Z A K O N
O LOKALNI
SAMOUPRAVI
I. P o g l a v j e
SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
Ta zakon določa načela za ureditev
lokalnih samoupravnih skupnosti.
2. člen
Občine so temeljne lokalne samoupravne skupnosti.
Občina v okviru ustave in zakonov samostojno ureja in
opravlja svoje zadeve in izvršuje naloge, ki so nanjo prenesene z zakoni.
Po predhodnem soglasju občine lahko država z zakonom prenese
na občino opravljanje posameznih nalog iz svoje pristojnosti, če za to zagotovi
tudi sredstva.
3. člen
Občine se samostojno odločajo o povezovanju v širše lokalne
samoupravne skupnosti, tudi v pokrajine.
Pokrajine urejajo in opravljajo lokalne zadeve širšega
pomena, ki presegajo zmogljivosti občin.
Po predhodnem soglasju oziroma sporazumu s pokrajino lahko
država z zakonom prenese na pokrajino opravljanje posameznih nalog iz svoje
pristojnosti, če za to zagotovi tudi sredstva.
4. člen
Mestna občina se ustanovi na območju mesta po postopku in ob
pogojih, ki jih določa ta zakon.
5. člen
Občine se na območjih, kjer živijo pripadniki madžarske in
italijanske narodne skupnosti, oblikujejo tako, da je v njih zagotovljeno
uresničevanje posebnih pravic narodnih skupnosti.
6. člen
Lokalne samoupravne skupnosti sodelujejo med seboj na
načelih prostovoljnosti in solidarnosti, lahko združujejo v ta namen sredstva
in oblikujejo skupne organe, organizacije in službe za opravljanje skupnih
zadev.
Lokalne samoupravne skupnosti sodelujejo tudi z lokalnimi
skupnostmi drugih držav ter z mednarodnimi organizacijami lokalnih skupnosti.
7. člen
Lokalne samoupravne skupnosti so osebe javnega prava s
pravico posedovati, pridobivati in razpolagati z vsemi vrstami premoženja.
8. člen
Lokalne samoupravne skupnosti se financirajo iz lastnih
virov.
Občinam, ki zaradi slabše razvitosti ne morejo v celoti
zagotoviti izvajanja z zakonom določenih nalog, zagotovi potrebna dodatna
sredstva država.
9. člen
Občina ima svoje ime, ki ga določi zakon.
Zakon določi tudi sedež občine.
10. člen
Lokalne samoupravne skupnosti imajo pravico do uporabe
lastnega grba in zastave. Grb in zastava se morata razlikovati od grbov in
zastav drugih lokalnih samoupravnih skupnosti.
Lokalne samoupravne skupnosti uporabljajo pečat, ki mora
vsebovati označbo in ime lokalne samoupravne skupnosti.
11. člen
Osebe, ki imajo na območju lokalne samoupravne skupnosti
stalno prebivališče, so člani lokalne samoupravne skupnosti (v nadaljnjem
besedilu: občani).
Občani v lokalnih samoupravnih skupnostih odločajo o zadevah
lokalne samouprave preko svetov, sestavljenih iz članov, ki jih volijo svobodno
in tajno na podlagi neposredne, enake in splošne volilne pravice.
Občani v lokalnih samoupravnih skupnostih odločajo o zadevah
lokalne samouprave tudi neposredno - na svojih zborih, z referendumom in preko
ljudske iniciative.
II. P o g l a v j e
OBMOČJE IN DELI OBČINE
12. člen
Območje občine obsega območje naselja ali več naselij, ki so
povezana s skupnimi potrebami in interesi prebivalcev.
13. člen
Območje občine se oblikuje tako, da občina lahko izpolnjuje
večino naslednjih funkcij:
- osnovno preskrbo z življenjskimi potrebščinami;
- dostopnost do primarne zdravniške in socialne oskrbe;
- osnovno šolo;
- osnovno komunalno opremljenost in s tem povezane lokalne
javne službe;
- osnovne prometne in PTT storitve;
- prostore za izvajanje lokalnih, upravnih, društvenih in
političnih dejavnosti;
- osnovne pogoje za športno in kulturno dejavnost;
- dostopnost do bančnih in finančnih storitev;
- informacijsko-dokumentacijsko dejavnost;
- požarno varnost;
- civilno zaščito.
14. člen
Državni zbor določi območje občine z zakonom v skladu z
izraženo voljo polnoletnih prebivalcev, ki so glasovali na referendumu.
Pred določitvijo območja občine se z referendumom ugotovi
volja polnoletnih prebivalcev določenih krajevnih skupnosti oziroma naselij o
vključitvi v določeno občino.
Državni zbor lahko izjemoma sprejme popravke meja občine v
primerih, ko ugotovi, da so si referendumske odločitve v nasprotju.
Pri določanju območja občine je praviloma treba upoštevati
meje katastrskih občin in krajevnih skupnosti, tako da meje občine ne sekajo
meja katastrskih občin in krajevnih skupnosti.
Del občine se lahko izloči iz občine in priključi k drugi
občini, če se na referendumu za to odloči večina prebivalcev dela občine, ki se
želi izločiti in večina prebivalcev občine, h kateri se ta del občine želi
priključiti. Takšno odločitev z zakonom potrdi Državni zbor.
15. člen
Dvoje ali več občin se lahko združi v eno občino, če se na
referendumu izreče za združitev večina polnoletnih prebivalcev vsake občine.
Občina se lahko razdeli na dvoje ali več občin, če je vsaka
od novih občin sposobna zadovoljevati potrebe svojih prebivalcev.
Občina se lahko razdeli na dvoje ali več občin, če se je na
referendumu večina polnoletnih prebivalcev v posameznem delu občine odločila za
predlagano delitev.
Pred združitvijo ali razdelitvijo občin mora vsaka občina
izdelati premoženjsko, delitveno in kadrovsko bilanco.
Združevanje ali razdelitev občin z zakonom potrdi Državni
zbor.
16. člen
Na območju mesta se zaradi enotnega prostorskega in
urbanističnega urejanja, zadovoljevanja komunalnih potreb in planiranja razvoja
ustanovi mestna občina.
Na mestno občino država lahko prenese opravljanje določenih
nalog iz svoje pristojnosti, ki se nanašajo na razvoj mesta.
Mesto lahko dobi status mestne občine, če ima najmanj 10.000
prebivalcev in je geografsko, gospodarsko in kulturno središče svojega
gravitacijskega območja.
Izjemoma lahko pridobi status mestne občine mesto iz
zgodovinskih razlogov.
O zahtevi mesta, da dobi status mestne občine, odloči
Državni zbor. Z zakonom se določijo ime in meje mestne občine.
17. člen
Območje občine je lahko v naravi označeno z ustreznimi
prometnimi in neprometnimi znaki.
18. člen
Območje občine je lahko v skladu s statutom občine
razdeljeno na krajevne, vaške ali četrtne skupnosti, če je to utemeljeno s
prostorskimi, zgodovinskimi, upravno-gospodarskimi ali kulturnimi razlogi in če
je to v interesu prebivalcev dela občine.
Interes prebivalcev za četrtne skupnosti se ugotovi na zborih
krajanov.
V krajevni, vaški ali četrtni skupnosti se lahko v skladu s
statutom občine in z zagotovitvijo finančnih sredstev opravlja del nalog, ki
jih ima po tem zakonu občina.
19. člen
Statut občine podrobneje določa naloge, ki jih ožji deli občine
opravljajo samostojno, način njihovega financiranja, načela za organiziranost
in delovanje njihovih organov ter njihov pravni status.
III. P o g l a v j e
NALOGE OBČINE
20. člen
Občina lahko v skladu z zakoni poseduje, pridobiva in
razpolaga z vsemi vrstami premoženja, ustanavlja in vodi javna in druga
podjetja ter v okviru sistema javnih financ določa svoj proračun.
21. člen
Občina samostojno opravlja lokalne zadeve javnega pomena, ki
jih določi s splošnim aktom občine ali so določene z zakonom.
Občina za zadovoljevanje potreb svojih prebivalcev opravlja
zlasti naslednje naloge:
- upravlja občinsko premoženje;
- omogoča pogoje za gospodarski razvoj občine;
- ustvarja pogoje za gradnjo stanovanj in skrbi za povečanje
najemnega socialnega sklada stanovanj;
- v okviru svojih pristojnosti ureja, upravlja in skrbi za
lokalne javne službe;
- pospešuje službe socialnega skrbstva, za predšolsko
varstvo, osnovno varstvo otroka in družine, za
socialno ogrožene, invalide in ostarele;
- skrbi za varstvo zraka, tal, vodnih virov, za varstvo pred
hrupom, za zbiranje in odlaganje odpadkov in
opravlja druge dejavnosti varstva okolja;
- ureja in vzdržuje vodovodne in energetske komunalne
objekte;
- pospešuje vzgojno izobraževalno, informacijsko
dokumentacijsko, društveno, turistično, kulturno in
drugo dejavnost na svojem območju;
- pospešuje razvoj športa in rekreacije;
- gradi, vzdržuje in ureja lokalne javne ceste, javne poti,
rekreacijske in druge javne površine;
- opravlja nadzorstvo nad krajevnimi prireditvami;
- organizira komunalno-redarstveno službo in skrbi za red v
občini;
- skrbi za požarno varnost in organizira reševalno pomoč;
- zagotavlja izvensodno poravnavo sporov;
- organizira pomoč in reševanje za primere elementarnih in
drugih nesreč;
- organizira opravljanje pokopališke in pogrebne službe;
- določa prekrške in denarne kazni za prekrške, s katerimi
se kršijo predpisi občine;
- sprejema statut občine in druge splošne akte;
- organizira občinsko upravo;
- ureja druge lokalne zadeve javnega pomena.
22. člen
Poleg lokalnih zadev javnega pomena mestna občina opravlja
še naloge, ki se nanašajo na razvoj mesta.
Mestna občina zlasti:
- skrbi za smotrn razvoj na območju mesta kot celote;
- skrbi za mestne prometne naprave in mestne javne zgradbe;
- določa namembnost mestnega prostora in usklajuje rabo
prostora z mejnimi občinami;
- urejuje mestni promet;
- zagotavlja delovanje informacijsko-dokumentacijskih,
kulturnih, znanstvenih, socialnih, varstvenih in
zdravstvenih ustanov, ki imajo pomen za širšo lokalno
skupnost ali za republiko;
- zagotavlja varstvo naravnih in kulturnih spomenikov na
območju mesta, ki so lokalnega pomena;
- določa posebne davke v skladu z zakonom za opravljanje
funkcij mesta;
- ustanavlja službe za širše območje na področju vzgoje,
izobraževanja, poklicnega usposabljanja,
socialnega skrbstva in otroškega varstva ter druge službe
javnega pomena.
23. člen
Mestna občina, ki je povezana v pokrajino, lahko opravlja
upravne funkcije pokrajine, če tako odločijo občine.
24. člen
Po predhodnem soglasju z občino lahko država z zakonom
prenese na občino izvajanje posameznih nalog iz državne pristojnosti.
Za prenesene naloge zagotavlja država občini tudi ustrezna
sredstva za njihovo opravljanje.
25. člen
Občina lahko sproži spor pred arbitražo glede višine
sredstev iz prejšnjega člena.
Arbitražo sestavlja enako število predstavnikov občine in
vlade.
Če spora ni mogoče rešiti na način iz prejšnjega odstavka,
odloči Vrhovno sodišče v upravnem sporu meritorno.
Za postopek pred arbitražo veljajo splošni procesni
predpisi.
26. člen
Kadar je izražen poseben interes države za ohranitev in
razvoj posameznih območij - gorska, obmejna, narodnostno mešana, ekološko
degradirana in razvojno šibka območja - se lahko z zakonom občinam na teh območjih
podeli poseben status.
Pogoje za pridobitev posebnega statusa določi zakon.
27. člen
Občine s posebnim statusom opravljajo poleg funkcij občine
tudi druge funkcije, določene z zakonom.
Država zagotavlja posebna sredstva za razvoj občin s
posebnim statusom.
IV. P o g l a v j e
ORGANI OBČINE
28. člen
Organi občine so občinski svet, župan ter po potrebi eden
ali več občinskih odborov in nadzorni odbor.
29. člen
Občinski svet je najvišji organ odločanja o vseh zadevah v
okviru pravic in dolžnosti občine.
V okviru svojih pristojnosti občinski svet:
- sprejema statut občine;
- sprejema odloke in druge občinske akte;
- sprejema prostorske in druge plane razvoja občine;
- sprejema občinski proračun in zaključni račun;
- daje soglasje k prenosu nalog iz državne pristojnosti na
občino;
- voli in razrešuje enega ali več podžupanov;
- voli in razrešuje člane občinskih odborov;
- nadzoruje delo odborov, župana, podžupana in občinske
uprave;
- daje mnenje k imenovanju predstojnikov republiških
organov, pristojnih za občino;
- odloča o pridobitvi in odtujitvi premičnin in nepremičnin;
- odloča o drugih zadevah, ki jih določa zakon in statut
občine;
Občinski svet odloča tudi o na občino z zakonom prenesenih
zadevah iz državne pristojnosti, če zakon ne določa, da o teh zadevah odloča
drug občinski organ.
30. člen
Občinski svet lahko ustanovi občinski odbor.
Člane občinskega odbora izvoli občinski svet izmed svojih
članov in občanov.
Občinski svet lahko poveri občinskemu odboru posamezne
zadeve iz svoje pristojnosti. Odločitev o tem sprejme svet z dvotretjinsko
večino navzočih članov.
31. člen
Občinski odbor kot izvršilni organ občinskega sveta lahko:
- predlaga občinskemu svetu sprejem odločitve iz njegove
pristojnosti;
- nadzoruje in usmerja delo občinske uprave;
- nadzoruje delovanje občinskih javnih služb;
- sprejema pravilnike in druge akte iz svoje pristojnosti.
32. člen
Nadzorni odbor:
- opravlja nadzor nad razpolaganjem s premoženjem občine;
- nadzoruje namenskost in smotrnost porabe proračunskih sredstev;
- nadzoruje finančno poslovanje uporabnikov proračunskih
sredstev.
Člane nadzornega odbora imenuje občinski svet. Člani
nadzornega odbora ne morejo biti člani občinskega sveta, občinski uradniki in
drugi javni uslužbenci ter člani poslovodstev organizacij, ki so uporabniki
proračunskih sredstev.
33. člen
Župan predstavlja in zastopa občino.
Župan skrbi in odgovarja za izvajanje odločitev občinskega
sveta in občinskih odborov.
Občinski svet ali zbor občanov lahko odloči, da bo določene
naloge iz pristojnosti občinskega sveta opravljal župan.
Župan mora zadržati izvajanje nezakonite odločitve
občinskega sveta ali občinskega odbora.
Župan mora navesti razloge za zadržanje odločitve iz
prejšnjega odstavka na seji organa, ki je sprejel odločitev.
Če se odločitev sveta oziroma odbora nanaša na zadevo, ki je
bila z zakonom poverjena občini, mora župan opozoriti pristojno ministrstvo na
nezakonitost oziroma neprimernost take odločitve.
34. člen
V primeru razmer, v katerih bi bilo lahko v večjem obsegu
ogroženo življenje in premoženje občanov, občinski svet pa se ne more
pravočasno sestati, lahko župan sprejme začasne nujne ukrepe. Te mora
predložiti v potrditev občinskemu svetu takoj, ko se ta lahko sestane.
35. člen
Občinski svet sprejema odločitve na svoji seji z večino
glasov navzočih članov. Svet lahko veljavno sklepa, če je na seji navzočih
najmanj polovica članov.
36. člen
Občinski svet ureja svoje delo s poslovnikom, ki ga sprejema
z dvotretjinsko večino navzočih članov.
V statutu občine se določi način zagotavljanja javnosti dela
organov občine.
37. člen
Občinski svet se voli na podlagi splošne in enake volilne
pravice z neposrednim in tajnim glasovanjem.
Volilno pravico imajo državljani, ki imajo v občini stalno
prebivališče.
Podrobneje se volitve v občinski svet uredijo v posebnem
zakonu.
38. člen
Občinski svet šteje od 7 do 45 članov.
39. člen
Na narodnostno mešanih območjih, določenih z zakonom, kjer
živita italijanska oziroma madžarska narodna skupnost, imata narodni skupnosti
v občinskem svetu najmanj po enega predstavnika. S statutom občine se določi
neposredna zastopanost narodnih skupnosti tudi v drugih organih občine.
V okviru svojih pristojnosti občine s posebnimi akti urejajo
vprašanja, ki zadevajo uresničevanje pravic ter financiranje narodnih
skupnosti.
K predpisom iz prejšnjega odstavka daje soglasje Svet
narodne skupnosti prek predstavnikov narodnih skupnosti v občinskih svetih.
Kadar organi občine odločajo o drugih vprašanjih, ki se nanašajo na
uresničevanje posebnih pravic narodnih skupnosti, morajo predhodno pridobiti
mnenje samoupravne narodne skupnosti.
V narodnostno mešanih občinah se ustanovi komisija za
narodnostna vprašanja. V sestavi komisije imajo pripadniki narodne skupnosti
polovico članov oziroma članic.
Na območjih, kjer živi avtohtono naseljena romska skupnost,
imajo Romi v občinskem svetu najmanj po enega predstavnika.
40. člen
Kadar so v občini pripadniki slovenskega naroda v manjšini,
se za njih smiselno uporabljajo določbe tega zakona o zastopanosti italijanske
in madžarske narodne skupnosti v občinskih organih.
41. člen
Člani občinskega sveta se volijo za štiri leta. Mandatna
doba članov občinskega sveta se začne s potekom mandatne dobe prejšnjih članov
sveta, traja pa do prve seje novo izvoljenega sveta.
42. člen
Župana volijo državljani, ki imajo v občini stalno
prebivališče, na neposrednih tajnih volitvah.
43. člen
Na predlog najmanj četrtine svojih članov lahko občinski
svet izreče nezaupnico občinskemu odboru. Nezaupnico lahko izreče le tako, da
obenem z večino glasov vseh članov sveta izvoli nov odbor.
44. člen
Neposredne oblike sodelovanja občanov pri odločanju v občini
so zbor občanov, referendum in ljudska iniciativa.
45. člen
Zbor občanov se lahko skliče za vso občino ali za njen posamezen
del. Skliče ga župan na lastno pobudo, na pobudo sveta ali na zahtevo petih
odstotkov volivcev v občini oziroma v njenem delu, ki ga določi statut.
46. člen
Občinski svet lahko o kakšnem svojem aktu ali drugi
odločitvi razpiše referendum na lastno pobudo, mora pa ga razpisati, če to
zahteva najmanj deset odstotkov volivcev v občini.
Pravico glasovati na referendumu imajo vsi občani, ki imajo
pravico voliti člane občinskega sveta. Odločitev na referendumu je sprejeta, če
zanjo glasuje večina volivcev, ki so glasovali.
Podrobneje določi način glasovanja na referendumu statut
občine v skladu z zakonom.
Občinski svet določi rok za razpis referenduma na podlagi
zakona.
47. člen
Občinski svet oziroma župan lahko razpišeta svetovalni
referendum o posameznih vprašanjih posebnega pomena iz občinske pristojnosti,
da se ugotovi volja občanov.
Svetovalni referendum ne zavezuje občinskih organov.
Referendum se razpiše za vso občino ali za njen del. Statut
občine lahko določi, da se referendum razpiše tudi na zahtevo določenega
števila volivcev, ki ga predpiše statut.
48. člen
Najmanj pet odstotkov volivcev v občini lahko zahteva izdajo
ali razveljavitev splošnega akta ali druge odločitve iz pristojnosti občinskega
sveta oziroma drugih občinskih organov.
Organ, na katerega je naslovljena zadeva iz prvega odstavka,
je dolžan v roku, ki ga določi statut občine, najkasneje pa v treh mesecih
odločiti o zahtevi.
V. P o g l a v j e
OBČINSKA UPRAVA
49. člen
Organizacijo in delovno področje občinske uprave določi
občinski svet na predlog župana.
Občinsko upravo praviloma vodi župan.
Občinsko upravo lahko vodi tajnik, ki ga imenuje občinski
svet na predlog župana.
Manjše občine imajo lahko skupno občinsko upravo.
50. člen
Občinski svet določa načrt delovnih mest v občinski upravi
na predlog župana.
Položaj zaposlenih v občinski upravi ureja zakon.
VI. P o g l a v j e
PREMOŽENJE IN FINANCIRANJE OBČINE
51. člen
Premoženje občine sestavljajo nepremične in premične stvari
v lasti občine, denarna sredstva in pravice.
Občina mora s premoženjem gospodariti kot dober gospodar.
Odsvojitev delov premoženja občine je dopustna le proti
plačilu, ki postane del premoženja občine, razen če se del premoženja podari za
humanitarne, znanstvenoraziskovalne, izobraževalne ali druge tovrstne namene.
Odločitev o odsvojitvi delov premoženja občine sprejme občinski svet.
Odsvojitev nepremičnin je možna, kadar se zanjo opredeli dve
tretjini članov članov občinskega sveta.
Vrednost premoženja izkazuje občina v premoženjski bilanci v
skladu z zakonom.
52. člen
Lokalne zadeve javnega pomena financira občina iz lastnih
virov, sredstev države in iz zadolžitve.
Lastni viri občine so:
1. davki in druge dajatve,
2. dohodki od njenega premoženja.
Država zagotavlja občinam finančno izravnavo v takšni
višini, da bo javna poraba na prebivalca v vsaki občini dosegla v povprečju
najmanj 90 odstotkov poprečne porabe na prebivalca v občinah v Republiki
Sloveniji.
53. člen
Za financiranje lokalnih zadev javnega pomena pripadajo
občini naslednji prihodki:
1. davek od premoženja,
2. davek na dediščine in darila,
3. davek na dobitke od iger na srečo,
4. davek na promet nepremičnin,
5. drugi davki, določeni z zakonom.
Občina lahko predpisuje davke iz prejšnjega odstavka pod
pogoji, ki jih določa zakon.
Za financiranje lokalnih zadev javnega pomena pripadajo
občini tudi prihodki iz dohodnine.
Razmerje za razporeditev prihodkov iz prejšnjega odstavka se
določi s posebnim aktom Državnega zbora.
54. člen
Dohodki od premoženja občine so zlasti:
1. dohodki od zakupnin in najemnin za zemljišča in objekte,
ki so občinska lastnina,
2. dohodki od vlaganj kapitala,
3. dohodki od vrednostnih papirjev in drugih pravic, ki jih
je občina kupila,
4. dohodki od rent, dobička javnih podjetij in koncesij.
55. člen
Občina se lahko zadolži pod pogoji, določenimi z zakonom.
56. člen
Država je dolžna zagotoviti občini dodatna sredstva:
- do opravljanje nujnih nalog občine;
- za financiranje nalog, ki jih prenese v opravljanje
občini;
- za sofinanciranje lokalnih zadev javnega pomena, kadar ima
poseben interes za njen razvoj;
- izravnavo z investicijskim vložkom v skladu s programom v
občinah z najnižjim komunalnim
standardom.
Z državnim proračunom se za posamezno proračunsko obdobje ob
upoštevanju čimbolj enakomernega regionalnega razvoja določi višina finančnih
sredstev, ki se dodelijo posamezni občini zaradi nemotenega izvajanja lokalnih
zadev javnega pomena iz tretje alinee prvega odstavka tega člena.
Višina sredstev iz drugega odstavka tega člena se za
posamezno občino določi zlasti glede na:
- število prebivalstva in poseljenost občine,
- geografske značilnosti,
- status občine z vidika posebnih interesov države za njen
razvoj.
57. člen
Prihodki in izdatki za posamezne namene financiranja javne
porabe občine morajo biti zajeti v proračunu občine, ki ga ta sprejme v skladu
z zakonom.
Občina lahko razpolaga samo s tistimi dohodki, ki so bili
vplačani v proračun do konca proračunskega leta.
Za izdatke, ki v tekočem letu niso predvideni v proračunu
občine, je potrebno pridobiti predhodno soglasje občinskega sveta.
Občinski proračun se sprejme za proračunsko leto, ki se
začne in konča hkrati s proračunskim letom za državni proračun.
Če občinski proračun ni pravočasno sprejet, se javna poraba
občine začasno financira po proračunu za prejšnje leto.
58. člen
Državni zbor lahko razpusti občinski svet in razpiše
predčasne volitve:
- če občinski svet v letu, za katero ni bil sprejet
proračun, tudi za prihodnje leto ne sprejme proračuna, ki
bi lahko začel veljati ob začetku leta, ali
- če se po najmanj trikratnemu sklicu občinskega sveta v
obdobju šestih mesecev občinski svet ne
sestane na sklepčni seji.
59. člen
Računsko sodišče preverja poslovanje samoupravne lokalne
skupnosti ter pravnih oseb, ki jih ustanovi samoupravna lokalna skupnost ali je
njihov lastnik.
Porabo sredstev iz prvega odstavka 55. člena in prvega ter
drugega odstavka 56. člena nadzoruje tudi ministrstvo, pristojno za finance.
60. člen
O načinu financiranja nalog pokrajine odločajo občine, ki so
jo ustanovile, razen za prenesene pristojnosti, za katere zagotavlja sredstva
država.
VII. P o g l a v j e
OBČINSKE JAVNE SLUŽBE
61. člen
Občina zagotavlja opravljanje javnih služb, ki jih sama določi
in javnih služb, za katere je tako določeno z zakonom (lokalne javne službe).
Opravljanje lokalnih javnih služb zagotavlja občina:
- neposredno v okviru občinskih služb (občinske uprave);
- z ustanavljanjem javnih gospodarskih in drugih javnih
zavodov ter javnih gospodarskih služb;
- z dajanjem koncesij;
- z vlaganjem lastnega kapitala v dejavnost oseb zasebnega
prava.
62. člen
Način in pogoje opravljanja lokalnih javnih služb predpiše
občina, če zakon ne določa drugače.
63. člen
Določbe tega poglavja se smiselno uporabljajo tudi za
pokrajino, uredijo pa se v sporazumu o povezovanju, če za posamezna vprašanja
poseben zakon ne določa drugače.
VIII. P o g l a v j e
SPLOŠNI IN POSAMIČNI AKTI OBČINE
64. člen
Občina sprejme svoj statut.
Statut občine določa temeljna načela za organizacijo in
delovanje občine, oblikovanje in pristojnosti občinskih organov, organizacijo
občinske uprave in javnih služb, način sodelovanja občanov pri sprejemanju
odločitev v občini in druga vprašanja skupnega pomena v občini, ki jih določa
zakon.
Statut sprejme svet z dvotretjinsko večino vseh članov. Če
statut ni sprejet, se najprej v tridesetih dneh, najkasneje pa v šestdesetih
dneh ponovno odloča o njegovem sprejemu.
65. člen
Občina ureja zadeve iz svoje pristojnosti z odloki,
odredbami, pravilniki in navodili.
Zadeve iz prenesene pristojnosti ureja občina z odloki in
drugimi predpisi, določenimi z zakoni.
66. člen
Statut in drugi predpisi občine morajo biti objavljeni,
veljati pa začnejo petnajsti dan po objavi, če ni v njih drugače določeno.
Statut in drugi predpisi občine se objavijo v uradnem
glasilu.
67. člen
Občina odloča s posamičnimi akti o upravnih stvareh iz
prenesene pristojnosti, lastne pristojnosti in na podlagi javnih pooblastil.
Posamični akti organov občine in nosilcev javnih pooblastil
morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu.
68. člen
Organi občine in nosilci javnih pooblastil odločajo v
upravnih stvareh in o drugih pravicah, obveznostih in pravnih koristih
posameznikov in organizacij v upravnem postopku.
O pritožbah zoper posamične akte izdane v upravnih stvareh
iz prenesene pristojnosti in na podlagi javnih pooblastil, odloča pristojni
državni organ, ki ga določa zakon.
69. člen
O zakonitosti dokončnih posamičnih aktov organov občine
odloča v upravnem sporu pristojno sodišče.
70. člen
Materialni akti in akti poslovanja občine morajo temeljiti
na zakonu in drugem zakonitem predpisu.
71. člen
Določbe tega poglavja se smiselno uporabljajo tudi za
splošne in posamične akte pokrajine in drugih oblik povezovanja lokalnih
skupnosti, če za prenesene naloge in za izvrševanje javnih pooblastil s
posebnim zakonom ni določeno drugače.
IX. P o g l a v j e
P O K R A J I N A
72. člen
Zaradi urejanja in opravljanja lokalnih zadev širšega pomena
se občine lahko povezujejo v pokrajine.
Pokrajina se ustanovi na širšem geografsko zaokroženem
območju, na katerem se odvija pomemben del družbenih, gospodarskih in kulturnih
odnosov tam živečega prebivalstva in na katerem je - glede na površino ozemlja,
število prebivalstva ter obstoječih in potencialnih gospodarskih zmogljivosti -
mogoče planirati razvoj, ki bo pospeševal gospodarsko, kulturno in socialno
ravnotežje v pokrajini in v državi.
V območje pokrajine so vključena celotna območja posameznih
občin.
Narodnostno mešane občine in občine, ki so zainteresirane za
povezavo med njimi, se povezujejo v pokrajino, kjer se rešujejo širša
vprašanja, ki zadevajo uresničevanje v ustavi določenih pravic in položaja
narodnih skupnosti.
Pokrajina je oseba javnega prava.
73. člen
Pokrajina se ustanovi z zakonom na podlagi odločitve
občinskih svetov. O odločitvi občinskega sveta se v občini izvede referendum.
Občina lahko izstopi iz pokrajine z odločitvijo sveta
občine. O odločitvi sveta občine se v občini lahko izvede referendum. Sklep o
izstopu mora biti sprejet najkasneje šest mesecev pred zaključkom proračunskega
leta. Pred začetkom postopka za izstop občine iz pokrajine morata pokrajina in
občina izdelati premoženjsko, delitveno in kadrovsko bilanco. Glede postopka
izstopa se smiselno uporabljajo določbe o ustanovitvi pokrajine.
Pokrajina opravlja lokalne naloge širšega pomena, ki se
nanašajo na komunalni, gospodarski, kulturni in socialni razvoj svojega
območja, na zadovoljevanje skupnih potreb prebivalstva in gospodarstva na tem
območju, na krepitev lokalne samouprave v občinah in na izravnavo njihovega
razvoja.
S statutom pokrajine občine opredelijo lokalne zadeve
širšega pomena, ki jih pokrajina opravlja v svoji pristojnosti, organe
pokrajine in način njenega financiranja.
Za prenesene lokalne zadeve širšega pomena, za katere je
tako določeno v statutu pokrajine, lahko občine dajejo soglasje pri urejanju
teh zadev.
74. člen
Pokrajina v skladu s 73. členom zakona na podlagi svojih
programov zlasti:
- skrbi za graditev in vzdrževanje komunalnih, energetskih,
prometnih in drugih infrastrukturnih objektov
ter za funkcioniranje ustreznih dejavnosti širšega pomena;
- skrbi za graditev in vzdrževanje objektov in za
funkcioniranje služb na področju družbenih dejavnosti
(šolstvo, kultura, zdravstvo, socialno varstvo, itd.), ki so
pomembne za razvoj regije in niso del obveznih
nalog republike na teh področjih;
- skrbi za odstranjevanje komunalnih in drugih odpadkov, za
kontrolo in urejanje odplak in za druge
oblike varstva okolja z napravami regionalnih zmogljivosti;
- pospešuje razvoj gospodarstva, zlasti pa kmetijstva, obrti
in turizma na svojem območju;
- organizira in vzdržuje dejavnosti, službe in naprave, s
katerimi lahko zagotavljajo pomoč občinam pri
opravljanju njihovih nalog in pomoč pri krepitvi lokalne
samouprave v občinah.
75. člen
Prenesene zadeve iz državne pristojnosti ureja in opravlja
pokrajina kot svoje izvirne pristojnosti, če ji država za to zagotovi sredstva.
76. člen
Pri prenosu pristojnosti iz prejšnjega člena je potrebno
upoštevati naslednja načela in merila:
- da se zagotavlja ustrezen in enakomeren gospodarski,
kulturni in socialni razvoj pokrajin;
- da se upoštevajo interesi države v odnosu do pokrajin in v
razmerju do občin;
- da država omogoča večjo dostopnost ter decentralizacijo
upravnega odločanja in zagotavlja
učinkovitost upravnega delovanja.
77. člen
Država lahko z zakonom prenese določene zadeve v izvirno
pristojnost pokrajine, predvsem s področij:
- varstva okolja (varstvo tal, zraka, vodni viri, morje,
odlagališča odpadkov, hidrogeološko varstvo,
odpadne vode in drugo);
- urejanja prostora (prostorsko urejevalska dokumentacija
regionalnih in nižjih ravni);
- naravnih vrednot in kulturne dediščine;
- uveljavljanja pravic in položaja narodnih skupnosti;
- socialne politike;
- prometa in zvez (ceste, železnice, prevozi,
telekomunikacije in drugo);
- oskrbe z energijo;
- služb za širše območje na področju zdravstva, socialnega
varstva, šolstva in poklicnega
usposabljanja;
- kmetijstva in ribolova;
- preskrbe, turizma in gostinstva.
78. člen
Na področjih iz prejšnjega člena pokrajina v okviru načel,
ki jih določa zakon, ta področja ureja, opravlja upravne naloge ter izdaja
konkretne upravne akte.
79. člen
Pokrajine sodelujejo tudi pri predlaganju in izvrševanju
drugih zadev iz državne pristojnosti, tako da jo republika pooblasti za
izdajanje posameznih predpisov.
80. člen
Država lahko z zakonom poveri pokrajini izvrševanje
posameznih zadev iz državne pristojnosti.
Zadeve iz prejšnjega odstavka pokrajina opravlja kot državne
zadeve po navodilih in s sredstvi države.
81. člen
Organi pokrajine so pokrajinski svet, predsednik in po
potrebi pokrajinski odbori.
82. člen
Pokrajinski svet je najvišji organ odločanja o vseh zadevah
v okviru pravic in dolžnosti pokrajine.
83. člen
Vsaka občina ima v pokrajinskem svetu enako število
predstavnikov.
Predstavnike občin v pokrajinskem svetu izvolijo sveti
občin.
Na narodnostno mešanih območjih, določenih z zakonom, kjer
živita italijanska oziroma madžarska narodna skupnost, imata narodni skupnosti
v pokrajinskem svetu najmanj po enega predstavnika.
84. člen
Predsednik predstavlja in zastopa pokrajino.
Predsednika izvoli pokrajinski svet izmed svojih članov.
Predsednik skrbi in odgovarja za izvajanje odločitev
pokrajinskega sveta in pokrajinskih odborov.
85. člen
V pokrajini, ki zajema narodnostno mešane občine, se
smiselno uporabljajo določbe 39. člena tega zakona.
86. člen
Občine se zaradi urejanja in opravljanja lokalnih zadev
širšega pomena lahko povezujejo tudi v skupnosti ali zveze dveh ali več občin.
Način povezovanja ter položaj teh skupnosti določijo statuti
občin, ki se povezujejo v skupnost ali zvezo občin.
87. člen
Določbe tega poglavja se uporabljajo, v kolikor občine, ki
ustanovijo širšo lokalno skupnost, ne odločijo drugače.
X. P o g l a v j e
NADZOR DRŽAVNIH ORGANOV
88. člen
Državni organi nadzorujejo zakonitost dela organov občin.
V zadevah, ki jih na občine prenese država, pa opravljajo
državni organi tudi nadzor nad primernostjo in strokovnostjo njihovega dela.
Državni nadzor nad delom organa lokalnih skupnosti
izvršujejo vlada in ministrstva.
89. člen
Župan mora odloke, s katerimi občina ureja zadeve iz
prenesene pristojnosti države brez odlašanja, najpozneje pa hkrati z objavo,
predložiti vladi oziroma ustreznemu ministrstvu.
Vlada oziroma ministrstvo odloke, za katere meni, da so
nezakoniti, lahko zadrži glede izvrševanja in jih predloži Ustavnemu sodišču.
90. člen
Če občina ne izvaja prenesenih nalog ali nalog na podlagi
javnih pooblastil ji pristojno ministrstvo naloži izpolnitev naloge z odločbo.
Če občina z odločbo v določenem roku ne izpolni naloge,
sprejme ministrstvo potrebne ukrepe na stroške občine.
XI. P o g l a v j e
VARSTVO
LOKALNE SAMOUPRAVE IN PRAVIC POSAMEZNIKOV
TER ORGANIZACIJ
91. člen
Občina oziroma pokrajina lahko vloži zahtevo za presojo
ustavnosti in zakonitosti predpisov države pri Ustavnem sodišču, s katerimi se
posega v ustavni položaj in pravice lokalne skupnosti.
92. člen
Občina oziroma pokrajina lahko v upravnem sporu spodbija
konkretne upravne akte in ukrepe, s katerimi državni organi izvršujejo oblastni
nadzor.
93. člen
Občina oziroma pokrajina ima v postopku, v katerem se odloča
o pravicah in obveznostih posameznikov in organizacij pred državnimi organi
položaj stranke, če so s temi akti neposredno prizadete njene pravice in
koristi, določene z ustavo in zakoni.
94. člen
Državni zbor mora pred izdajo zakonov in drugih predpisov,
ki se v skladu z ustavo tičejo koristi občin in pokrajin, pridobiti njihovo
mnenje. Če se predpis nanaša na posamezne občine oziroma pokrajine in posega v
njihove koristi, mora izdajatelj predpisa pred njegovo izdajo seznaniti
prizadeto občino oziroma pokrajino o namenu takšnega urejanja.
XII. P o g l a v j e
PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
95. člen
V delih občin, kjer se državljani na zborih krajanov v
krajevnih skupnostih, skladno z zakonom o referendumu za ustanovitev občin
odločijo, da bodo izvedli referendume o oblikovanju novih občin do 31. marca
1994, se izvedejo volitve do 30. junija 1994. V drugih občinah se izvedejo
volitve aprila 1994, referendumi o oblikovanju novih občin pa najkasneje do 31.
decembra 1995.
Do sprejetja nove sistemske zakonodaje za financiranje občin
pripada novo oblikovanim občinam delež javne porabe po sprejetem letnem
proračunu preračunano na prebivalca, pri čemer se začete naložbe nadaljujejo po
sprejetem programu za tekoče leto. Država zagotavlja takojšnje in redno
financiranje novo nastali občini.
96. člen
V posameznih delih občine občani na svojih zborih oblikujejo
zahteve po ustanovitvi svoje občine.
Zbore občanov skliče za območja sedanjih krajevnih skupnosti
oziroma dele občine predsednik občinske skupščine oziroma župan.
V morebitnih sporih med posameznimi deli občine glede
ustanovitve samostojnih občin posreduje arbitraža, ki jo sestavljajo
predstavniki sprtih strani ter predstavniki vlade.
97. člen
Območja mestnih četrti določijo polnoletni prebivalci z
referendumom.
98. člen
Državni zbor sprejme zakon o ustanovitvi in mejah novih
občin v treh mesecih po izvedenih referendumih o ustanovitvi občin.
99. člen
Nove občine morajo v treh mesecih po uveljavitvi zakona iz
prejšnjega člena izvoliti občinski oziroma mestni svet. Ta pripravi in sprejme
statut in druge akte potrebne za prevzem funkcij po tem zakonu v treh mesecih
po konstituiranju sveta.
Za volitve in sklice prvih sej občinskih oziroma mestnih
svetov se uporabljajo določbe zakona o lokalnih volitvah.
100. člen
Občinski sveti morajo v šestih mesecih po prevzemu funkcij
po prejšnjem členu urediti medsebojna premoženjskopravna razmerja.
Osnova za delitev premoženja je zlasti:
- število prebivalstva;
- udeležba posameznih delov občine v zagotavljanju
premoženja občine;
- lastna udeležba posameznih delov občine pri izgradnji ali
oblikovanju premoženja v občini;
- obstoječa bremena občin ter terjatve, ki bodo dospevale v
naslednjih letih.
Če pride do spora glede delitve premoženja sprte strani
oblikujejo arbitražo, v kateri sodeluje predstavnik vlade, ter enako število
predstavnikov sprtih strani.
Če spora ni mogoče rešiti na način iz prejšnjega odstavka,
odloči Vrhovno sodišče v upravnem sporu meritorno.
101. člen
Delavci občinskih upravnih organov, razen delavcev, ki
opravljajo državne funkcije, ki jih prevzame država, in tajniki ter drugi
zaposleni v organih krajevnih skupnosti imajo ob reorganizaciji lokalnih
skupnosti po tem zakonu pravice, ki jih zakon zagotavlja delavcem v državnih
organih za primer reorganizacije ali spremenjenih pristojnosti upravnih
organov.
102. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem
listu Republike Slovenije.
Številka: 020-01/90-4/24
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
mag. Herman Rigelnik