile v redu obveščene, ne pridejo, to ni ovira, da senat ne bi imel seje. Če
obtoženec ni sporočil sodišču spremembe prebivališča ali naslova, ima senat
lahko sejo, čeprav obtoženec o njej ni bil obveščen.
(5) Na
seji senata, na kateri so navzoče stranke, se sme izključiti javnost samo pod
pogoji, ki so določeni v tem zakonu (členi 295 do 297).
(6) Zapisnik o seji
senata se priključi spisom sodišča prve in druge stopnje.
(7) Sklepi iz 389. in
390. člena tega zakona se smejo izdati tudi brez obvestila strank o seji
senata.
379. člen
(1) Sodišče druge stopnje
odloči na seji senata ali na podlagi opravljene obravnave.
(2) Ali naj se opravi
obravnava, odloči sodišče druge stopnje na seji senata.
380. člen
(1) Obravnava pred
sodiščem druge stopnje se opravi samo, če je treba zaradi zmotne ali nepopolne
ugotovitve dejanskega stanja izvesti nove dokaze ali ponoviti že prej izvedene
dokaze in če so podani opravičeni razlogi za to, da se zadeva ne vrne sodišču
prve stopnje v novo glavno obravnavo.
(2) Na
obravnavo pred sodiščem druge stopnje se povabijo obtoženec in njegov
zagovornik, tožilec, oškodovanec, zakoniti zastopniki in pooblaščenci
oškodovanca, oškodovanca kot tožilca in zasebnega tožilca in pa tiste priče in
izvedenci, za katere sodišče na predlog strank ali po uradni dolžnosti sklene,
da jih je potrebno zaslišati.
(3) Če je obtoženec v
priporu ali prestaja kazen, ukrene predsednik senata sodišča druge stopnje, kar
je treba, da se privede na obravnavo.
(4) Če oškodovanec kot
tožilec ali zasebni tožilec ne pride na obravnavo pred sodiščem druge stopnje,
se ne uporabi drugi odstavek 306. člena tega zakona.
381. člen
(1) Obravnava pred
sodiščem druge stopnje se začne s poročilom poročevalca, ki razloži stanje
stvari, ne da bi dal svoje mnenje o utemeljenosti pritožbe.
(2) Na
predlog ali po uradni dolžnosti se prebere sodba ali del sodbe, na katerega se
nanaša pritožba, po potrebi pa tudi zapisnik o glavni obravnavi.
(3) Nato se pozove
pritožnik, naj obrazloži pritožbo, za njim pa nasprotnik, naj mu odgovori.
Obtoženec in njegov zagovornik imata vselej zadnjo besedo.
(4) Stranke smejo na
obravnavi navajati nove dokaze in nova dejstva.
(5) Tožilec sme glede na
izid obravnave popolnoma ali deloma umakniti obtožnico ali jo spremeniti v
obtoženčevo korist. Če državni tožilec popolnoma umakne obtožnico, ima
oškodovanec pravice, ki jih določa 61. člen tega zakona.
382. člen
Če ni v prejšnjih členih
določeno kaj drugega, se določbe o glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje
smiselno uporabljajo tudi v postopku pred sodiščem druge stopnje.
e) Meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje
383. člen
(1) Sodišče
druge stopnje preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo,
vendar pa mora vselej po uradni dolžnosti preizkusiti:
1) ali je podana kršitev
določb kazenskega postopka iz 1., 5., 6. ter 8. do 11. točke prvega odstavka
371. člena tega zakona in ali je bila glavna obravnava v nasprotju z določbami
tega zakona opravljena v nenavzočnosti obtoženca, če je bila obvezna obramba,
pa tudi, ali je bila glavna obravnava opravljena v nenavzočnosti obtoženčevega
zagovornika;
2) ali je bil v škodo
obtoženca prekršen kazenski zakon (372. člen).
(2) Če pritožba, ki je
podana v korist obtoženca, ne vsebuje podatkov iz 2. ali 3. točke prvega
odstavka 369. člena tega zakona, se sodišče druge stopnje omeji na preizkus
kršitev iz 1. in 2. točke prejšnjega odstavka in na preizkus odločbe o kazni,
varnostnih ukrepih in odvzemu premoženjske koristi (374. člen).
384. člen
Na kršitev zakona iz 2.
točke prvega odstavka 371. člena tega zakona se sme pritožnik sklicevati v
pritožbi samo, če na kršitev ni mogel opozoriti med glavno obravnavo ali če je
nanjo opozoril, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo.
385. člen
Če je podana pritožba
samo v obtoženčevo korist, se sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo glede
pravne presoje dejanja in kazenske sankcije.
386. člen
Pritožba zaradi zmotne in
nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki
se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski
sankciji in o odvzemu premoženjske koristi (374. člen).
387. člen
Če sodišče druge stopnje
ob pritožbi kogarkoli ugotovi, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v
korist obtoženca, v korist tudi kateremu od soobtožencev, ki
se ni pritožil ali se ni pritožil v tej smeri, ravna po uradni dolžnosti, kakor
da bi se bil pritožil tudi ta.
f) Odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi
388. člen
(1) Sodišče druge stopnje
lahko na seji senata ali na podlagi obravnave zavrže pritožbo kot prepozno ali
kot nedovoljeno; ali jo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve
stopnje; ali razveljavi to sodbo in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo
sojenje in odločitev; ali pa spremeni sodbo sodišča prve stopnje.
(2) O vseh pritožbah
zoper isto sodbo odloči sodišče druge stopnje z eno odločbo.
389. člen
Pritožba se zavrže s
sklepom kot prepozna, če se ugotovi, da je bila podana po preteku zakonskega
roka.
390. člen
Pritožba se zavrže s
sklepom kot nedovoljena, če se ugotovi, da jo je podala oseba, ki nima pravice
do pritožbe, ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala, ali če se ugotovi, da je
pritožba umaknjena ali da je bila po umiku pritožba ponovno vložena, ali če
pritožba po zakonu ni dovoljena.
391. člen
Sodišče druge stopnje
zavrne s sodbo pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje,
če ugotovi, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, in tudi ne
kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena tega zakona.
392. člen
(1)
Sodišče druge stopnje s sklepom ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje
razveljavi ali jo razveljavi po uradni dolžnosti in vrne zadevo v novo sojenje,
če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, razen
primera iz drugega odstavka tega člena in primerov iz prvega odstavka 394.
člena tega zakona, ali če misli, da je treba zaradi zmotne ali nepopolne
ugotovitve dejanskega stanja odrediti novo glavno obravnavo pred sodiščem prve
stopnje.
(2) Če je podana bistvena
kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena tega
zakona, se sodba sodišča prve stopnje ne sme razveljaviti, če bi bila
razveljavitev samo iz tega razloga v škodo obtoženca.
(3) Sodišče druge stopnje
razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje tudi ko sodba ni bila
izpodbijana zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, če
nastane pri odločanju o pritožbi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev,
ki so bila ugotovljena v sodbi, zaradi česar misli, da je bilo dejansko stanje
zmotno ali nepopolno ugotovljeno v obtoženčevo škodo.
(4) Sodišče druge stopnje
sme odrediti, da se opravi nova glavna obravnava pri sodišču prve stopnje pred
popolnoma spremenjenim senatom.
(5) Sodišče druge stopnje
sme razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje samo deloma, če se dajo posamezni
deli sodbe izločiti brez škode za pravilno razsojo.
(6) Če je obtoženec v
priporu, preizkusi sodišče druge stopnje, ali so še dani razlogi za pripor, in
ga s sklepom podaljša ali odpravi. Zoper ta sklep ni pritožbe.
393. člen
Če sodišče druge stopnje
pri obravnavi pritožbe ugotovi, da je podan primer iz prvega odstavka 352.
člena tega zakona, razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje in zavrže
obtožnico. Enako ravna sodišče druge stopnje tudi v primeru, če ugotovi, da
okrajno sodišče ni bilo stvarno pristojno za sojenje, razen če je bila pritožba
podana samo v korist obtoženca.
394. člen
(1)
Sodišče druge stopnje s sodbo ugodi pritožbi in spremeni sodbo sodišča prve
stopnje ali jo spremeni po uradni dolžnosti, če ugotovi, da so bila odločilna
dejstva v sodbi sodišča prve stopnje sicer pravilno ugotovljena, da pa je treba
glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi zakona izreči drugačno
sodbo, glede na stanje stvari pa tudi v primeru kršitve iz 5., 9. in 10. točke
prvega odstavka 371. člena tega zakona.
(2) Če sodišče druge
stopnje spozna, da so podani zakonski pogoji za sodni opomin, spremeni s
sklepom sodbo sodišča prve stopnje in izreče sodni opomin.
(3) Če so zaradi
spremembe sodbe sodišča prve stopnje izpolnjeni pogoji za odreditev oziroma
odpravo pripora po prvem in tretjem odstavku 361. člena tega zakona, izda
sodišče druge stopnje o tem poseben sklep, zoper katerega ni pritožbe.
395. člen
(1) V obrazložitvi sodbe
oziroma sklepa presodi sodišče druge stopnje navedbe pritožbe in navede kršitve
zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.
(2) Če se sodba sodišča
prve stopnje razveljavi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, je
treba v obrazložitvi navesti, katere določbe so bile prekršene in v čem je
kršitev (371. člen).
(3) Če se sodba sodišča
prve stopnje razveljavi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega
stanja, je treba navesti, v čem so pomanjkljivosti pri ugotovitvi dejanskega
stanja oziroma zakaj so novi dokazi in dejstva pomembni za pravilno odločbo in
zakaj vplivajo nanjo.
396. člen
(1) Sodišče druge stopnje
vrne vse spise sodišču prve stopnje z zadostnim številom overjenih prepisov
svoje odločbe, da jih izroči strankam in drugim prizadetim osebam.
(2) Če je obtoženec v
priporu, mora sodišče druge stopnje poslati svojo odločbo s spisi sodišču prve
stopnje najkasneje v treh mesecih od dneva, ko jih je od njega prejelo.
397. člen
(1) Sodišče prve stopnje,
ki je dobilo zadevo v sojenje, vzame za podlago prejšnjo obtožnico. Če je sodba
sodišča prve stopnje deloma razveljavljena, vzame za podlago samo tisti del
obtožbe, ki se nanaša na razveljavljeni del sodbe.
(2) Na
novi glavni obravnavi smejo navajati stranke tudi nova dejstva in predlagati
nove dokaze.
(3) Sodišče prve stopnje
mora opraviti vsa procesna dejanja in pretresti vsa sporna vprašanja, na katera
je opozorilo sodišče druge stopnje v svoji odločbi.
(4) Pri izrekanju nove
sodbe je sodišče prve stopnje vezano na prepoved, ki je predpisana v 385. členu
tega zakona.
(5) Če je obtoženec v
priporu, mora senat sodišča prve stopnje ravnati po drugem odstavku 207. člena
tega zakona.
(6) Če je bil obtoženec
še pred pravnomočnostjo sodbe oddan v zavod za prestajanje kazni (8. odstavek
361. člena), sme predsednik senata izdati sklep, da se obtoženca vrne v pripor.
2. Pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje
398. člen
(1)
Zoper sodbo sodišča druge stopnje je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče
vendar samo v navedenih primerih:
1) če je sodišče druge
stopnje izreklo kazen zapora dvajsetih let ali če je potrdilo sodbo sodišča
prve stopnje, s katero je bila izrečena taka kazen;
2) če je sodišče druge
stopnje na podlagi opravljene obravnave dejansko stanje ugotovilo drugače kakor
sodišče prve stopnje in na tako ugotovljeno dejansko stanje oprlo svojo sodbo;
3) če je sodišče druge
stopnje spremenilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo
obtožbe, in izreklo sodbo, s katero ga je spoznalo za krivega.
(2) O pritožbi zoper
sodbo sodišča druge stopnje odloča vrhovno sodišče na seji senata po določbah,
ki veljajo za postopek na drugi stopnji. Pred tem sodiščem ni obravnave.
(3) Določbe 387. člena
tega zakona se uporabijo tudi za soobtoženca, ki ni
imel pravice pritožiti se zoper sodbo sodišča druge stopnje.
3. Pritožba zoper sklep
399. člen
(1) Zoper sklepe
preiskovalnega sodnika in zoper druge sklepe sodišča, izdane na prvi stopnji,
se smejo stranke in osebe, katerih pravice so prekršene, pritožiti vselej, kadar ni v tem zakonu izrecno določeno, da ni pritožbe.
(2) Zoper sklep, ki ga
izda senat pred ali med preiskavo, ni pritožbe, razen če je v tem zakonu
drugače določeno.
(3) Sklepi, ki se izdajo
za pripravo glavne obravnave in sodbe, se smejo izpodbijati samo v pritožbi
zoper sodbo.
(4) Zoper sklep vrhovnega
sodišča ni pritožbe.
400. člen
(1) Pritožba se poda pri
sodišču, ki je izdalo sklep.
(2) Če ni v tem zakonu
drugače določeno, je treba pritožbo zoper sklep podati v treh dneh od dne, ko
je bil sklep vročen.
401. člen
Če ni v tem zakonu
drugače določeno, se z vložitvijo pritožbe zadrži izvršitev sklepa, zoper
katerega je pritožba podana.
402. člen
(1) O pritožbi zoper
sklep sodišča prve stopnje odloča sodišče druge stopnje na seji senata, če ni v
tem zakonu drugače določeno.
(2) O pritožbi zoper
sklep preiskovalnega sodnika odloča senat istega sodišča (šesti odstavek 25.
člena), če ni v tem zakonu drugače določeno.
(3) Ko sodišče odloča o
pritožbi, lahko s sklepom zavrže pritožbo kot prepozno ali kot nedovoljeno ali
jo zavrne kot neutemeljeno ali pa pritožbi ugodi in sklep spremeni ali
razveljavi in zadevo po potrebi pošlje v novo odločitev.
(4) Ko sodišče odloča o
pritožbi zoper sklep o zavrženju obtožnice, sme izreči zavrnilno sodbo, če
spozna, da so podani pogoji za izdajo take sodbe.
(5) Ko sodišče preskuša
pritožbo, mora po uradni dolžnosti paziti, ali je bilo sodišče prve stopnje
stvarno pristojno za sklep oziroma ali je sklep izdal upravičeni organ.
403. člen
(1) Za postopek s
pritožbo zoper sklep se smiselno uporabljajo členi od 367. do 375., prvi, četrti in peti odstavek 377. člena, 385., 387. in
drugi odstavek 388. člena tega zakona.
(2) Če je vložena
pritožba zoper sklep iz 492. člena tega zakona, se glede obveščanja o seji
senata uporabljajo določbe 378. členu tega zakona.
404. člen
Če ni v tem zakonu
določeno kaj drugega, se določbe 399. do 403. člena tega zakona smiselno
uporabljajo tudi za vse druge sklepe, ki se izdajo po tem zakonu.
405. člen
Določbe 365. člena tega
zakona se smiselno uporabljajo tudi za tiste sklepe, zoper katere je dovoljena
posebna pritožba.
XXIV. p o g l a v j e
IZREDNA PRAVNA SREDSTVA
1. Obnova kazenskega
postopka
406. člen
Kazenski postopek, ki je
končan s pravnomočnim sklepom ali s pravnomočno sodbo, se sme na zahtevo
upravičenca obnoviti samo v primerih in ob pogojih, ki jih določa ta zakon.
407. člen
(1)
Pravnomočna sodba se sme spremeniti tudi brez obnove kazenskega postopka:
1) če je bilo v dveh ali
več sodbah zoper istega obsojenca pravnomočno izrečenih več kazni, pa niso bile
uporabljene določbe o odmeri enotne kazni za dejanja v steku;
2) če je bila pri izreku
enotne kazni po določbah o steku upoštevana kot določena (48. člen kazenskega
zakonika Republike Slovenije) tudi kazen, ki je bila že zajeta v kazni,
izrečeni po določbah o steku v kakšni prejšnji sodbi;
3) če se pravnomočna
sodba, s katero je bila za več kaznivih dejanj izrečena enotna kazen, delno ne
bi mogla izvršiti zaradi
amnestije, pomilostitve ali iz drugih razlogov.
(2) V primeru iz 1. točke
prejšnjega odstavka sodišče z novo sodbo spremeni prejšnje sodbe glede odločbe
o kazni in izreče eno samo kazen. Za novo sodbo je pristojno sodišče prve stopnje,
ki je sodilo v zadevi, v kateri je bila izrečena najstrožja vrsta kazni; pri
kaznih iste vrste tisto sodišče, ki je izreklo najvišjo kazen; če so kazni
enake, pa tisto sodišče, ki je zadnje izreklo kazen.
(3) V primeru iz 2. točke
prvega odstavka tega člena spremeni svojo sodbo sodišče, ki je pri izreku
enotne kazni napačno upoštevalo kazen, že zajeto v kakšni prejšnji sodbi.
(4) V primeru iz 3. točke
prvega odstavka tega člena spremeni sodišče, ki je sodilo na prvi stopnji,
prejšnjo sodbo glede kazni in izreče novo kazen ali pa določi, koliko od kazni,
ki je bila izrečena s prejšnjo sodbo, je treba izvršiti.
(5) Novo sodbo izda
sodišče na seji senata na predlog državnega tožilca, če je tekel postopek na
njegovo zahtevo ali obsojenca po zaslišanju nasprotne stranke.
(6) Če so bile v primerih
iz 1. in 2. točke prvega odstavka tega člena pri izreku kazni upoštevane tudi
sodbe drugih sodišče, je treba overjen prepis nove pravnomočne sodbe poslati
tudi tem sodiščem.
408. člen
(1) Če je bila s pravnomočnim
sklepom zahteva za preiskavo zavrnjena zato ker ni bilo zahteve upravičenega
tožilca ali ker ni bilo potrebnega predloga oškodovanca ali dovoljenja
državnega organa, ali ker so bile podane druge okoliščine, ki so začasno
preprečevale pregon, ali če je bila iz enakega razloga obtožnica zavržena, se
postopek na zahtevo upravičenega tožilca nadaljuje, brž ko prenehajo vzroki,
zaradi katerih je bil izdan tak sklep.
(2) Če je bila s
pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena zaradi stvarne nepristojnosti sodišča,
se postopek nadaljuje pred stvarno pristojnim sodiščem na zahtevo upravičenega
tožilca.
409. člen
Če je bila s pravnomočnim
sklepom zahteva za preiskavo zavrnjena, zato ker ni bil podan utemeljen sum, da
je osumljenec oziroma obdolženec storil kaznivo dejanje, se sme na zahtevo
upravičenega tožilca kazenski postopek znova uvesti, če se predložijo novi
dokazi, na podlagi katerih se senat (šesti odstavek 25. člena) lahko prepriča,
da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka.
410. člen
(1) Kazenski postopek, ki
je končan s pravnomočno sodbo, se sme obnoviti samo v korist obsojenca. Postopek se obnovi:
1) če se dokaže, da temelji sodba na ponarejeni listini ali na krivi
izpovedbi priče, izvedenca ali tolmača;
2) če se dokaže da je prišlo do sodbe zaradi kaznivega dejanja sodnika,
sodnika porotnika ali osebe, ki je opravljala preiskovalna dejanja;
3) če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo
sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je
bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu;
4) če je bil kdo za isto dejanje večkrat sojen ali če je bilo več oseb
obsojenih zaradi istega dejanja, ki ga je mogla storiti samo ena oseba
ali samo nekatere od njih;
5) če se v primeru obsodbe za nadaljevalno kaznivo dejanje ali za
kakšno drugo kaznivo dejanje, ki obsega po zakonu več istovrstnih dejanj,
navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki kažejo na to, da obsojenec
ni storil dejanja, ki je obseženo s kaznivim dejanjem iz obsodbe, da pa bi to
dejstvo bistveno vplivalo na odmero kazni.
(2) V primerih iz 1. in
2. točke prejšnjega odstavka se mora dokazati s pravnomočno sodbo, da so bile
omenjene osebe spoznane za krive tistih kaznivih dejanj. Če se postopek zoper
te osebe ne more izvesti, ker so umrle ali ker so podane okoliščine, ki
izključujejo kazenski pregon, se smejo dejstva iz 1. in 2. točke prejšnjega
odstavka dokazovati tudi z drugimi dokazi.
411. člen
(1) Obnovo kazenskega
postopka smejo zahtevati stranke in zagovornik; po obsojenčevi smrti pa jo
smejo zahtevati državni tožilec, če je tekel postopek na njegovo zahtevo in
osebe iz drugega odstavka 367. člena tega zakona.
(2) Obnova kazenskega
postopka se sme zahtevati tudi potem, ko je obsojenec kazen prestal, in ne
glede na zastaranje, amnestijo ali pomilostitev.
(3) Če sodišče, ki bi
bilo pristojno za odločitev o obnovi kazenskega postopka (412. člen), zve, da
je podan kakšen razlog za obnovo kazenskega postopka, obvesti o tem obsojenca
oziroma drugo osebo, ki je upravičena vložiti zahtevo.
412. člen
(1) O zahtevi za obnovo
kazenskega postopka odloča senat (šesti odstavek 25. člena) sodišča, ki je v
prejšnjem postopku sodilo na prvi stopnji.
(2) V zahtevi se mora
navesti, iz katerega zakonskega razloga se zahteva obnova in s katerimi dokazi
so podprta dejstva, na katera se zahteva opira. Če v zahtevi ni teh podatkov,
zahteva sodišče od predlagatelja, naj jo v določenem roku dopolni.
(3) Pri odločanju o
zahtevi v senatu ne more sodelovati sodnik, ki je sodeloval pri sodbi v
prejšnjem postopku.
413. člen
(1)
Sodišče zavrže zahtevo s sklepom, če ugotovi na podlagi same zahteve in spisov
prejšnjega postopka, da jo je podala neupravičena oseba; ali da ni zakonskih
pogojev za obnovo postopka; ali da so bila dejstva in dokazi, na katere se
zahteva opira, navedena že v kakšni prejšnji zahtevi za obnovo postopka, ki je
bila s pravnomočnim sklepom sodišča zavrnjena; ali da dejstva in dokazi očitno
niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova; ali da tisti, ki
zahteva obnovo, ni ravnal po drugem odstavku prejšnjega člena.
(2) Če sodišče ne zavrže
zahteve, vroči prepis zahteve nasprotni stranki, ki ima nato v osmih dneh
pravico nanjo odgovoriti. Ko prispe sodišču odgovor na zahtevo ali ko preteče
rok za odgovor, odredi predsednik senata, da se raziščejo dejstva in preskrbijo
dokazi, na katere se sklicujeta zahteva in odgovor nanjo. Sodnik, ki opravlja
poizvedbe, ravna po petem odstavku 178. člena tega zakona.
(3) Po opravljenih
poizvedbah, v primerih ko gre za kazniva dejanja, za katera se storilec preganja
po uradni dolžnosti, odredi predsednik senata, naj se spisi pošljejo državnemu
tožilcu, ki jih mora brez odlašanja vrniti s svojim mnenjem.
414. člen
(1) Ko državni tožilec
vrne spise, sme sodišče odrediti, naj se poizvedbe dopolnijo; sicer pa na
podlagi uspeha poizvedb ugodi zahtevi in dovoli obnovo kazenskega postopka ali
pa zahtevo zavrne.
(2) Če sodišče spozna, da
so razlogi, zaradi katerih je dovolilo obnovo postopka, v korist tudi kateremu
od soobtožencev, ki ni zahteval obnove postopka, ravna
po uradni dolžnosti, kakor da bi jo bil zahteval tudi ta.
(3) V sklepu, s katerim
dovoli obnovo kazenskega postopka, odloči sodišče, da se takoj razpiše nova
glavna obravnava ali pa da se stvar vrne v stanje preiskave oziroma da se
opravi preiskava, če je prej ni bilo.
(4) Če sodišče misli, da
bo obsojenec glede na predložene dokaze v obnovljenem postopku obsojen na tako
kazen, da bi moral biti po vštetju že prestane kazni izpuščen, da bo oproščen
obtožbe ali da bo obtožba zoper njega zavrnjena, odredi, da se izvršitev sodbe
odloži oziroma začasno ustavi.
(5) Ko postane sklep, s
katerim je dovoljena obnova kazenskega postopka, pravnomočen, se izvršitev
kazni ustavi; vendar pa odredi sodišče pripor, če so podani razlogi iz 201.
člena tega zakona.
415. člen
(1) Za novi postopek, ki teče na podlagi sklepa, s katerim je dovoljena obnova
kazenskega postopka, veljajo iste določbe kakor za prvi postopek. V novem
postopku sodišče ni vezano na sklepe prejšnjega postopka.
(2) Če se novi postopek
ustavi do začetka glavne obravnave, razveljavi sodišče s sklepom o ustavitvi
postopka tudi prejšnjo sodbo.
(3) Ko izda sodišče v
novem postopku sodbo, izreče v njej, da se prejšnja sodba deloma ali v celoti
razveljavi ali pa da ostane v veljavi. V kazen, ki jo določi z novo sodbo,
všteje obtožencu prestano kazen, če pa je bila obnova dovoljena samo za
nekatera od dejanj, za katera je bil obtoženec obsojen, izreče novo enotno
kazen po določbah kazenskega zakona.
(4) V novem postopku je
sodišče vezano na prepoved, ki je predpisana v 385. členu tega zakona.
416. člen
Določbe tega poglavja o
obnovi kazenskega postopka (členi 406 do 415) se smiselno uporabljajo tudi,
kadar je vložena zahteva za spremembo pravnomočne sodne odločbe na podlagi
odločbe ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen ali odpravljen
predpis, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba, ali na
podlagi odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se nanaša na kakšen
razlog za obnovo kazenskega postopka.
2. Izredna omilitev kazni
417. člen
Omilitev pravnomočno
izrečene kazni je dovoljena, če se po pravnomočnosti sodbe pokažejo okoliščine,
ki jih ni bilo, ko se je sodba izrekala, ali so bile, pa sodišče zanje ni
vedelo, ki pa bi očitno pripeljale do milejše obsodbe.
418. člen
(1) Izredno omilitev
kazni smejo zahtevati državni tožilec, če je tekel postopek na njegovo zahtevo,
obsojenec in njegov zagovornik kakor tudi osebe, ki imajo pravico do pritožbe
zoper sodbo v obtoženčevo korist (367. člen).
(2) Zahteva za izredno
omilitev kazni ne zadrži izvršitve kazni.
419. člen
(1) O zahtevi za izredno
omilitev kazni odloča vrhovno sodišče.
(2) Zahteva za izredno
omilitev kazni se poda pri sodišču, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji.
(3) Predsednik senata
sodišča prve stopnje zavrže zahtevo, če jo poda nekdo, ki nima te pravice.
(4) Sodišče prve stopnje
razišče, ali so podani razlogi za omilitev, nato pa pošlje po zaslišanju
državnega tožilca, če je postopek tekel na njegovo zahtevo, spise s svojim
obrazloženim predlogom vrhovnemu sodišču.
(5) Če gre za kaznivo
dejanje, za katero je postopek tekel na zahtevo državnega tožilca, pošlje
vrhovno sodišče, preden odloči o zahtevi za izredno omilitev kazni, spise
državnemu tožilcu Republike Slovenije. Ta lahko poda sodišču svoj pisni
predlog.
(6) Vrhovno sodišče
zavrne zahtevo, če spozna, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za izredno
omilitev kazni. Če zahtevi ugodi, spremeni s sklepom pravnomočno sodbo glede
odločbe o kazni.
3. Zahteva za varstvo zakonitosti
420. člen
(1) Zoper pravnomočno
sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno
odločbo, se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti v naslednjih primerih:
1) zaradi kršitve kazenskega zakona;
2) zaradi bistvene
kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona;
3) zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale
na zakonitost sodne odločbe.
(2) Zahteve za varstvo
zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega
stanja in tudi ne zoper odločbo vrhovnega sodišča, s katero je bilo odločeno o
zahtevi za varstvo zakonitosti.
(3) Ne glede na določbo
prvega odstavka tega člena sme državni tožilec Republike Slovenije vložiti
zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi vsake kršitve zakona.
421. člen
(1) Zahtevo za varstvo
zakonitosti smejo vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obsojenec in
zagovornik. Po obsojenčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz
drugega odstavka 367. člena tega zakona.
(2) Državni tožilec
Republike Slovenije sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti tako v škodo,
kakor tudi v korist obdolženca.
(3) Obsojenec, zagovornik
in osebe iz drugega odstavka 367. člena tega zakona smejo vložiti zahtevo za
varstvo zakonitosti v roku treh mesecev od dneva, ko je obsojenec prejel
pravnomočno sodno odločbo. Če zoper odločbo sodišča prve stopnje ni bilo
pritožbe, se ta rok šteje od pravnomočnosti te odločbe.
(4) Če je z odločbo Evropskega
sodišča za človekove pravice ugotovljeno, da je bila s pravnomočno sodno
odločbo v škodo obsojenca kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina, se
rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti šteje od dneva vročitve odločbe
Evropskega sodišča obsojencu.
(5) Ne glede na določbo
drugega odstavka prejšnjega člena je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti iz
prejšnjega odstavka vložiti tudi zoper odločbo vrhovnega sodišča.
422. člen
(1) Zahteva za varstvo
zakonitosti se poda pri sodišču, ki je izdalo odločbo na prvi stopnji.
(2) Predsednik senata
sodišča prve stopnje zavrže s sklepom zahtevo za varstvo zakonitosti, če je
vložena zoper odločbo vrhovnega sodišča (drugi odstavek 420. člena), če jo je
vložil nekdo, ki ni imel te pravice (prvi odstavek
421. člena), ali če je prepozna (tretji odstavek 421. člena). Zoper ta sklep je
dovoljena pritožba na sodišče druge stopnje.
(3) Sodišče prve stopnje
sme, glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti odrediti, da se izvršitev
pravnomočne sodne odločbe odloži ali prekine.
423. člen
(1) O zahtevi za varstvo
zakonitosti odloča vrhovno sodišče na seji.
(2) Vrhovno sodišče s
sklepom zavrže zahtevo za varstvo zakonitosti, če je ta nedovoljena ali
prepozna (drugi odstavek prejšnjega člena), sicer pa izvod zahteve pošlje
nasprotni stranki, ki lahko v petnajstih dneh od prejema zahteve nanjo
odgovori. Državnemu tožilcu Republike Slovenije se zahteva za varstvo
zakonitosti pošlje s spisi.
(3) Preden se zadeva
predloži v odločanje, lahko preskrbi sodnik, ki je določen za poročevalca, po
potrebi poročilo o zatrjevanih kršitvah zakona.
(4) Glede na vsebino
zahteve lahko Vrhovno sodišče odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe
odloži oziroma prekine.
424. člen
(1) Pri odločanju o zahtevi
za varstvo zakonitosti se omeji sodišče samo na preizkus tistih kršitev zakona,
na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.
(2) Če sodišče spozna, da
so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v obsojenčevo korist, podani tudi
v korist kakšnega drugega soobtoženca, glede katerega ni bila vložena zahteva
za varstvo zakonitosti, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka
zahteva vložena.
(3) Če je vložena zahteva
za varstvo zakonitosti v obsojenčevo korist, je sodišče pri odločanju vezano na
prepoved, ki je predpisana v 385. členu tega zakona.
425. člen
Vrhovno sodišče zavrne s
sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno, če ugotovi, da ni podana
kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi ali če je zahteva
za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve
dejanskega stanja.
426. člen
(1) Če
vrhovno sodišče ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, izda
sodbo, s katero glede na naravo kršitve: ali spremeni pravnomočno odločbo; ali
v celoti ali delno razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča
ali pa samo odločbo višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločitev ali sojenje
sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču; ali pa se omeji samo na to, da
ugotovi kršitev zakona.
(2) Če je zahteva za
varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo in vrhovno sodišče spozna, da
je utemeljena, ugotovi le, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v
pravnomočno odločbo.
(3) Če sodišče druge
stopnje po določbah tega zakona ni imelo pravice odpraviti kršitev zakona, ki
je bila storjena v odločbi sodišča prve stopnje ali v sodnem postopku pred njo,
vrhovno sodišče pa spozna, da je zahteva utemeljena in da je treba za odpravo
storjene kršitve razveljaviti ali spremeniti odločbo sodišča prve stopnje,
razveljavi ali spremeni tudi odločbo sodišča druge stopnje, čeprav z njo ni bil
prekršen zakon.
427. člen
Če nastane pri odločanju
o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih
dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena,
razveljavi vrhovno sodišče s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo
zakonitosti, to odločbo in odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred istim
ali drugim stvarno pristojnim sodiščem prve stopnje.
428. člen
(1) Če se pravnomočna
sodba razveljavi in zadeva vrne v novo razsojo, se vzame za podlago prejšnja
obtožnica ali tisti njen del, ki se nanaša na razveljavljeni del sodbe.
(2) Sodišče mora opraviti
vsa procesna dejanja in pretresti vprašanja, na katera ga je opozorilo vrhovno
sodišče.
(3) Pred sodiščem prve
oziroma druge stopnje smejo stranke navesti nova dejstva in predložiti nove
dokaze.
(4) Sodišče je pri izdaji
nove odločbe vezano na prepoved, ki je predpisana v 385. členu tega zakona.
(5) Če se poleg odločbe
nižjega sodišča razveljavi tudi odločba višjega sodišča, se pošlje zadeva
nižjemu sodišču po višjem sodišču.
D. POSEBNE DOLOČBE ZA SKRAJŠANI
POSTOPEK, ZA IZREKANJE SODNEGA OPOMINA IN
ZA POSTOPEK PROTI MLADOLETNIKOM
XXV. p o g l a v j e
SKRAJŠANI POSTOPEK PRED OKRAJNIM SODIŠČEM
429. člen
V postopku pred okrajnim
sodiščem se uporabljajo določbe 430. do 444. člena tega zakona, za vprašanja,
ki niso urejena v teh določbah, pa smiselno druge določbe tega zakona.
430. člen
(1) Kazenski postopek se
uvede na podlagi obtožnega predloga državnega tožilca oziroma oškodovanca kot
tožilca ali na podlagi zasebne tožbe.
(2) Državni tožilec sme
vložiti obtožni predlog tudi na podlagi same kazenske ovadbe.
(3) Obtožni predlog in
zasebna tožba se vložita v toliko izvodih, kolikor jih je treba za sodišče in
obdolženca.
431. člen
(1) Pred vložitvijo
obtožnega predloga lahko državni tožilec predlaga sodniku posamezniku (sodnik),
da opravi posamezna preiskovalna dejanja. Če se sodnik strinja z njegovim
predlogom, opravi preiskovalna dejanja, nato pa pošlje vse spise državnemu
tožilcu. Preiskovalna dejanja je treba opraviti kar se da hitro in kratko.
(2) Če se sodnik ne
strinja s predlogom za preiskovalna dejanja, obvesti o tem državnega tožilca.
(3) Ko v primerih iz
prvega in drugega odstavka tega člena državni tožilec prejme spise oziroma
obvestilo od sodnika, lahko odloči, da bo vložil obtožni predlog ali pa izda
sklep, s katerim kazensko ovadbo zavrže.
432. člen
(1)
Pripor se sme odrediti zoper tistega, za katerega je utemeljen sum, da je
storil kaznivo dejanje:
1) če se skriva, če se ne
da ugotoviti njegova istovetnost ali če so podane druge okoliščine, ki očitno
kažejo na nevarnost, da bo sicer pobegnil;
2) če gre za kaznivo
dejanje zoper javni red in mir, zoper spolno nedotakljivost ali za kaznivo
dejanje s prvinami nasilja, za katera se sme izreči kazen zapora dveh let, pa
posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo obdolženec to kaznivo dejanje
ponovil ali da bo storil kaznivo dejanje, s katerim grozi.
(2) Pred vložitvijo
obtožnega predloga sme trajati pripor le toliko, kolikor je treba, da se
opravijo preiskovalna dejanja, vendar ne več kot osem dni. O pritožbi zoper
sklep o priporu odloča senat okrožnega sodišča (šesti odstavek 25. člena).
(3) Glede pripora od
izročitve obtožnega predloga do konca glavne obravnave se smiselno uporabljajo
določbe 207. člena tega zakona; pri tem mora sodnik vsakih mesec dni preizkusiti,
ali so še dani razlogi za pripor.
(4) Če je obdolženec v
priporu, mora sodišče postopati posebno hitro.
433. člen
Če poda kazensko ovadbo
oškodovanec, pa državni tožilec v enem mesecu po prejemu ovadbe ne vloži
obtožnega predloga in tudi ne obvesti oškodovanca, da je zavrgel ovadbo oziroma
odložil kazenski pregon (162. člen), ima oškodovanec pravico, da kot tožilec
začne pregon s tem, da poda sodišču obtožni predlog.
434. člen
(1) Obtožni predlog
oziroma zasebna tožba mora obsegati: ime in priimek obdolženca z osebnimi
podatki, kolikor so znani, opis kaznivega dejanja, sodišče, pred katerim naj se
opravi glavna obravnava, predlog, kateri dokazi naj se izvedejo na glavni
obravnavi, in predlog, da se obdolženec spozna za krivega in obsodi po zakonu.
(2) V obtožnem predlogu
se sme predlagati, da se obdolženec pripre. Če je obdolženec že v priporu ali
če je bil med preiskovalnimi dejanji v priporu, je treba v obtožnem predlogu
navesti, koliko časa je bil priprt.
435. člen
(1) Ko sodišče prejme
obtožni predlog ali zasebno tožbo, preizkusi sodnik najprej ali je sodišče
pristojno in ali so dani pogoji, da se obtožni predlog oziroma zasebna tožba
zavrže.
(2) Če sodnik ne izda
nobenega od sklepov iz prejšnjega odstavka, odredi vročitev obtožnega akta
obdolžencu in takoj razpiše glavno obravnavo. Če v enem mesecu ne določi glavne
obravnave, obvesti o razlogih za to predstojnika sodišča. Predstojnik sodišča
ukrene, kar je potrebno, da se glavna obravnava čim prej določi.
436. člen
(1) Če sodnik spozna, da
je za sojenje krajevno pristojno drugo okrajno sodišče, odstopi po
pravnomočnosti sklepa zadevo temu sodišču. Če pa spozna, da je za sojenje
stvarno pristojno okrožno sodišče, odstopi zadevo v nadaljnji postopek
pristojnemu državnemu tožilcu. Če državni tožilec misli, da je za sojenje
stvarno pristojno sodišče, ki mu je poslalo zahtevo, zahteva odločitev senata
okrožnega sodišča (šesti odstavek 25. člena).
(2) Ko je razpisana
glavna obravnava, se sodišče po uradni dolžnosti ne more več izreči za krajevno
nepristojno.
437. člen
(1) Sodnik zavrže obtožni
predlog ali zasebno tožbo, če spozna, da je podan kakšen od razlogov za
ustavitev postopka, ki so določeni v 1. do 3. točki prvega oziroma v drugem
odstavku 277. člena tega zakona; če so bila opravljena preiskovalna dejanja, pa
tudi iz razloga iz 4. točke prvega odstavka omenjenega člena.
(2) Sklep s kratko
obrazložitvijo se vroči tožilcu in obdolžencu.
438. člen
Če ni pogojev za obvezno
obrambo, se obdolžencu, ki po svojih gmotnih razmerah ne more plačati stroškov
za obrambo, na njegovo zahtevo lahko postavi zagovornik po uradni dolžnosti, če
je to v interesu pravičnosti. O zahtevi odloči sodnik.
439. člen
(1) Sodnik povabi na
glavno obravnavo obdolženca in njegovega zagovornika, tožilca, oškodovanca in
njihove zakonske zastopnike in pooblaščence, priče, izvedence in tolmača; po
potrebi pa preskrbi tudi predmete, ki naj se uporabijo kot dokaz na glavni
obravnavi.
(2) Obdolžencu se v
vabilu sporoči, da sme na glavno obravnavo priti z dokazi za svojo obrambo ali
da lahko dokaze pravočasno sporoči sodišču, da bi se mogli preskrbeti za glavno
obravnavo. V vabilu se obdolženec opozori, da se bo glavna obravnava opravila
tudi v njegovi nenavzočnosti, če bodo za to podani zakonski pogoji (prvi
odstavek 442. člena). Obdolžencu se z vabilom vred vroči tudi prepis obtožnega
predloga oziroma zasebne tožbe, če mu obtožni akt ni
bil poslan takoj po preizkusu (drugi odstavek 435. člena) in se pouči, da ima
pravico vzeti si zagovornika, da pa, če obramba ni obvezna, glavna obravnava ne
bo preložena, če zagovornik nanjo ne bi prišel ali če bi si obdolženec šele na
njej vzel zagovornika.
(3) Vabilo se vroči
obdolžencu tako, da mu ostane med vročitvijo vabila in glavno obravnavo zadosti
časa za pripravo obrambe, najmanj pa trije dnevi. Z obdolženčevo privolitvijo
se sme ta rok skrajšati.
440. člen
Glavna obravnava se
opravi v kraju sodišča. V nujnih primerih, zlasti če je treba opraviti ogled
ali če je to koristno za lažjo izvedbo dokaznega postopka, se sme z dovoljenjem
predsednika sodišča odrediti glavna obravnava tudi v kraju, kjer je bilo
kaznivo dejanje storjeno ali kjer naj se opravi ogled, če je ta kraj na območju
tega sodišča.
441. člen
Ugovor krajevne
nepristojnosti se sme podati le do začetka glavne obravnave.
442. člen
(1) Če obdolženec ne
pride na glavno obravnavo kljub temu, da je bil v redu povabljen, sme sodnik
odločiti, da se opravi glavna obravnava tudi v njegovi nenavzočnosti, s
pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan.
(2) Če na glavno
obravnavo ne pride zagovornik, ki je bil v redu povabljen in ne obvesti
sodišča, zakaj je zadržan, brž ko za to zve, ali če brez dovoljenja zapusti
obravnavo ali če mu sodnik odreče nadaljnjo obrambo zaradi motenja reda,
obramba pa ni obvezna, se glavna obravnava, če si obdolženec ne vzame takoj
drugega zagovornika, opravi v nenavzočnosti zagovornika.
443. člen
(1) Glavna obravnava se
začne z branjem obtožnega predloga ali zasebne tožbe, ki jo prebere tožilec.
Začeta glavna obravnava se dokonča, če je mogoče, brez prekinitve.
(2) Po končani glavni
obravnavi sodnik takoj izreče sodbo in jo razglasi z bistvenimi razlogi. Sodba
mora biti izdelana pisno v osmih dneh od razglasitve.
(3) Zoper sodbo je
dovoljena pritožba v osmih dneh od vročitve prepisa sodbe.
(4) Stranke in
oškodovanec se lahko odpovedo pravici do pritožbe takoj po razglasitvi sodbe. V
takem primeru se vroči stranki in oškodovancu prepis sodbe samo, če to
zahtevata. Če so se obe stranki in oškodovanec po razglasitvi sodbe odpovedali
pravici do pritožbe in če nihče od njih ni zahteval vročitve sodbe, ni
potrebno, da bi pisno izdelana sodba vsebovala obrazložitev.
(5) Določbe 361. člena
tega zakona se uporabljajo smiselno tudi glede odprave pripora potem, ko je
izrečena sodba.
(6) Če izreče sodnik v
sodbi kazen zapora, sme odrediti, da se obdolženec pripre oziroma da ostane v
priporu, če so dani razlogi iz prvega odstavka 432. člena tega zakona. Pripor
sme trajati v takem primeru do pravnomočnosti sodbe, vendar največ dotlej,
dokler obdolžencu ne izteče kazen, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje.
(7) Če sodnik med ali po
končani glavni obravnavi spozna, da je za sojenje stvarno pristojno okrožno
sodišče ali da je podan primer iz prvega odstavka 352. člena tega zakona,
zavrže s sklepom obtožni akt.
444. člen
(1) Preden je razpisana
glavna obravnava za kaznivo dejanje iz pristojnosti sodnika posameznika, za
katero se storilec preganja na zasebno tožbo, lahko sodnik povabi zasebnega
tožilca in obdolženca, naj prideta določenega dne sama na sodišče, da se
vnaprej razjasni stvar, če misli, da bi bilo to smotrno za hitrejši konec
postopka. Obdolžencu se vroči z vabilom tudi prepis zasebne tožbe.
(2) Če ne pride do
poravnave strank in umika zasebne tožbe, sprejme sodnik izjave strank in jima
naroči, naj predlagata dokaze, ki naj se preskrbijo.
(3) Če sodnik ne zavrže
tožbe, ker je spoznal, da za to niso podani pogoji, odloči o tem, kateri dokazi
naj se izvedejo na glavni obravnavi, in praviloma takoj razpiše glavno
obravnavo ter to sporoči strankama.
(4) Če sodnik misli, da
ni treba zbirati dokazov in da tudi ni drugih razlogov, da se posebej razpiše
glavna obravnava, lahko takoj začne glavno obravnavo in po izvedbi dokazov, ki
so pred sodiščem, odloči o zasebni tožbi. Na to je treba zasebnega tožilca in
obdolženca v vabilu posebej opozoriti.
(5) Če zasebni tožilec na
vabilo iz prvega odstavka tega člena ne pride, velja 58. člen tega zakona.
445. člen
(1) Kadar odloča sodišče
druge stopnje o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po
skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik
senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev
stvari.
(2) Če gre za kaznivo
dejanje, za katero teče postopek na zahtevo državnega tožilca, pošlje
predsednik senata pred sejo senata spise državnemu tožilcu, ki lahko da svoj
pisni predlog.
XXVI. p o g l a v j e
POSEBNE DOLOČBE O IZREKANJU SODNEGA OPOMINA
446. člen
(1) Sodni opomin se
izreče s sklepom.
(2) Če ni v tem poglavju
določeno kaj drugega, se uporabljajo tiste določbe tega zakona, ki se nanašajo
na sodbo, s katero je obdolženec spoznan za krivega, smiselno tudi za sklep o
sodnem opominu.
447. člen
(1) Sklep o sodnem
opominu se razglasi takoj po končani glavni obravnavi z bistvenimi razlogi. Za
odpoved pravici do pritožbe in za pisno izdelavo sklepa se smiselno uporablja
četrti odstavek 443. člena tega zakona.
(2) V izreku sklepa o
sodnem opominu navede sodišče poleg osebnih podatkov o obdolžencu samo, da se
obdolžencu izreka sodni opomin za dejanje, ki je predmet obtožbe, in zakonsko
označbo kaznivega dejanja. Izrek sklepa o sodnem opominu mora obsegati tudi
potrebne podatke iz 5. in 7. točke prvega odstavka 359. člena tega zakona.
(3) V obrazložitvi sklepa
navede sodišče razloge, po katerih se je ravnalo pri izreku sodnega opomina.
448. člen
(1) Sklep o sodnem
opominu se sme izpodbijati iz razlogov, ki so našteti v 1.,
2. in 3. točki 370. člena tega zakona, in zaradi tega, ker niso bile podane
okoliščine, ki bi bile opravičevale izrek sodnega opomina.
(2) Če obsega sklep o
sodnem opominu odločbo o varnostnih ukrepih, o odvzemu premoženjske koristi, o
stroških kazenskega postopka ali o premoženjskopravnem zahtevku, se sme
izpodbijati taka odločba iz razloga, da sodišče ni pravilno uporabilo
varnostnega ukrepa ali odvzema premoženjske koristi oziroma da je odločilo o
stroških kazenskega postopka ali o premoženjskopravnem zahtevku v nasprotju z
določbami zakona.
449. člen
Poleg kršitev, ki so
navedene v 1. do 4. točki 372. člena tega zakona, je podana kršitev kazenskega
zakona tudi v primeru, ko se izreče sodni opomin, če je sodišče z odločbo o
sodnem opominu, o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi
prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu.
450. člen
(1) Če se je zoper sklep
o sodnem opominu pritožil tožilec v obdolženčevo škodo, sme sodišče druge
stopnje izreči sodbo, s katero spozna obdolženca za krivega in ga obsodi na
kazen ali s katero izreče pogojno obsodbo, če spozna, da je sodišče prve
stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva, da pa prihaja ob pravilni uporabi
zakona v poštev izrek kazni.
(2) Na
čigarkoli pritožbo zoper sklep o sodnem opominu sme sodišče druge stopnje
izdati sklep o zavrženju obtožnice oziroma obtožnega predloga ali izdati sodbo,
s katero zavrne obtožbo ali obdolženca oprosti obtožbe, če spozna, da je
sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva, da pa prihaja ob
pravilni uporabi zakona v poštev ena od teh odločb.
(3) Kadar so podani
pogoji iz 391. člena tega zakona, izda sodišče druge stopnje sklep, s katerim
zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje o sodnem
opominu.
XXVII. p o g l a v j e
POSTOPEK PROTI MLADOLETNIKOM
1. Splošne določbe
451. člen
(1) Določbe tega poglavja
se uporabljajo v postopku proti osebam, ki so storile kaznivo dejanje kot
mladoletniki, pa ob uvedbi postopka oziroma ob sojenju še niso stare
enaindvajset let. Druge določbe tega zakona se uporabljajo, če niso v nasprotju
z določbami tega poglavja.
(2) Členi 453 do 455, 458
do 461, 469., 471., prvi in drugi odstavek 473. člena
in 481. člen tega zakona se uporabljajo v postopku proti mlajšemu polnoletnemu,
če se do začetka glavne obravnave ugotovi, da prihaja glede njega v poštev
izrek vzgojnega ukrepa po 94. členu kazenskega zakonika Republike Slovenije, in
če takrat še ni star enaindvajset let.
452. člen
Če se med postopkom
ugotovi, da mladoletnik ob storitvi kaznivega dejanja še ni bil star štirinajst
let, se kazenski postopek ustavi in o tem obvesti organ socialnega varstva.
453. člen
(1) Mladoletnik ne sme
biti sojen v nenavzočnosti.
(2) Pri procesnih
dejanjih, pri katerih je mladoletnik navzoč, zlasti pa pri njegovem zaslišanju,
morajo organi, ki sodelujejo v postopku, ravnati obzirno in upoštevati
mladoletnikovo duševno razvitost, občutljivost in osebne lastnosti, da ne bi
kazenski postopek škodljivo vplival na njegov razvoj.
(3) Hkrati morajo ti
organi s primernimi ukrepi preprečevati vsako nedisciplinirano obnašanje
mladoletnika.
454. člen
(1) Mladoletnik sme imeti
zagovornika od začetka pripravljalnega postopka.
(2) Mladoletnik mora imeti
zagovornika od začetka pripravljalnega postopka, če teče proti njemu postopek
za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen zapora nad tri leta; za druga
kazniva dejanja, za katera je predpisana milejša kazen, pa mora imeti
zagovornika, če sodnik za mladoletnike spozna, da mu je potreben.
(3) Če si v primerih iz
prejšnjega odstavka ne vzame zagovornika sam mladoletnik ali mu ga ne vzamejo
njegov zakoniti zastopnik ali sorodniki, mu ga postavi sodnik za mladoletnike
po uradni dolžnosti.
455. člen
Nihče ne more biti
oproščen dolžnosti pričevanja o okoliščinah, ki so potrebne za presojo
mladoletnikove duševne razvitosti ter za spoznanje njegove osebnosti in razmer,
v katerih živi (469. člen).
456. člen
(1) Če je mladoletnik
sodeloval pri kaznivem dejanju skupaj s polnoletnimi, se postopek proti njemu
izloči in opravi po določbah tega poglavja.
(2) Postopek proti
mladoletniku se sme združiti s postopkom zoper polnoletne in opraviti po
splošnih določbah tega zakona samo, če je združitev postopka nujna za
vsestransko razjasnitev stvari. Sklep o tem izda senat za mladoletnike
pristojnega sodišča na obrazložen predlog državnega tožilca. Zoper tak sklep ni
pritožbe.
(3) Če
se opravi enoten postopek za mladoletnika in polnoletne storilce, se glede mladoletnika
vselej uporabijo določbe členov: 453 do 455, 458 do 461, 469., 471., prvi in
drugi odstavek 473. člena in 480. člen, kadar se na glavni obravnavi
razjasnjujejo vprašanja, ki se nanašajo na mladoletnika, ter določbe členov
481., 487. in 488. člen tega zakona, druge določbe tega poglavja pa, če njihova
uporaba ni v nasprotju z združenim postopkom.
457. člen
Če je kdo storil neko
kaznivo dejanje kot mladoleten, drugo pa kot polnoleten, se opravi enoten
postopek po 32. členu tega zakona pred senatom, ki sodi polnoletne.
458. člen
(1) V postopku proti
mladoletnikom ima organ socialnega varstva poleg pravic, ki so mu izrecno dane
v tem poglavju, tudi pravico seznaniti se s potekom postopka, dajati med
postopkom predloge in opozarjati na dejstva in dokaze, ki so pomembni za
pravilno odločbo.
(2) Kadar državni tožilec
zahteva uvedbo postopka proti mladoletniku, mora to vselej sporočiti
pristojnemu organu socialnega varstva.
459. člen
(1) Mladoletnika vabi
sodišče po starših oziroma po zakonskem zastopniku, razen če to ni mogoče, ker
je treba hitro ravnati, ali zaradi drugih okoliščin.
(2) Za vročanje odločb in
drugih pisanj se uporabljajo smiselno določbe 120. člena tega zakona; pri tem
se mladoletniku ne smejo vročati pisanja na ta način, da bi se pritrdila na
sodno desko in tudi ne uporabiti drugi odstavek 116. člena tega zakona.
460. člen
(1) Brez dovoljenja
sodišča se ne sme objaviti potek kazenskega postopka proti mladoletniku in tudi
ne odločba, ki je bila v njem izdana.
(2) Objaviti se sme samo
tisti del postopka oziroma samo tisti del odločbe, ki ga je sodišče dovolilo
objaviti, vendar pa se niti v tem primeru ne sme objaviti mladoletnikovo ime in
ne drugi podatki, iz katerih bi se dalo sklepati, za katerega mladoletnika gre.
461. člen
Organi, ki sodelujejo v
postopku proti mladoletniku, in drugi organi in zavodi, od katerih so zahtevana
sporočila, poročila ali mnenja, morajo postopati kar se da hitro, da se
postopek čim prej konča.
2. Sestava sodišča
462. člen
(1) Pri okrožnih, višjih
in vrhovnem sodišču so senati za mladoletnike. Pri okrožnih sodiščih je po en
ali več sodnikov za mladoletnike.
(2) Senat za mladoletnike
pri sodiščih prve stopnje sestavljajo sodnik za mladoletnike in dva sodnika
porotnika. Sodnik za mladoletnike je predsednik senata.
(3) Pri sodiščih druge
stopnje in pri vrhovnem sodišču se določijo z razporedom dela senati za
mladoletnike, ki jih sestavljajo trije sodniki.
(4) Sodniki porotniki se
volijo izmed profesorjev, učiteljev, vzgojiteljev in drugih oseb, ki imajo
izkušnje z vzgojo mladoletnikov.
(5) Senati za
mladoletnike iz tretjega odstavka tega člena odločajo o pritožbah in v drugih
primerih, ki so določeni v tem zakonu.
(6) Sodnik za
mladoletnike sodišča prve stopnje opravlja pripravljalni postopek in druge
zadeve v postopku proti mladoletnikom.
463. člen
Sodišče, ki je pristojno
za odločanje na drugi stopnji, odloča o pritožbah zoper odločbe senata za
mladoletnike sodišča prve stopnje in o pritožbah zoper sklepe državnega tožilca
in sodnika za mladoletnike v primerih, ki so določeni v tem zakonu, kot tudi v
primerih, ko je v tem zakonu določeno, da odloča senat za mladoletnike višjega
sodišča.
464. člen
Za postopek proti
mladoletniku je krajevno pristojno praviloma sodišče njegovega stalnega
prebivališča, če mladoletnik nima stalnega prebivališča ali če ni znano, pa
sodišče, ki je pristojno za njegovo začasno prebivališče. Postopek se sme
izvesti pred sodiščem, pristojnim za začasno prebivališče mladoletnika, ki ima
stalno prebivališče, ali pred sodiščem, pristojnim za kraj storitve kaznivega
dejanja, če je očitno, da se bo pri tem sodišču lažje izvedel.
3. Uvedba postopka
465. člen
(1) Kazenski postopek
proti mladoletniku se uvede za vsa kazniva dejanja samo na zahtevo državnega
tožilca.
(2) Postopek za kazniva
dejanja, za katera se storilec preganja po predlogu ali na zasebno tožbo, se
sme uvesti, če predlaga oškodovanec uvedbo postopka pri pristojnem državnem
tožilcu v roku, ki ga določa 52. člen tega zakona.
(3) Če državni tožilec ne
zahteva uvedbe postopka proti mladoletniku, obvesti o tem oškodovanca.
Oškodovanec ne more prevzeti postopka oziroma ne more vložiti pri sodišču
zasebne tožbe, pač pa lahko zahteva v osmih dneh, ko prejme sporočilo državnega
tožilca, naj senat za mladoletnike pristojnega sodišča uvede postopek.
466. člen
(1)
Kadar gre za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen zapora do treh let
ali denarna kazen, lahko državni tožilec odloči, da ne bo zahteval uvedbe
kazenskega postopka, čeprav so dokazi, da je mladoletnik storil kaznivo
dejanje, če glede na naravo kaznivega dejanja in okoliščine, v katerih je bilo
storjeno, ter glede na mladoletnikovo prejšnje življenje in njegove osebne
lastnosti spozna, da postopek proti njemu ne bi bil smotrn. Za ugotovitev teh okoliščin
lahko zahteva državni tožilec sporočila od mladoletnikovih staršev oziroma
skrbnika ter od drugih oseb in ustanov; če je potrebno, pa lahko pokliče te
osebe in tudi mladoletnika na državno tožilstvo, da zve take okoliščine
neposredno od njih. Prav tako lahko zahteva mnenje o smotrnosti postopka proti
mladoletniku tudi od organa socialnega varstva.
(2) Kadar je izvrševanje
kazni ali vzgojnega ukrepa v teku, sme državni tožilec odločiti, da ne bo
zahteval uvedbe kazenskega postopka za drugo mladoletnikovo kaznivo dejanje, če
glede na težo tega kaznivega dejanja ter glede na kazen oziroma vzgojni ukrep,
ki se izvršuje, postopek in izrek kazenske sankcije zanj ne bi imela smisla.
(3) Če državni tožilec v
primerih iz prvega in drugega odstavka tega člena spozna, da uvedba postopka
proti mladoletniku ne bi dosegla svojega namena, obvesti o tem organ socialnega
varstva in oškodovanca ter jima sporoči razloge; oškodovanec lahko v osmih dneh
zahteva od senata za mladoletnike, naj uvede postopek.
467. člen
(1) V primerih iz
tretjega odstavka 465. člena in iz tretjega odstavka prejšnjega člena odloči
senat za mladoletnike na seji, ko dobi spise od državnega tožilca.
(2) Senat za mladoletnike
lahko odloči, naj se postopek proti mladoletniku ne uvede ali pa naj se uvede
pred sodnikom za mladoletnike. Zoper sklep senata za mladoletnike ni pritožbe.
(3) Če senat odloči, naj
se uvede proti mladoletniku postopek pred sodnikom za mladoletnike, se lahko
državni tožilec tega postopka udeležuje in ima vse pravice, ki mu gredo v
postopku po tem zakonu.
4. Pripravljalni postopek
468. člen
(1) Uvedbo pripravljalnega
postopka zahteva državni tožilec pri sodniku za mladoletnike pristojnega
sodišča. Če se sodnik za mladoletnike s tem ne strinja, zahteva, naj o tem
odloči senat za mladoletnike višjega sodišča.
(2) Sodnik za
mladoletnike lahko prepusti organu za notranje zadeve, naj na način, ki je
predpisan v tem zakonu, izvrši odredbo o hišni preiskavi ali o zasegu
predmetov.
469. člen
(1) V pripravljalnem
postopku proti mladoletniku je treba poleg dejstev, ki se nanašajo na kaznivo
dejanje, zlasti ugotoviti mladoletnikovo starost in okoliščine, ki so potrebne
za presojo njegove duševne razvitosti, ter preučiti okolje in razmere, v
katerih mladoletnik živi, in druge okoliščine, ki se tičejo njegove osebnosti.
(2) Da se ugotove te
okoliščine, je treba zaslišati mladoletnikove starše, njegovega skrbnika in
druge, ki lahko dajo o njih potrebne podatke. O teh okoliščinah se zahteva po
potrebi poročilo organa socialnega varstva; če je bil pri mladoletniku
uporabljen vzgojni ukrep, pa poročilo o tem.
(3) Podatke o mladoletnikovi
osebnosti zbira sodnik za mladoletnike. Zahteva pa lahko, naj te podatke zbere
določen strokovni delavec (socialni delavec, defektolog in drugi), če je tak
pri sodišču; lahko pa prepusti to tudi organu socialnega varstva.
(4) Kadar je za ugotovitev
mladoletnikovega zdravstvenega stanja, njegove duševne razvitosti, psihičnih
lastnosti ali nagnjenj potrebno, da ga pregledajo izvedenci, se določijo za tak
pregled zdravniki, psihologi in pedagogi. Tak pregled mladoletnika se lahko
opravi v zdravstvenem ali v kakšnem drugem zavodu.
470. člen
(1) Sodnik za
mladoletnike sam določi, kako bo opravil posamezna dejanja; pri tem se mora
ravnati po določbah tega zakona v taki meri, da so zavarovane pravice
obdolženca do obrambe, pravice oškodovanca in zbiranje dokazov, ki so potrebni
za odločitev.
(2) Pri dejanjih v
pripravljalnem postopku smeta biti navzoča državni tožilec in zagovornik. Kadar
je potrebno, se zaslišanje mladoletne osebe opravi s pomočjo pedagoga ali druge
strokovne osebe. Sodnik za mladoletnike lahko dovoli, da so pri dejanju v
pripravljalnem postopku navzoči predstavnik organa socialnega varstva ter
mladoletnikovi starši oziroma skrbnik. Kadar so te osebe navzoče pri omenjenih
dejanjih, lahko dajejo predloge in postavljajo vprašanje tistemu, ki se
zaslišuje.
471. člen
(1) Sodnik za
mladoletnike sme odrediti, naj se mladoletnik med pripravljalnim postopkom odda
v prehodni dom, v vzgojni ali kakšen podoben zavod, postavi pod nadzorstvo
organa socialnega varstva ali izroči drugi družini, če je to potrebno, da se
izloči iz okolja, v katerem je živel, ali da se mu zagotovi pomoč, varstvo ali
nastanitev.
(2) Stroški za
mladoletnikovo nastanitev se izplačajo naprej iz proračunskih sredstev in
spadajo med stroške kazenskega postopka.
472. člen
(1) Izjemoma sme sodnik
za mladoletnike odrediti, naj se mladoletnik pripre, če so za to podani razlogi
iz prvega ali drugega odstavka 201. člena tega zakona.
(2) Po sklepu o priporu,
ki ga je izdal sodnik za mladoletnike, sme trajati pripor najdalj en mesec.
Senat za mladoletnike istega sodišča sme iz opravičenih razlogov podaljšati
pripor največ še za dva meseca.
473. člen
(1) Mladoletnik mora biti
priprt praviloma ločeno od polnoletnih.
(2) Sodnik za
mladoletnike sme odrediti, naj bo mladoletnik priprt skupaj s polnoletnimi, če
bi mladoletnikova osamitev predolgo trajala, podana pa je možnost, da je
mladoletnik v priporu skupaj s polnoletnim, ki nanj ne bo škodljivo vplival.
(3) Sodnik za
mladoletnike ima nasproti priprtim mladoletnikom enake pravice, kot jih ima po
tem zakonu preiskovalni sodnik glede pripornikov.
474. člen
(1) Ko preizkusi vse
okoliščine, ki se nanašajo na kaznivo dejanje in na mladoletnikovo osebnost,
pošlje sodnik za mladoletnike spise pristojnemu državnemu tožilcu; ta lahko v
osmih dneh zahteva, naj se pripravljalni postopek dopolni, ali poda senatu za
mladoletnike obrazložen predlog za kaznovanje oziroma za vzgojni ukrep.
(2) Predlog državnega
tožilca mora obsegati: ime in priimek mladoletnika, njegovo starost, opis
dejanja, dokaze, iz katerih izhaja, da je mladoletnik storil kaznivo dejanje,
obrazložitev, ki mora navajati oceno mladoletnikove duševne razvitosti, in
predlog, naj se mladoletnik kaznuje oziroma zanj uporabi vzgojni ukrep.
475. člen
(1) Če državni tožilec
med pripravljalnim postopkom spozna, da ni podlage za postopek proti
mladoletniku ali da je podan kakšen razlog iz prvega ali drugega odstavka 466.
člena tega zakona, predlaga sodniku za mladoletnike, naj ustavi postopek. O
predlogu za ustavitev postopka obvesti državni tožilec tudi organ socialnega
varstva.
(2) Če se sodnik za
mladoletnike ne strinja s predlogom državnega tožilca, zahteva o tem odločitev
senata za mladoletnike višjega sodišča.
(3) Tretji odstavek 467.
člena tega zakona velja tudi, kadar senat za mladoletnike ne ugodi predlogu
državnega tožilca naj se ustavi postopek.
476. člen
Kadar državni tožilec v
primerih iz 467. in 475. člena tega zakona ni sodeloval v postopku proti
mladoletniku, predloži sodnik za mladoletnike po končanem pripravljalnem
postopku zadevo senatu za mladoletnike v sojenje.
477. člen
Sodnik za mladoletnike
mora poročati predsedniku sodišča vsak mesec, katere mladoletniške zadeve še
niso končane in zakaj v posameznih zadevah postopek še teče. Predsednik sodišča
ukrene, kar je potrebno, da se postopek pospeši.
5. Postopek pred senatom za mladoletnike
478. člen
(1) Sodnik za
mladoletnike razpiše sejo senata ali glavno obravnavo, ko prejme predlog
državnega tožilca, kakor tudi v primeru, če teče postopek proti mladoletniku
brez predloga državnega tožilca.
(2) Če teče postopek
proti mladoletniku brez predloga državnega tožilca, razloži sodnik za
mladoletnike na začetku seje oziroma glavne obravnave, katerega kaznivega
dejanja je mladoletnik obdolžen.
(3) Kazni in zavodski
ukrepi se smejo izreči mladoletniku samo po glavni obravnavi. Drugi vzgojni
ukrepi se mu smejo izreči tudi na seji senata.
(4) Na
seji senata se lahko odloči, naj se opravi glavna obravnava.
(5) O seji senata se obvestijo
državni tožilec, zagovornik in predstavnik organa socialnega varstva, ki so
lahko na njej navzoči; če je potrebno, pa tudi mladoletnik in njegovi starši
oziroma skrbnik.
(6) Sodnik za
mladoletnike sporoči mladoletniku vzgojni ukrep, ki mu je bil izrečen na seji
senata.
479. člen
(1) Kadar odloča senat za
mladoletnike na podlagi glavne obravnave, se uporabljajo smiselno določbe tega
zakona o pripravah za glavno obravnavo, o vodstvu glavne obravnave, o
preložitvi in prekinitvi glavne obravnave, o zapisniku in o poteku glavne
obravnave; sodišče pa na ta pravila ni vezano, če spozna, da v posameznem
primeru njihova uporaba ne bi bila smotrna.
(2) Poleg oseb, ki so
naštete v 288. členu tega zakona, se povabijo na glavno obravnavo
mladoletnikovi starši oziroma skrbnik in organ socialnega varstva. Če starši,
skrbnik ali predstavnik organa socialnega varstva ne pridejo, to ni ovira, da
sodišče ne bi opravilo glavne obravnave.
(3) Poleg mladoletnika
mora biti navzoč na glavni obravnavi državni tožilec, če je podal predlog po
474. členu tega zakona, v primeru obvezne obrambe pa tudi zagovornik.
(4) Določbe tega zakona o
spremembi in razširitvi obtožbe veljajo tudi v postopku proti mladoletniku;
senat za mladoletnike pa je tudi brez predloga državnega tožilca upravičen
izdati odločbo na podlagi dejanskega stanja, ki se je na glavni obravnavi
spremenilo.
480. člen
(1) Kadar se sodi
mladoletnik, se javnost vselej izključi.
(2) Senat sme dovoliti,
da so na glavni obravnavi navzoče osebe, ki se ukvarjajo z varstvom in vzgojo
mladoletnikov ali z zatiranjem mladoletniške kriminalitete, ter znanstveni
delavci.
(3) Med glavno obravnavo
sme senat odrediti, naj se odstranijo z zasedanja vse ali posamezne osebe,
izvzemši državnega tožilca, zagovornika in predstavnika organa socialnega
varstva.
(4) Senat sme odrediti,
naj se mladoletnik med izvedbo posameznih dokazov ali med govori strank
odstrani z zasedanja.
481. člen
Med postopkom pred
sodiščem sme sodnik za mladoletnike ali senat za mladoletnike odločiti o
začasni nastanitvi mladoletnika (471. člen), sme pa tudi razveljaviti
poprejšnjo odločbo o tem.
482. člen
(1) Sodnik za
mladoletnike mora razpisati glavno obravnavo ali sejo senata v osmih dneh od
dneva, ko prejme predlog državnega tožilca ali ko je končan pripravljalni
postopek (476. člen) oziroma ko je bilo na seji senata sklenjeno, naj se opravi
glavna obravnava. Za vsako podaljšanje tega roka mora imeti sodnik za
mladoletnike odobritev predsednika sodišča.
(2) Glavna obravnava se
preloži ali prekine samo izjemoma. Vsako preložitev ali prekinitev mora sodnik
za mladoletnike sporočiti predsedniku sodišča in mu pojasniti razloge za to.
(3) Sodnik za
mladoletnike mora v treh dneh po razglasitvi izdelati pisno sodbo oziroma pisni
sklep.
483. člen
(1) Senat za mladoletnike
ni vezan na predlog državnega tožilca pri odločanju o tem, ali naj mladoletniku
izreče kazen ali pa uporabi zanj vzgojni ukrep. Če pa teče postopek proti
mladoletniku brez predloga državnega tožilca ali če državni tožilec umakne
predlog, mu senat ne sme izreči kazni, temveč samo vzgojni ukrep.
(2) Senat ustavi s
sklepom postopek v primerih, v katerih izda sodišče po 2.,
3. ali 4. točki 357. člena tega zakona sodbo, s katero obtožbo zavrne ali s
katero obtoženca oprosti obtožbe (358. člen) kakor tudi, kadar spozna, da ne bi
bilo smotrno izreči mladoletniku niti kazni niti vzgojnega ukrepa.
(3) Senat izda sklep
tudi, če izreče mladoletniku vzgojni ukrep. V izreku takega sklepa navede samo,
kateri ukrep mu izreka, ne izreče pa, da je mladoletnik kriv za kaznivo
dejanje, katerega je bil obdolžen. V obrazložitvi sklepa opiše dejanje in
navede okoliščine, ki opravičujejo izrečeni vzgojni ukrep.
(4) Sodba, s katero se
izreče mladoletniku kazen, mora biti izdana v obliki, določeni v 359. členu
tega zakona.
484. člen
(1) Sodišče sme obsoditi
mladoletnika na plačilo stroškov kazenskega postopka in na izpolnitev
premoženjskopravnih zahtevkov, če mu je izreklo kazen. Če pa mu je izreklo
vzgojni ukrep, obremenjujejo stroški postopka proračun, oškodovanec pa se s
premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.
(2) Če ima mladoletnik
lastne dohodke ali premoženje, se mu lahko naloži plačilo stroškov kazenskega
postopka in izpolnitev premoženjsko pravnega zahtevka, tudi če se mu izreče le
vzgojni ukrep.
6. Pravna sredstva
485. člen
(1) Zoper sodbo, s katero
je mladoletniku izrečena kazen, zoper sklep, s katerim je mladoletniku izrečen
vzgojni ukrep, in zoper sklep, s katerim je postopek ustavljen (drugi odstavek
483. člena), se lahko pritožijo vsi, ki imajo pravico do pritožbe zoper sodbo
(367. člen), in sicer v osmih dneh po prejemu sodbe oziroma sklepa.
(2) Zagovornik, državni
tožilec, zakonec, krvni sorodnik v ravni vrsti, posvojitelj, skrbnik, brat,
sestra in rejnik se smejo pritožiti v mladoletnikovo korist tudi proti njegovi
volji.
(3) Pritožba zoper sklep,
s katerim je mladoletniku izrečen vzgojni ukrep, ki se prestaja v zavodu,
zadrži njegovo izvršitev, če sodišče v soglasju z mladoletnikovimi starši in po
zaslišanju mladoletnika ne odloči drugače.
(4) Na
sejo senata sodišča druge stopnje (378. člen) povabi sodišče mladoletnika samo,
če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila njegova navzočnost koristna.
486. člen
(1) Senat sodišča druge
stopnje sme spremeniti odločbo sodišča prve stopnje in izreči mladoletniku
hujši ukrep, samo če je tako predlagano v pritožbi.
(2) Če z odločbo sodišča
prve stopnje ni bila izrečena kazen mladoletniškega zapora, denarna kazen ali
zavodski ukrep, sme senat sodišča druge stopnje izreči to kazen oziroma ta
ukrep samo, če opravi obravnavo. Daljši mladoletniški zapor, višjo denarno
kazen ali hujši zavodski ukrep od onega, ki je bil izrečen z odločbo sodišča
prve stopnje, sme izreči senat sodišča druge stopnje tudi na seji.
487. člen
Zahteva za varstvo
zakonitosti se sme vložiti tako v primeru, če je bil s sodno odločbo prekršen
zakon, kakor tudi v primeru, če je bila za mladoletnika nepravilno uporabljena
kazen ali kakšen vzgojni ukrep.
488. člen
Določbe o obnovi
kazenskega postopka, dokončanega s pravnomočno sodbo, se uporabljajo smiselno
tudi za obnovo postopka, končanega s pravnomočnim sklepom o uporabi vzgojnega
ukrepa.
7. Nadzorstvo sodišča nad izvajanjem ukrepov
489. člen
(1) Uprava zavoda, v
katerem se izvršuje vzgojni ukrep proti mladoletniku, mora vsakih šest mesecev
poročati sodišču, ki je izreklo vzgojni ukrep, o mladoletnikovem obnašanju.
Sodnik za mladoletnike tega sodišča lahko tudi sam obiskuje mladoletnike v
zavodu.
(2) Sodnik za
mladoletnike si sme po organu socialnega varstva preskrbeti obvestila o
izvrševanju drugih vzgojnih ukrepov, sme pa odrediti tudi, naj to opravi
določen strokovni delavec (socialni delavec, defektolog in drugi), če je tak
pri sodišču. Organ socialnega varstva mora najmanj vsakih šest mesecev poročati
sodišču, ki je izreklo vzgojni ukrep o poteku izvajanja izrečenega vzgojnega
ukrepa.
8. Ustavitev izvrševanja in sprememba odločbe o vzgojnih ukrepih
490. člen
(1) Kadar so izpolnjeni
pogoji, ki jih določa zakon za spremembo odločbe o izrečenem vzgojnem ukrepu,
odloči o tem sodišče, ki je na prvi stopnji izdalo sklep o vzgojnem ukrepu, če
samo spozna, da je to potrebno, ali če to predlaga državni tožilec, upravnik
zavoda ali organ socialnega varstva, ki mu je zaupano nadzorstvo nad
mladoletnikom.
(2) Preden sodišče izda
odločbo, zasliši državnega tožilca, mladoletnika, njegovega roditelja ali
skrbnika ali druge osebe, poleg tega pa zahteva potrebna poročila od zavoda, v
katerem mladoletnik prestaja zavodski ukrep, od organa socialnega varstva ali
od drugih organov in ustanov.
(3) Po prvem in drugem
odstavku tega člena ravna sodišče tudi, kadar odloča o ustavitvi izvrševanja
vzgojnega ukrepa.
(4) O ustavitvi ali
spremembi vzgojnega ukrepa odloča senat za mladoletnike.
TRETJI DEL
POSEBNI POSTOPKI
XXVIII. p o g l a v j e
POSTOPEK ZA UPORABO VARNOSTNIH
UKREPOV, ZA ODVZEM
PREMOŽENJSKE KORISTI IN ZA PREKLIC POGOJNE OBSODBE
491. člen
(1) Če je obdolženec
storil kaznivo dejanje v neprištevnem stanju, predlaga državni tožilec sodišču,
naj izreče obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo takega storilca v
zdravstvenem zavodu oziroma obvezno psihiatrično zdravljenje storilca na
prostosti, če so za tak varnostni ukrep podani pogoji, ki so določeni v 64. in
65. členu kazenskega zakonika Republike Slovenije.
(2) Obdolženec, zoper
katerega je odrejen pripor, se med postopkom za uporabo varnostnega ukrepa
namesti v ustrezen zdravstveni zavod.
(3) Ko je podan predlog
iz prvega odstavka tega člena, mora obdolženec imeti zagovornika.
492. člen
(1) O varnostnem ukrepu
obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ali
obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti odloči po glavni obravnavi
sodišče, ki je pristojno za sojenje na prvi stopnji.
(2) Poleg oseb, ki morajo
biti povabljene na glavno obravnavo, se povabijo kot izvedenci tudi zdravniki
psihiatri iz zdravstvenega zavoda, kateremu je bilo zaupano izvedenstvo glede
obdolženčeve prištevnosti. Obdolženec se povabi, če je njegovo stanje tako, da
je lahko navzoč pri glavni obravnavi. O glavni obravnavi je treba obvestiti
obdolženčevega zakonca in njegove starše oziroma skrbnika, glede na okoliščine
pa tudi druge bližnje sorodnike.
(3) Če sodišče na podlagi
izvedenih dokazov ugotovi, da je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje in
da je bil ob storitvi kaznivega dejanja neprišteven, odloči po zaslišanju
povabljenih na podlagi izvida in mnenja izvedencev, ali naj mu izreče varnostni
ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu
oziroma obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Pri odločanju o tem,
katerega teh varnostnih ukrepov naj izreče, sodišče ni vezano na predlog državnega
tožilca.
(4) Sodišče ustavi
postopek za uporabo varnostnega ukrepa, če spozna, da za uporabo varnostnega
ukrepa niso podani pogoji, ali če državni tožilec na glavni obravnavi umakne
predlog za izrek varnostnega ukrepa.
(5) Zoper sklep sodišča
se smejo v osmih dneh po njegovem prejemu pritožiti vsi tisti, ki imajo pravico
do pritožbe zoper sodbo (367. člen), razen oškodovanca.
(6) Če se državni tožilec
v primeru iz četrtega odstavka tega člena, ko je bil obdolženec navzoč na
glavni obravnavi, odpove pravici do pritožbe, sme takoj, najpozneje pa v osmih
dneh od dneva, ko se je odpovedal pravici do pritožbe, vložiti obtožnico
oziroma obtožni predlog.
493. člen
Varnostni ukrepi iz
prvega odstavka 491. člena tega zakona se smejo izreči tudi, kadar državni
tožilec na glavni obravnavi spremeni vloženo obtožnico oziroma obtožni predlog
tako, da predlaga, naj se izrečejo omenjeni ukrepi.
494. člen
Kadar izreče sodišče
kazen osebi, ki je storila kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane
prištevnosti, izreče z isto sodbo tudi varnostni ukrep obveznega psihiatričnega
zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, če ugotovi, da so za to podani
zakonski pogoji (64. člen kazenskega zakonika Republike Slovenije).
495. člen
Pravnomočna odločba, s
katero je izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in
varstva v zdravstvenem zavodu oziroma obveznega psihiatričnega zdravljenja na
prostosti (492. in 494. člen), se pošlje sodišču, ki je pristojno odločiti o
odvzemu poslovne sposobnosti. Odločba se sporoči tudi organu socialnega
varstva.
496. člen
(1) Sodišče, ki je na
prvi stopnji izreklo storilcu varnostni ukrep obveznega psihiatričnega
zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ali obveznega psihiatričnega
zdravljenja na prostosti, sprejema vse ponovne odločitve glede trajanja in
spreminjanja ukrepa iz 64. in 65. člena kazenskega zakonika Republike Slovenije
po uradni dolžnosti ali na predlog zdravstvenega zavoda ter na podlagi mnenja
zdravnikov.
(2) Odločitve iz
prejšnjega odstavka sprejme sodišče na seji senata (šesti odstavek 25. člena).
O seji se obvestita državni tožilec in zagovornik. Pred odločitvijo sodišče
zasliši storilca, če je to potrebno in če njegovo stanje to dopušča.
(3) V postopku ponovnega
odločanja glede trajanja ali spreminjanja varnostnega ukrepa iz prvega odstavka
tega člena mora imeti storilec zagovornika.
(4) Če sodišče odredi
odpust neprištevnega storilca zaradi poteka roka iz tretjega odstavka 64. člena
kazenskega zakonika Republike Slovenije, obvesti o tem sodišče, ki je pristojno
odločati o pridržanju oseb v psihiatričnem zdravstvenem zavodu.
497. člen
(1) O tem, ali bo
uporabilo varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov,
odloči sodišče, ko si preskrbi izvid in mnenje izvedencev. Izvedenec se mora
izjaviti tudi o tem, ali je zdravljenje obdolženca mogoče.
(2) Če je bilo pri izreku
pogojne obsodbe obdolžencu naloženo zdravljenje na prostosti, ta pa se ni začel
zdraviti ali je zdravljenje samovoljno opustil, sme sodišče po uradni dolžnosti
ali na predlog zavoda, v katerem se je zdravil ali bi se moral zdraviti, in po
zaslišanju obdolženca ter državnega tožilca, če je tekel postopek na njegovo
zahtevo, preklicati pogojno obsodbo.
(3) Sodišče ustavi
izvrševanje varnostnega ukrepa iz prvega odstavka tega člena, če zdravljenje ni
več potrebno oziroma če je pretekel rok iz četrtega odstavka 66. člena
kazenskega zakonika Republike Slovenije.
498. člen
(1) Predmeti, ki se po
kazenskem zakonu smejo ali morajo vzeti, se vzamejo tudi tedaj, kadar se
kazenski postopek ne konča s sodbo, s katero se obdolženec spozna za krivega,
če je nevarno da bi bili uporabljeni za kaznivo dejanje ali če to zahtevajo
koristi splošne varnosti ali razlogi morale.
(2) Poseben sklep o tem
izda organ, pred katerim je tekel postopek takrat, ko je bil postopek končan
oziroma ustavljen.
(3) Sklep o odvzemu
predmetov iz prvega odstavka tega člena izda sodišče tudi, če v sodbi, s katero
je bil obtoženec spoznan za krivega, manjka taka odločba.
(4) Overjen prepis
odločbe o odvzemu predmetov se vroči lastniku predmetov, če je ta znan.
(5) Zoper odločbo iz
drugega in tretjega odstavka tega člena ima lastnik predmetov pravico pritožbe,
če misli, da za odvzem predmetov ni zakonske podlage. Če sklepa iz drugega
odstavka tega člena ni izdalo sodišče, odloči o pritožbi senat (šesti odstavek
25. člena) sodišča, ki bi bilo pristojno za sojenje na prvi stopnji.
499. člen
(1) Premoženjska korist,
ki je bila dosežena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, se ugotavlja v
kazenskem postopku po uradni dolžnosti.
(2) Sodišče in drugi
organi, pred katerimi teče kazenski postopek, morajo med postopkom zbirati
dokaze in raziskovati okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske
koristi.
(3) Če uveljavlja
oškodovanec premoženjskopravni zahtevek, naj se mu vrnejo stvari, ki so bile
pridobljene s kaznivim dejanjem, oziroma znesek, ki ustreza njihovi vrednosti,
se ugotavlja premoženjska korist samo v tistem delu, ki
ni zajet s premoženjskopravnim zahtevkom.
500. člen
(1) Kadar pride v poštev
odvzem premoženjske koristi drugemu prejemniku koristi (96. člena in 98. člen
kazenskega zakonika Republike Slovenije), ga je treba povabiti zaradi
zaslišanja v predhodnem postopku in na glavni obravnavi. Za pravno osebo se
povabi njen zastopnik. V vabilu ga je treba opozoriti, da bo postopek izveden
tudi brez njegove navzočnosti.
(2) Zastopnik pravne
osebe se zasliši na glavi obravnavi za obdolžencem. Enako se ravna tudi glede
drugega prejemnika koristi, če ni bil povabljen kot priča.
(3) Prejemnik koristi ter
zastopnik pravne osebe imata v zvezi z ugotavljanjem premoženjske koristi
pravico predlagati dokaze in z dovoljenjem predsednika senata postavljati
vprašanja obdolžencu, pričam in izvedencem.
(4) Izključitev javnosti
glavne obravnave ne velja za prejemnika koristi in zastopnika pravne osebe.
(5) Če sodišče šele med
glavno obravnavo ugotovi, da pride v poštev odvzem premoženjske koristi,
prekine glavno obravnavo in povabi prejemnika koristi oziroma zastopnika pravne
osebe.
501. člen
Sodišče odmeri znesek
premoženjske koristi po prostem preudarku, če bi bilo njeno ugotavljanje
zvezano z nesorazmernimi težavami ali če bi se zaradi tega postopek preveč
zavlekel.
502. člen
Kadar prihaja v poštev
odvzem premoženjske koristi, odredi sodišče po uradni dolžnosti po določbah, ki
veljajo za izvršilni postopek, začasno zavarovanje zahtevka. V takem primeru
veljata smiselno drugi in tretji odstavek 109. člena tega zakona.
503. člen
(1) Odvzem premoženjske
koristi sme izreči sodišče v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega, v
sklepu o sodnem opominu ali v sklepu o vzgojnem ukrepu ter v sklepu, s katerim
izreče varnostni ukrep iz 64. in 65. člena kazenskega zakonika Republike
Slovenije.
(2) V izreku sodbe ali
sklepa navede sodišče, kateri predmet oziroma kolikšen denarni znesek se
odvzame. V upravičenih primerih sme sodišče dovoliti obročno plačilo
premoženjske koristi, pri čemer določi rok plačila in višino obrokov.
(3) Overjen prepis sodbe
oziroma sklepa se vroči tudi prejemniku koristi ter zastopniku pravne osebe, če
je sodišče izreklo odvzem premoženjske koristi prejemniku koristi ali pravni
osebi.
504. člen
Pravna oseba in prejemnik
koristi iz 500. člena tega zakona lahko zahtevata obnovo kazenskega postopka
glede odločbe o odvzemu premoženjske koristi.
505. člen
Drugi in tretji odstavek
368. člena ter 376. in 380. člen tega zakona se uporabljajo smiselno glede
pritožbe zoper odločbo o odvzemu premoženjske koristi.
506. člen
(1) Če je v pogojni
obsodbi določeno, da bo kazen izrečena, če obsojenec ne vrne premoženjske
koristi, ne povrne škode ali ne izpolni kakšne druge obveznosti, obsojenec pa v
določenem roku tega ne stori, izvede sodišče, ki je sodilo na prvi stopnji, postopek
za preklic pogojne obsodbe na predlog upravičenega tožilca ali oškodovanca,
lahko pa tudi po uradni dolžnosti.
(2) Sodnik, ki je za to
določen, zasliši obsojenca, če je dosegljiv, in opravi potrebne poizvedbe, da
ugotovi dejstva in zbere dokaze, ki so pomembni za odločitev, nakar pošlje
spise senatu (šesti odstavek 25. člena).
(3) Nato razpiše
predsednik senata sejo senata in obvesti o njej tožilca, obsojenca in
oškodovanca. Če stranke in oškodovanec, ki so bili v redu obveščeni, ne
pridejo, ni to ovira, da senat ne bi imel seje.
(4) Če sodišče ugotovi,
da obsojenec ni izpolnil obveznosti, ki mu je bila naložena s sodbo, izda
sodbo, s katero pogojno obsodbo prekliče in izreče kazen ali določi nov rok za
izpolnitev obveznosti, ali pa odpravi ta pogoj. Če pa spozna, da ni podlage za
nobeno od teh odločb, ustavi s sklepom postopek za preklic pogojne obsodbe.
507. člen
Če ni v tem poglavju
določeno drugače, se glede postopka za uporabo varnostnih ukrepov, za odvzem
premoženjske koristi in za postopek za preklic pogojne obsodbe uporabljajo
smiselno druge določbe tega zakona.
XXIX. p o g l a v j e
POSTOPEK ZA ODLOČBO O IZBRISU
OBSODBE IN O PRENEHANJU
VARNOSTNIH UKREPOV IN PRAVNIH POSLEDIC OBSODBE
508. člen
(1) Če se obsodba po
zakonu izbriše s pretekom določenega časa in s pogojem, da obsojenec v tem času
ne stori novega kaznivega dejanja (103. člen kazenskega zakonika Republike
Slovenije) izda po uradni dolžnosti odločbo o izbrisu obsodbe ministrstvo za
pravosodje.
(2) Preden se izda
odločba o izbrisu obsodbe, se opravijo potrebne poizvedbe, zlasti pa se zberejo
podatki o tem, ali ne teče morda zoper obsojenca kazenski postopek za kakšno
kaznivo dejanje, ki ga je storil pred pretekom roka, predpisanega za izbris
obsodbe.
509. člen
(1) Če ministrstvo za
pravosodje ne izda odločbe o izbrisu obsodbe, sme obsojenec zahtevati, naj se
ugotovi, da je obsodba po zakonu izbrisana.
(2) Če ministrstvo za
pravosodje v tridesetih dneh po prejemu ne izda odločbe, lahko obsojenec
zahteva, naj izda sodišče, ki je izreklo sodbo na prvi stopnji, sklep o izbrisu
obsodbe.
(3) O taki zahtevi odloča
sodišče po zaslišanju državnega tožilca, če je tekel postopek na njegovo
zahtevo.
510. člen
Če pogojna obsodba ni
preklicana niti po enem letu, odkar je pretekla preizkusna doba, izda sodišče,
ki je sodilo na prvi stopnji, sklep, s katerim ugotovi njen izbris. Ta sklep
vroči obsojencu, državnemu tožilcu, če je tekel postopek na njegovo zahtevo in
ministrstvu za pravosodje.
511. člen
(1) Postopek za izbris obsodbe
na podlagi sodne odločbe (104. člen kazenskega zakonika Republike Slovenije) se
uvede na obsojenčevo prošnjo.
(2) Prošnja se vloži pri sodišču, ki je sodilo na prvi stopnji.
(3) Sodnik, ki je za to
določen, preizkusi najprej, ali je pretekel čas, ki se zahteva po zakonu, nato
pa opravi potrebne poizvedbe in ugotovi dejstva, na katera se sklicuje
prosilec, ter zbere dokaze o vseh okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.
(4) Sodišče lahko zahteva
o obsojenčevem obnašanju poročilo od organa za notranje zadeve, na katerega
območju je obsojenec prebival po prestani kazni, lahko pa zahteva tako poročilo
tudi od uprave zavoda, v katerem je obsojenec kazen prestal.
(5) Po poizvedbah in
zaslišanju državnega tožilca, če je tekel postopek na njegovo zahtevo, pošlje
sodnik spise z obrazloženim predlogom senatu (šesti odstavek 25. člena).
(6) Zoper odločbo sodišča
o prošnji za izbris obsodbe se lahko pritožita prosilec in državni tožilec. (7)
Če sodišče zavrne prošnjo zato, ker obsojenec s svojim obnašanjem ni zaslužil
izbrisa obsodbe, sme obsojenec ponoviti prošnjo po preteku dveh let, odkar je
sklep o zavrnitvi prošnje postal pravnomočen.
512. člen
V potrdilu, ki se daje na
podlagi kazenske evidence osebam, za uveljavljanje njihovih pravic, se
izbrisana obsodba ne smeomenjati.
513. člen
(1) Postopek za
prenehanje varnostnih ukrepov prepovedi opravljanja poklica in odvzema
vozniškega dovoljenja (četrti odstavek 67. in peti odstavek 68. člena
kazenskega zakonika Republike Slovenije) in za prenehanje pravne posledice
obsodbe (tretji odstavek 101. člena kazenskega zakonika Republike Slovenije) se
uvede na obsojenčevo prošnjo, ki se vloži pri sodišču, ki je sodilo na prvi
stopnji.
(2) Sodnik, ki je za to
določen, preizkusi najprej, ali je pretekel čas, ki se zahteva po zakonu, nato
pa opravi potrebne poizvedbe in ugotovi dejstva, na katera se sklicuje
prosilec, ter zbere dokaze o vseh okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.
(3) Sodnik lahko zahteva
o obsojenčevem obnašanju poročilo od organa za notranje zadeve, na katerega
območju je obsojenec prebival po prestani, odpuščeni ali zastarani glavni
kazni, lahko pa zahteva tako poročilo tudi od zavoda, v katerem je obsojenec
prestal kazen.
(4) Po poizvedbah in po
zaslišanju državnega tožilca, če je tekel postopek na njegovo zahtevo, pošlje
sodnik spise z obrazloženim predlogom senatu (šesti odstavek 25. člena).
(5) Zoper sklep senata se
lahko pritožita državni tožilec in obsojenec.
(6) Če je obsojenčeva
prošnja zavrnjena, ni dovoljena nova prošnja, preden ne preteče eno leto od
pravnomočnosti sklepa s katerim je bila prejšnja prošnja zavrnjena.
XXX. p o g l a v j e
POSTOPEK ZA MEDNARODNO PRAVNO
POMOČ IN IZVRŠITEV
MEDNARODNIH POGODB V KAZENSKOPRAVNIH STVAREH
514. člen
Mednarodna kazenskopravna
pomoč se daje po določbah tega zakona, če ni z mednarodno pogodbo določeno
drugače.
515. člen
(1) Prošnje domačih
sodišč za pravno pomoč v kazenskih zadevah se pošiljajo tujim organom po
diplomatski poti. Na enak način se pošiljajo domačim sodiščem prošnje tujih
organov za pravno pomoč.
(2) V nujnih primerih se
lahko prošnje za pravno pomoč pošiljajo po ministrstvu za notranje zadeve, če
velja vzajemnost.
516. člen
(1) Ministrstvo za
zunanje zadeve pošlje prošnjo tujega organa za pravno pomoč ministrstvu za
pravosodje, ta pa jo pošlje v postopek okrožnemu sodišču, na katerega območju
prebiva tisti, ki mu je treba vročiti kako pisanje, ki ga je treba zaslišati
ali soočiti ali na katerega območju je treba opraviti kakšno drugo preiskovalno
dejanje.
(2) V primerih iz drugega
odstavka 515. člena tega zakona pošlje prošnjo sodišču ministrstvo za notranje
zadeve.
(3) O dovoljenosti
dejanja, za katero prosi tuji organ, in o načinu njegove izvršitve odloči
sodišče po domačih predpisih.
(4) Če se prošnja tiče
kaznivega dejanja, za katero po domačih predpisih ni dovoljena izročitev,
zahteva sodišče od ministrstva za pravosodje mnenje, ali naj prošnji ugodi ali
ne.
517. člen
(1) Domača sodišča smejo
ugoditi prošnji tujega organa, s katero se zahteva izvršitev kazenske sodbe
tujega sodišča, če je tako določeno z mednarodno pogodbo ali če velja
vzajemnost.
(2) V primeru iz
prejšnjega odstavka izvrši domače sodišče pravnomočno sodbo glede sankcije, ki
jo je izreklo tuje sodišče tako, da izreče sankcijo po kazenski zakonodaji
Republike Slovenije.
(3) Pristojno sodišče
izda sodbo v senatu iz šestega odstavka 25. člena tega zakona. O seji senata se
obvestita državni tožilec in zagovornik.
(4) Krajevna pristojnost
sodišča se določi po zadnjem stalnem prebivališču obsojenca v Republiki
Sloveniji, če pa obsojenec ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji,
se določi po rojstnem kraju. Če obsojenec ni imel stalnega prebivališča in ni
bil rojen v Republiki Sloveniji, določi vrhovno sodišče eno od stvarno
pristojnih sodišč, pred katerim se bo izvedel postopek.
(5) V izrek sodbe iz
tretjega odstavka tega člena vnese sodišč e celoten izrek in ime sodišča iz
tuje sodbe in izreče sankcijo. V obrazložitvi sodbe navede sodišče razloge, ki
jih je upoštevalo pri izreku sankcije.
(6) Zoper sodbo se lahko
pritožijo državni tožilec, obsojenec in njegov zagovornik.
(7) Če poda tuj
državljan, ki ga je obsodilo domače sodišče, ali oseba, pooblaščena s pogodbo,
pri sodišču prve stopnje prošnjo, naj obsojenec prestaja kazen v svoji državi,
sme sodišče ugoditi tej prošnji, če je tako določeno z mednarodno pogodbo ali
če velja vzajemnost.
518. člen
Kadar
gre za kazniva dejanja ponarejanja denarja in spravljanja ponarejenega denarja
v obtok, neupravičenega izdelovanja, predelovanja in prodaje mamil in strupov,
trgovine z belim blagom, izdelovanja in širjenja pornografskega gradiva ali za
kakšno drugo kaznivo dejanje, glede katerega je po mednarodnih pogodbah
dogovorjena centralizacija podatkov, mora organ, pred katerim teče kazenski
postopek, brez odlašanja poslati ministrstvu za notranje zadeve podatke o
kaznivem dejanju in storilcu, sodišče prve stopnje pa tudi pravnomočno sodbo.
519. člen
(1) Če je na ozemlju
Republike Slovenije storil kaznivo dejanje tujec, ki ima stalno prebivališče v
tuji državi, se smejo tej državi mimo pogojev iz 522. člena tega zakona
odstopiti vsi kazenski spisi za kazenski pregon in sojenje, če tuja država temu
ne nasprotuje.
(2) Preden je izdan sklep
o preiskavi, odloča o odstopu pristojni državni tožilec. Med preiskavo odloča o
tem na predlog državnega tožilca preiskovalni sodnik, do začetka glavne
obravnave pa senat (šesti odstavek 25. člena), tudi za zadeve iz pristojnosti
okrajnega sodišča.
(3) Odstop kazenskih
spisov se sme dovoliti za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora
do desetih let, kot tudi za kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa.
(4) Ni
dovoljen odstop kazenskih spisov, če je oškodovanec državljan Republike
Slovenije, ki temu nasprotuje, razen če je dano zavarovanje za uveljavitev
njegovega premoženjskopravnega zahtevka.
(5) Če je obdolženec v
priporu, se od tuje države po najkrajši poti zahteva, naj v petnajstih dneh
sporoči, ali prevzema pregon.
520. člen
(1) Zahteva tuje države,
naj se v Republiki Sloveniji prevzame pregon državljana Republike Slovenije ali
osebe, ki ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, zaradi kaznivega
dejanja, storjenega v tujini, se pošlje s spisi pristojnemu državnemu tožilcu,
na katerega območju ima ta oseba stalno prebivališče.
(2) Če je pri pristojnem
organu tuje države podan premoženjskopravni zahtevek, se ravna, kot da bi bil
ta zahtevek podan pri pristojnem sodišču.
(3) O zavrnitvi prevzema
kazenskega pregona in o pravnomočni odločbi, izdani v kazenskem postopku, se
obvesti tuja država, ki je poslala zahtevo.
XXXI. p o g l a v j e
POSTOPEK ZA IZROČITEV OBDOLŽENCEV IN OBSOJENCEV
521. člen
Če ni v mednarodni pogodbi
določeno drugače, se zahteva in opravlja izročitev obdolžencev in obsojencev po
določbah tega zakona.
522. člen
Pogoji
za izročitev so:
1) da tisti, katerega
izročitev se zahteva, ni državljan Republike Slovenije;
2) da dejanje, zaradi
katerega se zahteva izročitev, ni bilo storjeno na ozemlju Republike Slovenije,
zoper njo ali njenega državljana;
3) da je dejanje, zaradi
katerega se zahteva izročitev, kaznivo dejanje tako po domačem zakonu, kakor po
zakonu države, v kateri je bilo storjeno;
4) da po domačem zakonu
ni zastaral kazenski pregon ali ni zastarala izvršitev kazni, preden je bil
tujec priprt ali zaslišan kot obdolženec;
5) da tujec, katerega
izročitev se zahteva, ni bil zaradi istega dejanja od domačega sodišča že
obsojen ali ni bil za isto dejanje od domačega sodišča pravnomočno oproščen ali
je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba
zoper njega pravnomočno zavrnjena; ali da ni zoper tujca v Republiki Sloveniji
zaradi istega proti Republiki Sloveniji storjenega dejanja uveden kazenski
postopek, če pa je uveden postopek zaradi dejanja, storjenega proti državljanu
Republike Slovenije, da je dano zavarovanje za uveljavitev premoženjskopravnega
zahtevka oškodovanca;
6) da je ugotovljena
istovetnost tistega, katerega izročitev se zahteva;
7) da je dovolj dokazov
za utemeljenost suma, da je tujec, katerega izročitev se zahteva, storil
določeno kaznivo dejanje, ali da obstaja o tem pravnomočna sodba.
523. člen
(1) Postopek za izročitev
obdolženega ali obsojenega tujca se uvede na prošnjo tuje države.
(2) Prošnja za izročitev
se poda po diplomatski poti.
(3) Prošnji za izročitev
se morajo priložiti:
1) sredstva za ugotovitev istovetnosti obdolženca oziroma
obsojenca (natančen opis, fotografije, prstni odtisi in pod.);
2) potrdilo ali drugi
podatki o tujčevem državljanstvu;
3) obtožnica ali sodba
ali odločba o priporu ali kakšen drug akt, ki je enak tej odločbi, v izvirniku
ali overjenem prepisu. V njih mora biti navedeno: ime in
priimek tistega, katerega izročitev se zahteva, in drugi podatki, ki so
potrebni za ugotovitev njegove istovetnosti, opis dejanja, zakonska označba
kaznivega dejanja in dokazi za utemeljenost suma;
4) izpisek iz besedila kazenskega zakona tuje države, ki naj se uporabi
ali ki je bil uporabljen proti obdolžencu zaradi dejanja, ki je povod za
zahtevano izročitev; če je bilo dejanje storjeno na območju kakšne tretje
države, pa tudi izpisek iz besedila kazenskega zakona te države.
(4) Če so prošnja in
priloge sestavljene v tujem jeziku, mora biti priložen tudi overjen prevod v
slovenskem jeziku.
524. člen
(1) Ministrstvo za
zunanje zadeve pošlje prošnjo za izročitev tujca po ministrstvu za pravosodje
preiskovalnemu sodniku sodišča, na katerega območju tujec prebiva ali na
katerega območju se najde.
(2) Če se ne ve za stalno
ali začasno prebivališče tujca, katerega izročitev se zahteva, se najprej
ugotovi njegovo prebivališče po organu za notranje zadeve.
(3) Če prošnja ustrezna
pogojem iz prejšnjega člena in so dani razlogi za pripor iz 201. člena tega
zakona, izda preiskovalni sodnik nalog, da se tujec pripre, oziroma stori druge
ukrepe, da se zagotovi njegova navzočnost, razen če je že iz same prošnje očitno,
da izročitev ni dopustna. (4) Ko preiskovalni sodnik ugotovi tujčevo
istovetnost, mu brez odlašanja naznani, zakaj in na podlagi katerih dokazov se
zahteva njegova izročitev; nato pa zahteva od njega, naj navede, kar ima povedati v svoj zagovor.
(5) O zaslišanju in
zagovoru se napravi zapisnik. Preiskovalni sodnik pouči tujca, da si sme vzeti
zagovornika, ali mu ga postavi po uradni dolžnosti, če gre za kaznivo dejanje,
za katero je obramba po tem zakonu obvezna, ali če je zoper tujca odrejen pripor.
525. člen
(1) V nujnih primerih, ko
je nevarno, da bi tujec pobegnil ali se skril, sme organ za notranje zadeve na
prošnjo pristojnega tujega organa, ne glede na to, na kakšen način je poslana,
tujcu vzeti prostost. V prošnji je treba navesti podatke za ugotovitev tujčeve
istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe ter datum,
kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor, in izjavo, da bo izročitev
zaprošena po redni poti.
(2) Organ za notranje
zadeve mora tujca, kateremu je vzel prostost, brez odlašanja odpeljati k
preiskovalnemu sodniku pristojnega sodišča, da ga zasliši. Če preiskovalni
sodnik zoper tujca odredi pripor, poroča o tem ministrstvu za zunanje zadeve.
(3) Preiskovalni sodnik
izpusti tujca, če prenehajo razlogi za pripor ali če se ne poda prošnja za
izročitev v roku, ki ga je on določil, upoštevajoč pri tem oddaljenost države,
ki zahteva izročitev; ta rok ne sme biti daljši kot tri mesece od dneva, ko je
bil tujec priprt. Ta rok se sporoči tuji državi. Na prošnjo tuje države sme
senat pristojnega sodišča v opravičenih primerih podaljšati rok največ za dva
meseca.
(4) Če se predpisana
prošnja poda v danem roku, ravna preiskovalni sodnik po tretjem in četrtem
odstavku prejšnjega člena.
526. člen
(1) Po zaslišanju
državnega tožilca in zagovornika opravi preiskovalni sodnik po potrebi še druga
poizvedovalna dejanja, da se ugotovi, ali so podani pogoji za izročitev tujca
oziroma za izročitev predmetov, na katerih ali s katerimi je storil kaznivo
dejanje, če so mu bili vzeti.
(2) Po opravljenem
poizvedovanju pošlje preiskovalni sodnik poizvedovalne spise s svojim mnenjem
senatu (šesti odstavek 25. člena).
(3) Če teče zoper tujca,
katerega izročitev se zahteva, pri domačem sodišču kazenski postopek zaradi istega
ali kakšnega drugega kaznivega dejanja, navede preiskovalni sodnik to v spisih.
527. člen
(1) Če senat okrožnega
sodišča spozna, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev, izda sklep, da
se prošnja za izročitev zavrne. Ta sklep pošlje to sodišče po uradni dolžnosti
sodišču druge stopnje, ki po zaslišanju državnega tožilca sklep potrdi,
razveljavi ali spremeni.
(2) Če je tujec priprt,
sme senat sodišča prve stopnje odločiti, da ostane v priporu do pravnomočnosti
sklepa o zavrnitvi izročitve.
(3) Pravnomočni sklep, s
katerim se zavrne izročitev, se pošlje po ministrstvu za pravosodje ministrstvu
za zunanje zadeve, ki obvesti o tem tujo državo.
528. člen
Če senat okrožnega
sodišča spozna, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev (522. člen),
ugotovi to s sklepom. Zoper ta sklep ima tujec pravico pritožbe na sodišče
druge stopnje.
529. člen
Če sodišče druge stopnje
ob pritožbi spozna, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev tujca,
oziroma če zoper tak sklep sodišča prve stopnje ni vložena pritožba, se zadeva
pošlje ministru za pravosodje, ki nato odloči o izročitvi.
530. člen
(1) Minister za
pravosodje izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli. Lahko izda
tudi odločbo, da se izročitev odloži zaradi tega, ker teče zoper tujca,
katerega izročitev se zahteva, pri domačem sodišču kazenski postopek zaradi
kakšnega drugega kaznivega dejanja ali ker prestaja tujec kazen v Republiki
Sloveniji.
(2) Minister za
pravosodje ne dovoli izročitve tujca, če uživa ta v Republiki Sloveniji pravico
pribežališča ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje. Izročitev
lahko zavrne, če gre za kazniva dejanja, za katera je v domačem zakonu
predpisana kazen zapora do treh let, ali če je tuje sodišče izreklo kazen
odvzema prostosti do enega leta.
531. člen
(1) V
odločbi, s katero dovoli izročitev tujca, navede minister za pravosodje:
1) da se tujec ne sme
preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred
izročitvijo;
2) da se zoper njega ne
sme izvršiti kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo;
3) da se zoper njega ne
sme uporabiti hujša kazen od tiste, na katero je obsojen;
4) da se ne sme izročiti
kakšni tretji državi v pregon zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden
je bila dovoljena izročitev.
(2) Poleg omenjenih
pogojev lahko postavi minister za pravosodje za izročitev tudi druge pogoje.
532. člen
(1) Odločba, s katero je
odločeno o izročitvi, se sporoči tuji državi po diplomatski poti.
(2) Odločba, s katero se
dovoli izročitev, se pošlje ministrstvu za notranje zadeve, ki odredi, da se
tujec odpelje do meje, kjer se na dogovorjenem kraju izroči organom tuje
države, ki je zahtevala izročitev.
533. člen
(1) Če zahteva izročitev
iste osebe več tujih držav zaradi istega kaznivega dejanja, se da prednost
prošnji države, katere državljan je ta oseba; če ta država ne zahteva
izročitve, prošnji države, na katerem ozemlju je bilo kaznivo dejanje storjeno;
če je bilo dejanje storjeno na ozemlju več držav ali če se ne ve, kje je bilo
storjeno, pa prošnji države, ki je prva zahtevala izročitev.
(2) Če zahteva izročitev
iste osebe več tujih držav zaradi raznih kaznivih dejanj, se da prednost
prošnji tiste države, katere državljan je ta oseba; če ta država ne zahteva izročitve,
prošnji države, na katere ozemlju je bilo storjeno najhujše kaznivo dejanje; če
so dejanja enako huda, pa prošnji države, ki je prva zahtevala izročitev.
534. člen
(1) Če teče zoper nekoga,
ki je v tuji državi, v Republiki Sloveniji kazenski postopek ali če ga je
domače sodišče kaznovalo, lahko vloži minister za pravosodje prošnjo za njegovo
izročitev.
(2) Prošnja se pošlje
tuji državi po diplomatski poti; priložijo se ji listine in podatki iz 523.
člena tega zakona.
535. člen
(1) Če je nevarnost, da
bi tisti, katerega izročitev se zahteva, pobegnil ali se skril, lahko zahteva
minister za pravosodje, še preden ravna po prejšnjem členu, naj se zoper njega
ukrene, kar je potrebno, da se pripre.
(2) V prošnji za začasen
pripor je treba posebej navesti podatke o istovetnosti zahtevane osebe, naravo
in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe ter datum, kraj in naslov
organa, ki je odredil pripor, oziroma podatke o pravnomočnosti sodbe in pa
izjavo, da bo izročitev zahtevana po redni poti.
536. člen
(1) Če se zahtevana oseba
izroči, se sme kazensko preganjati oziroma kazen izvršiti samo za kaznivo
dejanje, za katero je bila dovoljena izročitev.
(2) Če je bila taka oseba
pravnomočno obsojena od domačega sodišča tudi za druga pred izročitvijo
storjena kazniva dejanja, za katera izročitev ni bila dovoljena, se smiselno
uporabijo določbe 407. člena tega zakona.
(3) Če je izročitev
dovoljena z določenimi pogoji glede vrste ali višine kazni, ki se sme izreči
oziroma izvršiti, in s temi pogoji sprejeta, je sodišče pri izrekanju kazni
vezano na te pogoje. Če pa gre za izvršitev že izrečene kazni, spremeni
sodišče, ki je sodilo na zadnji stopnji, sodbo in prilagodi izrečeno kazen
pogojem izročitve.
(4) Če je bila izročena
oseba v tuji državi priprta zaradi kaznivega dejanja, zaradi katerega je bila
izročena, se ji čas, ki ga je prebila v priporu, všteje v kazen.
537. člen
(1) Če zahteva izročitev
tuja država od druge tuje države, zahtevano osebo pa bi bilo treba prepeljati
čez ozemlje Republike Slovenije, sme na prošnjo prizadete tuje države to
dovoliti minister za pravosodje s pogojem, da ne gre za državljana Republike
Slovenije in ne za izročitev zaradi političnega ali vojaškega kaznivega
dejanja.
(2) Prošnja za prevoz
osebe čez ozemlje Republike Slovenije mora obsegati vse podatke iz 523. člena
tega zakona.
(3) Če velja vzajemnost,
obremenjujejo stroški za prevoz osebe čez ozemlje Republike Slovenije proračun.
XXXII. p o g l a v j e
POSTOPEK ZA POVRNITEV ŠKODE,
REHABILITACIJO IN UVELJAVITEV
DRUGIH PRAVIC OSEB, KI SO BILE NEUPRAVIČENO OBSOJENE ALI JIM JE BILA
NEUTEMELJENO VZETA PROSTOST
538. člen
(1)
Pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe ima tisti, ki mu je bila
pravnomočno izrečena kazenska sankcija ali je bil spoznan za krivega, pa mu je
bila odpuščena kazen, pozneje pa je bil v zvezi z izrednim pravnim sredstvom
novi postopek pravnomočno ustavljen ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen
obtožbe ali je bila obtožba zoper njega zavrnjena ali je bila s pravnomočnim
sklepom obtožnica zavržena, razen v primerih:
1) če je bil postopek
ustavljen ali sodba, s katero je bila obtožba zavrnjena, izrečena zaradi tega,
ker je v novem postopku oškodovanec kot tožilec oziroma zasebni tožilec odstopil od
pregona ali ker je oškodovanec umaknil predlog, do odstopa oziroma umika pa je
prišlo po sporazumu z obdolžencem;
2) če je bila s sklepom v novem postopku obtožnica zavržena
zaradi tega, ker sodišče ni bilo pristojno, upravičeni tožilec pa je začel
pregon pred pristojnim sodiščem.
(2) Obsojenec nima
pravice do povrnitve škode, če je s svojim krivim priznanjem ali kako drugače
namenoma povzročil svojo obsodbo, razen če je bil v to prisiljen.
(3) Pri obsodbi za
kazniva dejanja v steku se pravica do povrnitve škode lahko nanaša tudi na
posamezna kazniva dejanja, glede katerih so izpolnjeni pogoji za priznanje
odškodnine.
539. člen
(1) Pravica do povrnitve
škode zastara v treh letih od pravnomočnosti sodbe, s katero je bil obdolženec
na prvi stopnji oproščen obtožbe ali s katero je bila obtožba zavrnjena,
oziroma v treh letih od pravnomočnosti sklepa, s katerim je bila obtožnica
zavržena ali postopek na prvi stopnji ustavljen; če je na pritožbo odločalo
višje sodišče, pa v treh letih od prejema njegove odločbe.
(2) Preden vloži pri
sodišču tožbo za povrnitev škode, se mora oškodovanec s svojo zahtevo obrniti
na ministrstvo za pravosodje, da se z njim sporazume o obstoju škode ter o
vrsti in višini odškodnine.
(3) V primeru iz 2. točke
prvega odstavka prejšnjega člena je mogoče odločiti o zahtevi le, če upravičeni
tožilec ni začel pregona pred pristojnim sodiščem v treh mesecih od prejema
pravnomočnega sklepa. Če začne upravičeni tožilec pregon pred pristojnim
sodiščem po preteku tega roka, se postopek za povrnitev škode prekine, dokler
se ne konča kazenski postopek.
540. člen
(1) Če zahtevi za
povrnitev škode ni ugodeno ali če ministrstvo za pravosodje in oškodovanec ne
dosežeta sporazuma v treh mesecih od njene vložitve, sme vložiti oškodovanec
pri pristojnem sodišču tožbo za povrnitev škode. Če je bil dosežen sporazum le
glede dela zahtevka, sme vložiti tožbo glede ostanka.
(2) Dokler traja postopek
iz prejšnjega odstavka, ne teče zastaranje iz prvega odstavka 539. člena tega
zakona.
(3) Tožba za povrnitev
škode se vloži zoper Republiko Slovenijo.
541. člen
(1) Dediči podedujejo
samo oškodovančevo pravico do povrnitve premoženjske škode. Če je oškodovanec
že vložil zahtevek, morejo dediči nadaljevati postopek le v mejah njegovega
prejšnjega odškodninskega zahtevka.
(2) Dediči oškodovanca
lahko po njegovi smrti nadaljujejo postopek za povrnitev škode oziroma lahko
začno postopek, če je oškodovanec umrl, preden je potekel zastaralni rok, ne da
bi se bil zahtevku odpovedal.
542. člen
(1)
Pravico do povrnitve škode ima tudi:
1) kdor je bil v priporu,
ni pa bil uveden zoper njega kazenski postopek ali je bila s pravnomočnim
sklepom obtožnica zavržena, ali pa je bil postopek ustavljen, ali je bil s
pravnomočno sodbo oproščen obtožbe, ali je bila obtožba zavrnjena;
2) kdor je prestajal
prostostno kazen, v zvezi z obnovo kazenskega postopka ali z zahtevo za varstvo
zakonitosti pa mu je bila izrečena krajša prostostna kazen, kot jo je že
prestal, ali mu je bila izrečena kazenska sankcija, ki ni bila v odvzemu
prostosti, ali je bil spoznan za krivega, pa mu je bila odpuščena kazen;
3) komur je bila zaradi napake ali nezakonitega dela organa
neutemeljeno vzeta prostost ali je bil dalj pridržan v priporu ali v zavodu za
prestajanje kazni ali ukrepa;
4) kdor je prebil v
priporu dalj časa, kot traja zapor, na katerega je bil obsojen.
(2) Tisti, ki mu je bila
brez zakonskega razloga vzeta prostost po 157. členu tega zakona, ima pravico
do povrnitve škode, če zoper njega ni bil odrejen pripor in mu čas, kolikor mu
je bila vzeta prostost, ni bil vštet v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje ali
za prekršek.
(3) Do povrnitve škode
nima pravice, kdor je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila
vzeta prostost. V primerih iz 1. ali 2. točke prvega odstavka tega člena je
izključena pravica do povrnitve škode tudi, če so bile podane okoliščine iz 1.
ali 2. točke prvega odstavka 538. člena.
(4) V postopku za
povrnitev škode v primerih iz prvega in drugega odstavka tega člena se smiselno
uporabljajo določbe tega poglavja.
543. člen
(1) Če je bil primer, na
katerega se nanaša neupravičena obsodba ali neutemeljen odvzem prostosti neke
osebe, prikazan v sredstvu javnega obveščanja in je bilo s tem prizadeto njeno
dobro ime, objavi sodišče na njeno zahtevo v časniku ali drugem sredstvu
javnega obveščanja sporočilo o odločbi, iz katere izhaja neupravičenost
prejšnje obsodbe oziroma neutemeljenost odvzema prostosti. Če primer ni bil prikazan v sredstvu javnega obveščanja, pošlje
na zahtevo te osebe tako sporočilo njenemu delodajalcu. Po obsojenčevi smrti
imajo to pravico njegov zakonec oziroma oseba, s katero je živel v
zunajzakonski skupnosti, otroci, starši, bratje in sestre.
(2) Zahteva iz prejšnjega
odstavka je dopustna, tudi če ni bila zahtevana povrnitev škode.
(3) Neodvisno od pogojev,
ki so določeni v 538. členu tega zakona, je zahteva iz prvega odstavka tega
člena dopustna tudi v primeru, ko je bila v zvezi z izrednim pravnim sredstvom
spremenjena pravna kvalifikacija dejanja, če je bilo zaradi pravne
kvalifikacije v prejšnji sodbi huje prizadejano dobro ime obsojenca.
(4) Zahtevo iz prvega,
drugega in tretjega odstavka tega člena je treba podati v šestih mesecih (prvi
odstavek 539. člena) pri sodišču, ki je v kazenskem postopku sodilo na prvi
stopnji. O njej odloča senat (šesti odstavek 25. člena). Pri odločanju o
zahtevi se smiselno uporabljajo drugi in tretji odstavek 538. člena in tretji
odstavek 542. člena tega zakona.
544. člen
Sodišče, ki je v kazenskem
postopku sodilo na prvi stopnji, izda po uradni dolžnosti sklep, s katerim
razveljavi vpis neupravičene obsodbe v kazenski evidenci. Sklep pošlje
ministrstvu za pravosodje. O razveljavljenem vpisu se ne smejo nikomur dajati
podatki iz kazenske evidence.
545. člen
Oseba, kateri je bil
dovoljen pregled in prepis spisov (128. člen), ki se nanašajo na neupravičeno
obsodbo ali na neutemeljen odvzem prostosti, ne sme uporabiti podatkov iz teh
spisov na tak način, da bi bilo to škodljivo za rehabilitacijo tistega, proti
kateremu je tekel kazenski postopek. Predsednik sodišča je dolžan na to
opozoriti osebo, ki je dobila dovoljenje za pregled, in se to proti njenemu
podpisu zaznamuje na spisu.
546. člen
(1) Osebi, ki ji je
zaradi neopravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti prenehalo
delovno razmerje ali lastnost zavarovanca socialnega zavarovanja, se prizna
delovna oziroma zavarovalna doba, kot da bi bila delala tisti čas, ki ga je
zaradi neopravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti izgubila. V to
dobo se všteje tudi čas nezaposlenosti, do katere je prišlo zaradi neupravičene
obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti, če se to ni zgodilo po njeni
krivdi.
(2) Pri vsakem odločanju
o pravici, na katero vpliva dolžina delovne oziroma zavarovalne dobe, upošteva
pristojni organ dobo, priznano po prejšnjem odstavku.
(3) Če organ iz
prejšnjega odstavka ne upošteva dobe, priznane po prvem odstavku tega člena,
lahko oškodovanec zahteva, naj sodišče iz prvega odstavka 540. člena tega zakona
ugotovi, da mu je ta čas po zakonu priznan. Tožba se vloži zoper organ, ki ne
priznava priznane dobe in zoper Republiko Slovenijo.
(4) Na
zahtevo organa, pri katerem se pravica iz drugega odstavka tega člena
uveljavlja, se izplača iz proračunskih sredstev Republike Slovenije predpisani
prispevek za čas, za katerega je bila po prvem odstavku tega člena doba
priznana.
(5) Zavarovalna doba,
priznana po prvem odstavku tega člena, se v celoti všteva v pokojninsko dobo.
XXXIII. p o g l a v j e
POSTOPEK ZA IZDAJO TIRALICE IN RAZGLASA
547. člen
Če se ne ve za stalno ali
začasno prebivališče obdolženca, kadar je to po določbah tega zakona nujno,
zahteva sodišče od organov za notranje zadeve, naj obdolženca poiščejo in
sporočijo sodišču njegov naslov.
548. člen
(1) Tiralica se sme
odrediti, če je obdolženec, zoper katerega je uveden kazenski postopek zaradi
kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti in za
katero je v zakonu predpisana kazen zapora dveh ali več let, na begu in če je
izdana odredba, da se obdolženec privede, ali sklep, da se pripre.
(2) Tiralico odredi
sodišče, pred katerim teče kazenski postopek.
(3) Tiralica se odredi
tudi v primeru, če obdolženec pobegne iz zavoda, v katerem prestaja kazen, ne
glede na njeno višino, ali če pobegne iz zavoda, v katerem prestaja zavodski
ukrep, ki je zvezan z odvzemom prostosti. Odredbo izda v takem primeru upravnik
zavoda.
(4) Odredba za tiralico,
ki jo izda sodišče ali upravnik zavoda, se pošlje organom za notranje zadeve v
izvršitev.
(5) Organi za notranje
zadeve vodijo evidenco izdanih tiralic. Podatki o osebah, zoper katere je bila
odrejena tiralica, se iz evidence zbrišejo, brž ko pristojni organ tiralico
prekliče.
549. člen
(1) Če so potrebni
podatki o posameznih predmetih, ki so v zvezi s kaznivim dejanjem, ali če je
treba take predmete najti, posebno pa, če je to potrebno, da se ugotovi
istovetnost najdenega neznanega trupla, se odredi razpis razglasa, v katerem se
zahteva, naj se podatki ali sporočila pošljejo organu, ki vodi postopek.
(2) Organi za notranje
zadeve smejo objavljati tudi fotografije trupel in pogrešanih, če so razlogi za
sum, da je smrt oziroma izginotje posledica kaznivega dejanja.
550. člen
Organ, ki je odredil
tiralico ali razglas, ju mora takoj preklicati, ko se izsledi iskana oseba ali
najde predmet, ko zastara kazenski pregon ali izvršitev kazni ali ko se
pokažejo drugi razlogi, zaradi katerih tiralica oziroma razglas nista več
potrebna.
551. člen
(1) Tiralico in razglas
razpiše ministrstvo za notranje zadeve.
(2) Za obveščanje
javnosti o tiralici ali razglasu se smejo uporabljati tudi sredstva javnega
obveščanja.
(3) Če je verjetno, da je
tisti, za katerim je odrejena tiralica, v tujini, sme ministrstvo za notranje
zadeve razpisati tudi mednarodno tiralico.
(4) Na
prošnjo tujega organa sme ministrstvo za notranje zadeve razpisati tiralico
tudi za nekoga, za katerega se sumi, da je v Republiki Sloveniji, če da tuji
organ v prošnji izjavo, da bo zahteval njegovo izročitev, če bo najden.
(5) Določbe tega člena se
smiselno uporabljajo tudi za primere, ko organi za notranje zadeve razpišejo
iskanje oseb ali stvari.
XXXIV. p o g l a v j e
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
552. člen
(1) Za kazniva dejanja,
za katera se storilec preganja po določilih kazenskega zakonika Republike
Slovenije na predlog, začne rok iz prvega odstavka 52. člena tega zakona teči
od dneva uveljavitve tega zakona.
(2) Kazenski postopek za
kazniva dejanja, ki so se pred uveljavitvijo tega zakona preganjala po uradni
dolžnosti ali na zasebno tožbo, po uveljavitvi tega zakona pa na predlog, se
vodi po predpisih, ki so se uporabljali pred uveljavitvijo zakona, če je bila
do dneva uveljavitve vložena obtožba.
(3) Če se po uveljavitvi
tega zakona v zvezi z rednim ali izrednim pravnim sredstvom razveljavi sodba
ali dovoli obnova kazenskega postopka za kaznivo dejanje, ki se po uveljavitvi
zakona preganja na predlog, velja zasebna tožba za predlog upravičenca, za
nadaljevanje postopka za kaznivo dejanje, ki se je pred uveljavitvijo zakona
preganjalo po uradni dolžnosti, pa je potreben predlog. Rok za podajo predloga
teče od dneva, ko je bil upravičenec obveščen o razveljavitvi sodbe oziroma
dovolitvi obnove kazenskega postopka.
553. člen
Predpise o povrnitvi
stroškov kazenskega postopka iz 99. člena ter predpise o vodenju kazenske
evidence in evidence izrečenih vzgojnih ukrepov mladoletnikom iz 135. člena
tega zakona, minister za pravosodje izda v treh mesecih po uveljavitvi tega
zakona.
554. člen
Ministrstvo za pravosodje
v roku šestih mesecev po uveljavitvi tega zakona iz kazenske evidence izbriše
vse obsodbe, za katere so izpolnjeni pogoji za zakonsko rehabilitacijo (508.
člen).
555. člen
Ministrstvo za pravosodje
prevzame od ministrstva za notranje zadeve kazensko evidenco v roku dveh
mesecev po uveljavitvi tega zakona.
556. člen
(1) O zahtevi za obnovo
kazenskega postopka zoper sodbo vojaškega sodišča, ki je bilo pristojno za
območje Republike Slovenije, ki je postala pravnomočna pred 25. junijem 1991,
odloča sodišče prve stopnje, ki bi bilo po določbah tega zakona pristojno za
sojenje na prvi stopnji.
(2) Ne glede na določbo
prejšnjega odstavka, o zahtevi za obnovo kazenskega postopka zoper sodbo vojaškega
sodišča, ki je bilo pristojno za območje katerekoli izmed republik bivše
Jugoslavije, ki je postala pravnomočna pred 25. junijem 1991, odloča okrožno
sodišče v Ljubljani. Pravico do zahteve za obnovo kazenskega postopka po taki
sodbi imajo obsojenci, ki so ali so kadarkoli bili slovenski državljani po
predpisih, ki so veljali do 25. junija 1991.
(3) Določba prejšnjega
odstavka se smiselno uporablja tudi glede postopkov, predpisanih v XXIX. in
XXXII. poglavju tega zakona.
557. člen
Za odločanje o obnovi
kazenskega postopka v zadevah, v katerih je pred 1. januarjem 1954 na prvi stopnji sodilo Vrhovno sodišče LR Slovenije, je
pristojno sodišče, ki bi bilo po določbah tega zakona pristojno za sojenje na
prvi stopnji.
558. člen
Za obsojenca, ki je bil
do uveljavitve tega zakona pravnomočno obsojen v nenavzočnosti na podlagi
določbe tretjega in četrtega odstavka 300. člena Zakona o kazenskem postopku
(Uradni list SFRJ, štev. 4/77, 14/85, 74/87, 57/89 in 3/90), se lahko kazenski
postopek obnovi pod pogoji določenimi v 410. členu navedenega zakona.
559. člen
Ne glede na rok iz
tretjega odstavka 421. člena tega zakona smejo obsojenec, zagovornik in osebe
iz drugega odstavka 367. člena tega zakona zoper sodno odločbo, ki je postala
pravnomočna pred uveljavitvijo tega zakona, in zoper sodni postopek, ki je
tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v
roku dveh let po uveljavitvi tega zakona.
560. člen
(1) Zoper sodbo vojaškega
sodišča, ki je bilo pristojno za območje Republike Slovenije, ki je postala
pravnomočna pred 25. junijem 1991, se sme, po določbah tega zakona, vložiti
zahteva za varstvo zakonitosti in zahteva za izredno omilitev kazni.
(2) Ne glede na določbo
prejšnjega odstavka se sme zoper sodbo vojaškega sodišča, ki je bilo pristojno
za območje katerekoli republike bivše Jugoslavije, ki je postala pravnomočna
pred 25. junijem 1991, po določbah tega zakona vložiti zahteva za varstvo
zakonitosti in zahteva za izredno omilitev kazni, če je ali je bil obsojenec
slovenski državljan še po predpisih, ki so veljali do 25. junija 1991.
561. člen
Če do uveljavitve tega
zakona ni bilo odločeno o obsojenčevi zahtevi za izreden preizkus pravnomočne
sodbe, se o tej zahtevi odloči po določbah tega zakona o zahtevi za varstvo
zakonitosti.
562. člen
Osebam, ki so bile
neupravičeno obsojene pred 1. januarjem 1954 in katere zaradi preteka roka iz
prvega odstavka 539. člena tega zakona ne bi mogle uveljavljati pravice do
povrnitve škode, ta pravica zastara v treh letih od dneva, ko začne veljati ta
zakon.
563. člen
Pravico do povrnitve
škode po 538. členu tega zakona ima tudi tisti, ki je prestajal prostostno
kazen v zvezi z zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, pa mu je bila
izrečena krajša prostostna kazen, kot jo je že prestal, ali mu je bila izrečena
kazenska sankcija, ki ni bila v odvzemu prostosti, ali
je bil spoznan za krivega, pa mu je bila odpuščena kazen.
564. člen
Pravice in dolžnosti, ki
jih ima po tem zakonu predsednik sodišča, razen po 191. in 213. členu, ima
glede kaznivih dejanj iz pristojnosti okrajnega sodišča predstojnik tega
sodišča.
565. člen
Z dnem, ko začne veljati
ta zakon, se v Republiki Sloveniji preneha uporabljati zakon o kazenskem
postopku (Uradni list SFRJ, štev. 4/77, 14/85, 74/87, 57/89 in 3/90).
566. člen
Ta zakon začne veljati 1.
januarja 1995.
Št. 713-01/93-10/7
Ljubljana, dne 29.
septembra 1994
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Jožef Školč